Ni več dvoma, kaj pomeni imenovanje Marjana Šarca na mesto predsednika slovenske vlade: vrnitev ključnih kadrov Gregorja Golobiča v državna podjetja. Moč Golobiča, lažnivega kljukca, ki si je, ko je kot politik s stranko Zares stopil v politično areno, na laži polomil zobe, se že krepi v državni energetiki.
Ne gre za ugibanja, trditev lahko zapišemo na podlagi dejstev. V državni družbi Eles so potrdili: po nastopu vlade Marjana Šarca so zaposlili enega najtesnejših Golobičevih sodelavcev iz časa LDS Mojmirja Ocvirka. Ne pozabimo, gre za državno podjetje, v katerem se mora zaradi stališč, izrečenih v prostem času, ki nimajo nobene zveze s poslovanjem podjetja, zagovarjati ekonomist Bernard Brščič. O tem javnost obvešča Golobičev hišni pisun Primož Cirman z državnega portala Siol.
Kdo je Mojmir Ocvirk?
Nekdaj nadobudni ZSMS-jevec Mojmir Ocvirk je nekdanji poslanec propadle stranke LDS, golobičevska propagandna politika “novih” obrazov pa ga je uporabila že v lanski predvolilni kampanji za parlamentarne volitve. Če smo nekoliko bolj tenkočutni do nevidne roke kmetovalca iz Malije, neizbrisen pečat golobičevskega kolesja zaznamo že v predvolilnem času, saj se je slaba dva meseca pred junijskimi volitvami Ocvirk pojavil v javnosti s političnim priročnikom z naslovom Politika v 90 minutah. Malo propadlih poslancev se lahko pohvali, da jim je pozornost nekaj desetletij po koncu kariere namenjala državna Slovenska tiskovna agencija (STA). A pri poročanju o Ocvirkovi knjigi je težko šlo za naključje, tudi direktor STA Bojan Veselinovič je del Golobičevega kroga, svojo pripadnost pa redno izkazuje v druženju z razvpitim nekdanjim pravosodnim ministrom LDS, odvetnikom Gregorja Golobiča v zadevi Ultra Miho Kozincem, ki ga je opaziti zlasti pri politično razvpitih primerih, kot je bila zadeva farmacevtka, kjer je bila njegova naročnica sicer ljubljanska mestna občina. Ocvirkova bibliografija hitro pokaže, da ni nikakršna znanstvena politološka avtoriteta, saj je poleg diplome na FDV leta 1986 (nadel ji je naslov Židje v 19. stoletju v Nemčiji s posebnim ozirom na razmerje med K. Marxom in M. Hessom glede “židovskega vprašanja”) pri edinem knjižnem delu v svojem karieri sodeloval pred tridesetimi leti, ko je leta 1989 sodeloval pri strokovni monografiji z naslovom Boj za oblast, v kateri je svoj prispevek objavil tudi Andrej Fištravec, ki je po uličnem rušenju Franca Kanglerja postal mariborski župan in na vidna mesta postavil vrsto propadlih Golobičevih zaresovskih fantov naslednje generacije − od Saše Pelka, ki je postal podžupan, do Marka Žule, ki je sprva opravljal posle direktorja občinske uprave, potem pa šefa občinskega komunalnega podjetja Nigrad.
Malikovalec obdobja lačnih Filipincev
A če je Ocvirk za pisanje političnih priročnikov za telebane kvalificiran vsaj kot propadli politik in politični potrčko Gregorja Golobiča, nima za delo v energetiki dejansko nobene reference. Pogled v Ocvirkovo poposlansko poslovno preteklost kaže, da se je zadnja leta ukvarjal dobesedno s propadanjem oziroma reševanjem pred neslavnim koncem. Če v spomin nikakor niste mogli priklicati imena Mojmir Ocvirk, bo skoraj zagotovo kakšno asociacijo vzbudilo ime enega njegovih podjetij, agencije Imelda. Gre za skorajda hišno agencijo LDS, pogled v stara letna poročila strank pa pričajo, da je Ogrizkova agencija LDS tudi financirala. A z zatonom LDS in derivatov, ki jih je golobičevsko krilo izpeljevalo do današnjega dne, so propadali tudi Ocvirkovi posli, večinoma vezani na državna podjetja in njihov denar. Ko je Agencija Imelda leta 1999 praznovala desetletnico, takrat se je imenovala Imelda 8000, so javno razglašali svoje državne posle, že omenjena STA jih je hvalila: “Sicer pa Imelda 8000 sodeluje s celo vrsto slovenskih naročnikov dolgoročno (Telekom, Abanka, NLB, HIT, Peko, Kovinotehna, DZS, Tehnounion …).” Ocvirk pa je medijem takrat razlagal, da je ime dobila po filipinski prvi dami Imeldi Marcos, ki je imela 8000 parov čevljev – epilog je njena kariera dosegla novembra 2018, ko je sodišče Imeldo Marcos poslalo v zapor zaradi korupcije, manj kot Ocvirk pa so jo gotovo oboževali milijoni Filipincev, ki so v času njenega trošenja živeli v lakoti in bedi. Glede na novi kodeks, ki so ga konec leta sprejeli v Elesu, je torej skrajno nenavadno, da so zaposlili človeka, ki je javno malikoval Imeldo Marcos.
Omrežja so zanj gibalo poslovanja
Ker se z vlado Marjana Šarca očitno znova skuša vzpostaviti sistem, podoben stari mreži, ji bomo na tem mestu posvetili malce več pozornosti. Tudi Mojmir Ocvirk, danes uslužbenec državne energetske družbe Eles, je leta 2013 kot direktor podjetja Imelda Ogilvy za revijo Marketing Magazin dejal: “Do mreženja moramo imeti resen odnos, ker je to poglavitno gibalo poslovanja.” V golobičevski državni ekonomiji to ni samo dejstvo, ampak dogma. In prepričani smo lahko, da se bo – medtem ko bo Marjan Šarec igral predsednika vlade in pritiskal na državna podjetja, naj oglašujejo samo v medijih, ki o njem pozitivno poročajo, v tistih, ki opravljamo funkcijo četrte veje oblasti in jo nadzorujemo, kar bi sicer morali početi vsi mediji, pa ne – v ozadju pod taktirko izkušenega političnega playerja, ki se za javnost rad predstavlja kot ekološki kmetovalec, dogajalo prav to.
Ko je Golobič po zatonu LDS ocenil, da je napočil čas, da tudi on stopi iz sence in postane pomemben politični funkcionar, je njegova kariera hitro in škandalozno propadla, Golobič pa se je v slovensko politično zgodovino vpisal kot lažnivec. Javnosti je namreč lagal, da ni lastnik zagorskega podjetja Ultra, kasneje pa se je izkazalo, da je celo lastnik podjetja na Nizozemskem, imenovanega Ultra Sum, b. v., ki je bilo večinski lastnik slovenske Ultre. Povezave na Nizozemsko najdemo tudi pri Ocvirku, in sicer prek hiše v ljubljanskem predelu Brdo, kjer je imel Ocvirk kot direktor Imelde stalni naslov. Z nepremičnino ga vežejo tudi lastniške povezave, saj Ajpes razkriva, da je bil Ocvirk tudi lastnik že propadlega podjetja za TV-produkcijo in marketing Sponcor, ki je bilo lastnik hiše na Kolajbovi na Brdu, hkrati pa je imelo kot večina Ocvirkovih podjetij sedež na Železni cesti 14 v Ljubljani, kjer ima svoje prostore tudi državni Telekom.
Ajpes razkriva, da je Sponcor leta 2012, ko je bil njegov direktor Ocvirk, na njegovem domačem naslovu ustanovil podjetje za trgovino PD8, ki je junija leta 2012 postalo tudi lastnik hiše, kjer je stalno prijavljen Ocvirk. Ocvirk je bil med 29. majem in 25. julijem 2012 tudi direktor družbe PD8. Je pa podjetje PD8 samo nekaj dni po ustanovitvi izvedlo danes že prepovedan manever in na podlagi notarskega zapisa na nepremičnino vpisalo kar 500 tisoč evrov zemljiškega dolga. Gre za manever, s kakršnim so najbolj znani slovenski tranzicijski tajkuni, od Ivana Zidarja (SCT), Marka Jakliča (Vzajemna), Hilde Tovšak (Vegrad), Vojteha Volka (MIP), Zdenka Pavčka (Viator & Vektor) do Dušana Črnigoja (Primorje) zlorabili pomanjkljivo zakonodajo za zavarovanje svojega premoženja. Institut je bil leta 2013 ukinjen, statistike pa kažejo, da je bil najbolj popularen prav v letu 2011, ko je bilo takih vpisov med 60 in 100, leta 2012 pa kar 700.
Z Anderličem v Strunjanu
Golobiča in Ocvirka vežejo tudi pogoste poti na slovensko obalo. Medtem ko je prvi moral pridobiti status kmeta, da je lahko kupil posest v Vinjolah pri Portorožu, se Ocvirk v registrih pri številnih podjetjih pogosto pojavlja s stalnim naslovom v Piranu, za hotelom Piran, na naslovu Trinkova ulica 3a. Še prej pa je njegovo podjetje Spencor (ki je končalo zelo klavrno, po 730 dnevih blokiranih računov je bilo od januarja 2014 so maja 2016 še na Fursovem seznamu davčnih neplačnikov) vpisalo predkupno pravico na strunjanski posesti Ocvirkovega kamerada iz LDS Antona Anderliča in Renate Bregar na naslovu Strunjan 15, ki je tudi v registrih mestoma naveden kot Ocvirkov stalni naslov. Še prej je Sponcor leta 2010 na posest vpisal 900 tisoč evrov davčnega dolga. Finance so leta 2004 objavile članek, v katerem so med drugim zapisali, da je v pismu piranske kriminalistične policije o domnevnih nepravilnostih pri prodaji zemljišča v Strunjanu, ki ga je policija januarja tistega leta poslala na Komisijo za preprečevanje korupcije, zapisano, da je poslanec LDS Tone Anderlič družbenik v podjetju Sponcor, s katerim je povezan tudi Mojmir Ocvirk, lastnik Imelde. Na podlagi izdatkov Telekomovega sektorja za trženje in storitve iz leta 1997 pa so izračunali, da je v primerjavi s Futuro Imelda prek Telekomovega marketinga ustvarila več kot dve tretjini celotnih prihodkov, Futura pa manj kot desetino svojih letnih prihodkov.
Ocvirk ima še Zavod za ohranitev naravne biodiverzitete FloraViva, registriran v Trbovljah na naslovu Kolonija 1. maja 24, ki je septembra 2016 od Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo prejel 25 tisoč evrov.
Imelda je klavrno končala …
Ocvirk ima še Zavod za ohranitev naravne biodiverzitete FloraViva, registriran v Trbovljah na naslovu Kolonija 1. maja 24, ki je septembra 2016 od Javnega sklada Republike Slovenije za podjetništvo prejel 25 tisoč evrov. To pa je tudi edino Ocvirkovo preživelo podjetje. Imeldo so preimenovali v Arenacom, a ni koristilo, pristala je v stečaju in na seznamu dolžnikov Finančni upravi RS. Osnovni seznam preizkušenih terjatev, ki ga je 21. novembra 2018 objavila stečajna upraviteljica Špela Turk, pokaže, da je ostalo po Imeldi več kot 144 tisoč evrov dolgov. Največ, več kot 80 tisoč evrov je očitno od Abanke odkupila švicarska družba DDM Invest. Skoraj petnajst tisoč evrov so dolžni javnemu podjetju Energetika Ljubljana, več kot osem tisočakov kranjski odvetnici Petri Jerev, dva tisočaka Fursu, približno toliko GZS in trikrat toliko študentskemu servisu.
Po vsem tem vas verjetno zanima uradno pojasnilo Elesa, kaj bo Mojmir Ocvirk počel v državni družbi. Imenovan je bil za, citiramo, “koordinatorja direktorja družbe”. Direktor Elesa je Aleksander Mervar, ki je Ocvirka zaposlil za “naloge pri razvojnih projektih, njihovi koordinaciji, promociji in komercializaciji, deloval bo v okviru regulacijskega bloka Slovenija–Hrvaška–BiH, imel bo določene naloge, povezane s skupino ELES, ki jo sestavljajo ELES, TALUM, borza BSP in Stelkom”. Odgovoru, ali se je Ocvirk v državnem Elesu zaposlil prek javnega razpisa in kdo je odločal o njegovi zaposlitvi, pa so se pri Elesu izognili s pojasnilom, da so izbor opravili “na podlagi določil zakona o delovnih razmerjih in internih predpisov”. Ko smo to povedali poznavalcu scene, je dejal: “V normalnih državah direktorji koordinirajo posle, v abnormalnih državah pa v državnih podjetjih zaposlijo ljudi, da koordinirajo direktorja in tako direktorja enega največjih podjetij v Sloveniji koordinira tip, ki je finančno nasedel s prejšnjo firmo … Butale.” Ni kaj dodati.
Anamarija Novak / Demokracija