Morda malo drugače, a zgodba gre vendarle nekako takole. Marjan, Karl in Bojan se odločijo, da bodo kandidirali na parlamentarnih volitvah. Marjan je župan. Pred volitvami odpira šole, deli proračunski denar, skoraj ne potrebuje sredstev za kampanjo, saj je ves čas v soju žarometov. Kruh njemu in zaposlenim na občini dajejo davkoplačevalci, plača pride pravočasno na njegov račun, nima prav nikakršnih skrbi, ali bo izvoljen ali ne. Marjan je bil in je ostal politik, funkcionar in del oblasti, zato dela s tujim denarjem za svoj račun. Karl je minister. Pred volitvami obiskuje podjetja in državnike, deli proračunski denar, skoraj ne potrebuje sredstev za kampanjo, saj je ves čas v soju žarometov. Kruh njemu in zaposlenim na ministrstvu dajejo davkoplačevalci, plača vedno pride pravočasno na njegov račun. Karl je bil in je ostal politik, funkcionar in del oblasti, zato dela s tujim denarjem za svoj račun.
Tretji kandidat je Bojan. Je zasebnik. V nasprotju z Marjanom in Karlom se za preživetje bori na trgu. Ne odpira šol, ne srečuje se z državniki, ne deli proračunskega denarja. Za plače njemu in njegovim sodelavcem v podjetju ne dajejo davkoplačevalci, ampak mora denar najprej zaslužiti. Ker je njegovo podjetje izdajatelj medija, mora s podjetji sklepati oglaševalske posle. Če pri tem ni uspešen, naslednji mesec ne bo za plače. Bojan je želel postati politik, a mu ni uspelo. Ni funkcionar, ni del oblasti, dela s svojim denarjem za svoj račun.
Vprašanje je: Kje so korupcijska tveganja večja? Pri Marjanu? Karlu? Ali Bojanu?
V normalnih državah, kjer je ločnica med državnim, javnim in zasebnim zelo jasna, bi bil odgovor jasen: Pri Marjanu in Karlu. A ker Slovenija (še) ni normalna, še manj svobodna, (socialistični) medijski mainstream nad Bojana (Požarja) pošilja računsko sodišče in Komisijo za preprečevanje korupcije. Sporno naj bi bilo, da je Požar v volilnem letu tudi z državnimi podjetji sklepal oglaševalske pogodbe. Celo več. V svoji sprevrženosti je portal javne televizije, ki jo plačujemo davkoplačevalci, povezal poslovanje podjetja, kjer je Požar direktor, in financiranje njegove volilne kampanje. Pač po logiki: s tem, ko je državno podjetje dalo Požareportu in oddaji VV Faktor oglase, je financiralo volilno kampanjo Bojana Požarja. To je seveda neumnost, na katero lahko pomislijo le ljudje s kuščarjevimi možgani. Kako naj zasebnik preživi in plača svoje sodelavce, če ne sme delati? In naloga direktorja je, da za podjetje zagotovi prihodke, mar ne? Za levičarje nekaj popolnoma neverjetnega, a po svoje razumljivo, saj jim logično razmišljanje nikoli ni šlo dobro od rok.
“Ljudje trpijo, umirajo,” je o posledicah podnebnih sprememb dejala švedska najstnica. Zdi se, kot da ljudje nikoli prej niso trpeli in umirali. Dejstvo pa je, da nikoli ni manj ljudi umrlo in trpelo zaradi vremenskih katastrof kot prav zadnja leta. In nikoli v zgodovini človeštva ni manj ljudi živelo v revščini kot danes. Kljub temu Greta pravi, da ima uničeno otroštvo. Kdo in kako ji ga je uničil? “Vi govorite le o denarju,” nadaljuje. Logično. Greta pravi, da moramo rešiti svet, ljudje, ki jim je govorila, pa razmišljajo, kako čim več denarja ukrasti davkoplačevalcem in ga nameniti boju proti podnebnim spremembam. In naprej. Očitala je ekonomsko rast, ki naj bi bila nemogoča brez onesnaževanja. Popolnoma zgrešeno. ZDA imajo ekonomsko rast, a so zmanjšale onesnaževanje. Enako Evropa. Kljub tako nespornim neumnostim in neresnicam, ki jih je izrekla, ni bilo medija, ki bi ji nastavil ogledalo.
Jože Biščak