Dva plebiscita, dve obletnici

Miro Petek

Dva plebiscita, dve obletnici. Koroški plebiscit in plebiscit o samostojnosti Slovenije. 100 let in 30 let. Okrogli obletnici zgodovinskih odločitev, ki se jih bomo spominjali v letu 2020. Prva obletnica, 100 let od koroškega plebiscita, je žalostna, kajti Slovenci smo takrat izgubili lep kos svojega ozemlja. Druga obletnica bi morala biti vesela, kajti 23. decembra 1990 smo se večinsko odločili, da hočemo Slovenijo kot samostojno in neodvisno državo, da je dovolj Jugoslavije in komunističnega režima.

V tem jubilejnem letu bo na obe temi veliko razprav, najrazličnejših ocen, zgodovinskih refleksij in političnih analiz. Koroški plebiscit je bolj oddaljen, slavijo ga predvsem v Avstriji, ki je bila v obeh svetovnih vojnah na strani poražencev, a je na koncu vedno pridobila. Vendar je po sto letih v Avstriji, tudi na avstrijskem Koroškem, trezen in strpen pogled na to dogajanje. Še pred desetletjem ali dvema so bila plebiscitna slavja ob celovškem zmaju zelo bučna, ta deželni praznik je bil velikokrat uperjen tudi proti slovenski manjšini na avstrijskem Koroškem, tako da se je ob vsakem 10. oktobru počutila zelo klavrno. Ko je Slovenija postala samostojna, se je ozračje začelo spreminjati, sedaj je ob plebiscitnih obletnicah bolj poudarjeno sobivanje.

Plebiscit za samostojno Slovenijo je začrtal pot do lastne države. Že pred plebiscitom je že leta 1987 nastalo bogato duhovno in politično gibanje, plebiscitu so v letu dni sledili še mnogi drugi koraki – vključno z vojno za Slovenijo −, ki so prvič v zgodovini pripeljali do tega, da slovenski narod živi svobodno v lastni državi. Na tem plebiscitu se je sprostila fantastična demokratična moč slovenskega naroda. Če so koroški plebiscit pred sto leti v korist Avstrije – kako paradoksalno − izglasovali Slovenci, ki so bili večinski narod na plebiscitnem območju, smo slovenski plebiscit izglasovali Slovenci, ki smo si želeli slovenske države.

S čim se bomo ukvarjali v letu okroglega jubileja plebiscita za samostojno Slovenijo?
Gotovo veliko z vprašanjem, kdo ima zasluge za plebiscit in posledično za samostojno državo Slovenijo. Kar nekaj časa že spremljamo, kako si zasluge pripisujejo tisti, ki jim samostojna Slovenija nikoli ni bila intimna opcija, kot je denimo Kučan, in mnogi, ki so bili v času osamosvajanja domači izdajalci ali begunci; ko je v Sloveniji pokalo, so bili v hotelih ob Vrbskem ali Gardskem jezeru, sedaj na državnih proslavah sedijo v prvih vrstah. Prava farsa je poveličevati in delati junake iz partijcev, ki so jim tekle solze na njihovi zadnji partijski seansi v Beogradu. In absurd je, da se ti sopotniki krvavega režima sedaj predstavljajo kot osamosvojitelji!?

Foto: Twitter

Gre za stare komunistične trike in prevare, ki pri nas še vedno uspevajo. Komunisti so si olastninili narodnoosvobodilni boj, med vojno in po njej pa so nadvlado utrjevali z umori in pokoli nad slovenskim življem, plenili premoženje, nacionalizirali, kmetom jemali zemljo. Zahrbtnost in prevarantstvo je ostalo v genih potomcev, pačenja zgodovine je vedno več, čeprav nas veliko, ki smo osamosvajanje spremljali in pri tem sodelovali, še živi. Ideološko nasilje se nadaljuje v drugi obliki in z drugimi sredstvi. Ideološka koalicija si je kljub porazu na volitvah prisvojila oblast. Partijska elita, ki je v prejšnjem sistemu zavzemala položaje v politiki in gospodarstvu, je sama ali s potomci privatizirala gospodarstvo. Med nacionalizacijami in zaplembami v času komunizma in privatizacijo v času samostojne Slovenije so le nianse: res ni več grobega prisvajanja lastnine in likvidacij, toda juridični hlapci poskrbijo, da tudi največje kraje in kriminal dobijo ustrezno juridično fasado.

In ničkolikokrat bomo slišali vprašanje, ali se je splačalo. Kaj nam je plebiscit sploh prinesel?  Mnogi Slovenci so po treh desetletjih od plebiscita razočarani nad državo, za katero smo dali glas. Niso se za to bojevali, nismo glasovali za to, da bomo imeli prvo- in drugorazredne državljane, da bomo ujetniki globoke države, da nam bodo vladali moralni invalidi, ki so jih pohabili njihovi ideološki predniki.  Vrednotno središče slovenske države je poškodovano. Je ozdravitev še mogoča? Ali smo zmožni to državo zapeljati na take tirnice, da mnogi Korošci ne bodo več tarnali, zakaj plebiscitno območje ob koroškem plebiscitu leta 1920 ni bilo širše zarisano?

Miro Petek

  • janko

    Že pred začetkom WW2, ko so se začeli množično pojavljati in svinjati komunisti, so v Sloveniji ljudje opozarjali, da komunizem pravi: kar je tvoje, je moje; kar je moje, pa tebe nič ne briga. Po vojni se je to v velikanskem obsegu uresničilo kot kruta agrarna reforma, podržavljenje podjetij, poboji uspešnih, poštenih, razumnih, ubili po navodilu marxista Engelsa vsakega desetega nedolžnega brata in sestro za dosego nemotene vladavine vse do danes; že 80 let neovirano kradejo in lažejo.

  • FORT WORTH

    Leta 1945 je komunizem Sloveniji sprejet in traja vse do leta 1990.
    Leta 1991 smo dobili drzavo.
    Se vedno pa nimamo ( niti v letu 2020 ) kontra revolucionarne stanke, ki bi stanje v drzavi vsaj za silo uravnotezila.

    Imamo skrajno revolucionarno : levico, SD
    in
    imamo sredinsko SDS, ki se ze vsa leta od osamosvojitve upira kontinuiteti.
    Dokler bo razmerje moci v tako mocno korist levakov, sprememb ni mogoce pricakovati in drzava bo tonila vse globlje.

    • janko

      NSi se je pokocbekovila; upam da izpade iz parlamenta. Kaj je z Domovinsko ligo in stranko Aleša Primca?? Kot Sahara vode rabimo desno – pošteno, delovno, domoljubno stranko!!

      • FORT WORTH

        NSI bi rada s svojo sredinskostjo prisla do glasov na levici.

        Bedniki ne vedo, da bi volivce morali iskati med neopredeljejimi, ker se levaki hranijo s sovrastvom in lazjo.

        Volijo samo in izkljucno svoje levake in nic drugega.

      • Nata

        Težka bo. Bom raje tiho.

        • janko

          Najbrž misliš, Nata, da nas danes ni dovolj veliko Slovencev oziroma ljudi s starimi pristno krščanskimi vrlinami. Jaz pa imam upanje, da so; mislim da jih je. Nekdo ali nekaj ljudi naj ustanovi tako desno stranko…. večino volivcev bi taka stranka sčasoma pritegnila – kajti le kdo pošten si ne želi družbe iskrenih, kjer nisi razočaran, kjer je človek človeku v pomoč in nikoli drugače….

          • Nata

            Pravzaprav ne dvomim , da jih je dovolj.

            Mene sploh moti, da npr. Primc, Kangler, Brščič, Dobovšek, pa še kdo ustanovijo stranko.
            Ljudstvo je že tako v dvomih . Potem pa res ne vedo kje imajo ono. . . . .

            Tri močne desne stranke bi bile dovolj.

            Ob pametnem pogovoru bi si tudi Nsi premislila in ne bi iskala volivcev tam, kjer ji ni mesto.

          • janko

            ********************
            Se strinjam. Vedno, do nedavnega sem si predstavljal, da bi se vsi ljudje “ki v srcu dobro mislijo” povezali v SDSu. Pa so se pošpetirali. Ljudmila je krenila levo, Brščič desno, se skregal z Ušajevo, sposobni Primc nekaj nerodno solira. Ali res ne premoremo dovolj širokega pogleda drug na drugega? Skupaj bi postali velesila.

          • Nata

            Jaz pa bi predvsem od desnih strank pričakovala več razuma. Kaj res ne razumejo trenutno situacijo, ki zahteva složnost ? Zakaj se ne bi podredili SDS, če nam vsem voda v grlo teče ??

          • janko

            Saj ravno to je to!
            Morda niti ni potrebno, da bi se kdo komu podredil. Iskati in najti skupne CILJE in imenovalec. To je to, horizontalna komunikacija, v delovnih kolektivih so ljudje zelo motivirani, ker se vsi enakopravno upoštevajo in cenijo. čeprav imajo direktorja, šefa in čistilko.

  • Nata

    + + + + + + Zaključek je sijajen !! Večni ZAKAJ !!
    Na oni drugi sliki je mali lisjaček! Zvit, kot presta.
    Pišuka. . . . . kako lepo mu mora biti pri srcu, kajti njegove marionetke plešejo že veliko let tako, kot on vrvice vleče !!