Te dni sem prebral knjigo Mitje Čandra Slepec. Zanimivo pisanje z elementi avtobiografije in dobro refleksijo o dogajanju v družbi. Zabaval me je tisti del romana, ki govori o Sloveniji 2100, ko junak tega romana postane šef Urada za prihodnost in ponudi vizijo Slovenije v daljnem letu 2100. Sumim, da je Čander ta precej zabavni del črpal iz dokumenta Vizija Slovenije 2050, ki je nastala v okviru projekta Strategija razvoja Slovenije v času Cerarjeve vlade. Danes se le redko kdo spomni, da je bila v tem času povsem anemična ministrica Alenka Smerkolj iz stranke SMC, ki je vodila vladno službo za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. S tem resorjem, ki naj bi ponudil vizijo razvoja in bedi nad milijardami, res nimamo sreče in gremo s slabega na slabše. Za to neumnost Smerkoljeve so potrošili kakšen milijon evrov, posvečeni modeli so se dobivali na nekih delavnicah, dajali razne predloge, kradli čas in denar. Takole je takrat dejala Smerkoljeva: “Osrednji cilj vizije je, da Slovenija do leta 2050 postane družba aktivnih državljanov, ki bodo kritično in tvorno sodelovali v vseh družbenih procesih.” Prazno besedičenje.
Seveda mora država imeti vizijo, cilj, začrtano pot na kratek in daljši rok. Vendar so vse dosedanje vizije levih vlad naravnane iz rok v usta, za ohranitev oblasti, tehtnega razvojnega premisleka pa niso zmožne. Projekt Smerkoljeve in Cerarja je javnost razcefrala, danes se ga komaj kdo spomni, pa je od tega minilo le nekaj let, kaj šele da bi bilo to kakšno koristno vodilo, ki bi ga odločevalci upoštevali.
Mimogrede, levo omrežje za svoje ljudi odlično poskrbi, tudi če so kronično nesposobni. Smerkoljeva je sredi lanskega leta postala generalna sekretarka Alpske konvencije s sedežem v Innsbrucku. Ob nastopu te funkcije je dejala: “Verjamem v moč timskega dela, dialog in odprto komunikacijo z vsemi deležniki. S takim odnosom lahko premikamo gore.” Oh, kako votlo besedičenje.
Blefiranje v slovenskem političnem, družbenem in kulturnem vsakdanu
“Prihodnost ni daleč. Slovenija 2050” so bile v času Cerarjeve obupno nesposobne vlade večdnevne delavnice, ki letu 2020 niti kasnejšim letom ne bodo kaj koristile. Čander v knjigi imenitno opisuje blefiranje v slovenskem političnem, družbenem in kulturnem vsakdanu (“Utopija dandanes ni več ultimativna receptura za jutrišnji svet, ampak igra nebrzdane domišljije …” – “Mi ne bomo pisali deklaracij, ampak sodelovali in ustvarjali nove prostore duha …” – “Sanje se pretakajo v resničnost …” – “Mi ne bomo posnemali mainstreamovskih futurologov, v jedro vsega bomo postavili umetnost in kreativnost …”). Praznega govoričenja in ustanavljanja meglenih agencij in uradov je vedno več in tudi Šarčevi vladi pri tem ne manjka inventivnosti. Umetno ustanavljanje različnih delovnih mest, da lahko zaposlujejo ljudi iz svojega strankarskega ali sorodstvenega okolja, brez znanja, izkušenj in referenc, vse skupaj je le veliko odtekanje denarja brez učinka.
Zanima in skrbi nas Slovenija 2020
Ne Slovenija 2050 ne Slovenija 2100. Zanima in skrbi nas Slovenija 2020. Poldrugo leto Šarčeve vlade je bilo povsem dovolj, da smo spoznali, da od tega sračjega gnezda ne moremo nič pričakovati. Pričakujemo pa lahko politične pretrese, kar se kaže od trenutka njenega nastanka, še posebej pa sedaj, ko je Levica izstopila iz te čudaške naveze in ko bo lahko vsako glasovanje v parlamentu presenečenje. Začeli so se tudi poslanski prestopi in po vsej verjetnosti ta vlada rednega konca ne bo dočakala. Državni svet v vsej svoji zgodovini še ni bil tako pomemben člen demokratičnega življenja v Sloveniji, kot je sedaj. Veto postaja nočna mora koalicije. Potrebnih 46 glasov ob vsakem novem glasovanju o zakonu bo vsakokrat zelo velik zalogaj in velika travma te vlade, zato lahko v letu dvajset/dvajset pričakujemo politično nestabilnost. Vlado čaka mučno trgovanje in ukvarjala se bo samo še s trgovino in preživetjem, pomembne zadeve za državo pa bodo šle mimo. Za prihodnost države to ne bi bilo dobro.
Miro Petek