Pred dnevi je v javnosti odjeknila novica, da so neznanci napadli znan gejevski klub v Ljubljani Tiffany. Skoraj prej kot skupnost LGBT in posamezni homoseksualci se je odzvala levičarska politična elita, ki sicer ob izbruhih sovraštva in nasilja njihovih podpornikov običajno molči. Tanja Fajon, Milan Brglez in drugi so takoj hiteli dokazovati, kdo je večji prijatelj homoseksualcev v tej državi. Seveda so edini prijatelji gejev in lezbijk levičarji, napad pa so brez kakršnihkoli dokazov pripisali desnemu ekstremizmu.
Takoj se je oglasil tudi zagovornik načela enakosti (da, takšen urad imamo v Sloveniji) Miha Lobnik, ki je bil nekoč šef združenja Legebitra in se tudi sam deklarira kot gej, in obsodil napad ter dejal, da gre za hudo diskriminacijo skupnosti LGBT. Seveda s tem ni nič narobe, če ne bi bil s tem pokazal svoje dvoličnosti, saj naj bi bil šef neodvisnega državnega organa. Omeniti je treba, da gre za človeka, ki že tri leta molči glede ustavne odločbe o enakem financiranju javno veljavnih programov na zasebnih osnovnih šolah; za človeka, ki ni obsodil kristjanofobnih napadov na krščansko skupnost; za človeka, ki je molčal v primeru zapisa “Tadej Strehovec, mrtev boš!”; za človeka, ki ni obsodil nadlegovanja mirnih molitev pred ljubljansko porodnišnico. Ne nazadnje za človeka, ki ni obsodil izjave Marjana Šarca, da državni mediji ne smejo oglaševati v nekaterih medijih.
Gluh in slep za diskriminacijo, ki se dogaja kristjanom, belcem, nasprotnikom splava …
Lobnik je torej dokazal, da je daleč od neodvisnega državnega organa. Gre za človeka, ki z javne, dobro plačane funkcije zasleduje svojo politično agendo. Pri zadnjem incidentu je dokazal, da je gluh in slep za diskriminacijo, ki se dogaja kristjanom, belcem, nasprotnikom splava itd. Dokazal je tudi, da se v primeru svoje ozke skupine takoj aktivira in uporabi državno službo za obsodbo napadalcev, ki sploh še niso identificirani. Seveda je krivo sovraštvo do gejev, neizrečena pa ostane misel, da tako vsi vemo, da je kriva desnica. Da so krivi “skrajni desničarji”. Od kod jim ti podatki? Od kod levičarski mediji in aktivisti LGBT vedo, da je šlo za skrajne desničarje?
Kaj pa če je šlo za skupino džankijev z Metelkove? Kaj pa če so bili na delu skrajni levičarji, ki do homoseksualne skupnosti intimno gojijo večje sovraštvo kot desnica? Kaj pa če so bili plačanci nekoga, ki bi rad odvrnil pozornost od afer zdajšnje vlade? Ne vemo. In dokler ne vemo, je skrajno neprimerno obsojati kogarkoli, sploh pa širše skupine prebivalstva, ki se identificirajo s takšno ali drugačno politično usmeritvijo. Napad je treba obsoditi, krivce ujeti in kaznovati. Dokler ne vemo, kdo je klub napadel, pa ne smemo opletati s krivdo, in kot to počnejo levičarski politiki, brez kakršnihkoli podatkov obsojati desnice.
Lobnik nezrel za funkcijo, ki jo opravlja
Zakaj pa bi kak desničar pri zdravi pameti fizično želel razbiti vrata kluba Tiffany? Večina desničarjev, ki jih poznam, nima nikakršnih nasilnih teženj do homoseksualcev. Dokler, tako kot drugi, svoja ljubezenska razmerja živijo zasebno, nima nihče nič proti njim. In zbrani v klubu Tiffany so počeli prav to. Zaprli so se v svoj kotiček miru in užitka, kramljali in se zabavali. Nikogar niso posiljevali s svojo spolno usmeritvijo. Nikogar prepričevali v svoj prav. Potem se je zgodil napad, ki bo, upajmo, dobil epilog. Če ga ne bo, bo ves dogodek tako kot velenjske plakate s kljukastimi križi prekrila senca dvoma. Dvoma, da je šlo za ustaljeno prakso levičarskih terorističnih organizacij po svetu (beri: Antifa), ki v svojih priročnikih pišejo članom, naj napadajo migrantska taborišča, gejevske lokale in policijske postaje, nato pa pustijo kak nacistični simbol na fasadi ali pa kričijo domnevno desničarska gesla.
Iz besed, ki so zazvenele na tisti usodni večer iz ust napadalcev, se je vse skupaj zdelo zelo osebno. A pustimo se presenetiti. Morda policija tokrat opravi svoje delo. Miha Lobnik pa naj pri tej priči odstopi, ker ni zrel za funkcijo, ki jo opravlja. Namesto da bi bil neodvisen razsodnik, ki vsako diskriminacijo obravnava enako, se je pokazal kot pristranski politikant, ki se oglasi, samo ko to ustreza njegovi agendi. Takšnega zagovornika imaginarnih načel ne potrebujemo in vsak evro, ki gre za Lobnika, je evro preveč. Homoseksualna skupnost s takšnimi osebami, kot je Lobnik, zapravlja priložnost, da bi se res izkazala za posebno, za pravično, za neodvisno. S takšnimi dejanji spodkopavajo svojo kredibilnost in kažejo javnosti, da se bo glavni preganjalec diskriminacije v Sloveniji oglasil, samo ko bodo napadene skupine, ki “pašejo” v njegov balonček. Drugi državljani, deklica, ki so jo kamenjali migranti, ugrabljeni Belokranjec in otroci, ki se šolajo na zasebnih osnovnih šolah, pa lahko, kar se Lobnika tiče, ostanete drugorazredni. Lobnik naj odstopi in naj naredi prostor nekomu, ki bo svoje delo opravljal profesionalno in neodvisno.
Aleksander Rant