O odgovornosti in politični depresiji

Urednik informativnega programa Nova24TV Aleksander Rant.

Danes se mladim večinoma ne sanja, kaj jim je prinesel kapitalizem. Kaj jim je dal svet svobodne gospodarske pobude in marljivih rok, ki so ustvarile bogastvo Zahoda. Pritožujejo se, ko kot bogovi letijo nad oblaki z letali in nimajo internetne povezave. To je glavni problem zahodne družbe. Postala je razvajena, pogoltna in neodgovorna. Zakaj neodgovorna? Ker je mladim in tudi tistim srednjih let vse prineseno na pladnju. Hrano kupujejo v supermarketih, prav tako oblačila. Na svojih žepnih superračunalnikih lahko brskajo po svetovnem spletu. A ker jim je vse omogočeno, so izgubili zmožnost soočati se in reševati svoje probleme. Začeli so prelagati odgovornost na druge in ugotovili, da imajo drugi tudi svoje težave.

Nato se je zgodilo nekaj, kar se običajno dogaja v totalitarnih ali revnih državah. Na bogatem Zahodu so ljudje ugotovili, da lahko svoje probleme rešijo samo tako, da tistim, ki jih rešujejo sami, nekaj vzamejo. Če si neodgovoren in se ti ne ljubi delati, pač vzameš tistemu, ki gara in zasluži. Če zasluži več, je še toliko bolj pripravna tarča, da mu vzameš več. Ti novodobni razvajenci so ugotovili, da jim tovrstno moč lahko omogoči samo država. Zato so začeli vanjo polagati vse upe. Tudi ideologi marksizma so ugotovili, da je razvajena generacija najboljša ciljna skupina za izvajanje političnega pritiska na delovne ljudi. Razpasli so se poklici, ki nimajo nikakršne funkcionalne vrednosti, a zaposlujejo tisoče ljudi, ki se jim v resnici ne ljubi delati. Zakaj bi sicer agenciji s 50 zaposlenimi država plačevala milijone, da pripravi letno poročilo?

Takšni ljudje so postali novo orodje državne represije. Novodobni marksisti, ki menijo, da jim moramo plačevati za njihovo družbeno delo. Marksisti, ki z zlatimi iPhoni in v najdražjih čevljih vpijejo, da je treba vzeti bogatim. Politika, ki si želi totalitarizem, je pograbila to mentaliteto. Novi in višji davki, višje trošarine, višje kazni. Vse zato, da se omogoči preživetje delomrznežem in lenuhom. Ti seveda nato volijo takšno oblast. In krog je sklenjen.

Resnični problem je premalo demokracije, premalo kapitalizma, premalo svobodnega duha 
Problem pa so tisti, ki so odgovorni, ki delajo, ki prispevajo, a niso del privilegirane kaste. Delavci, kmetje, uradniki, ki na mizernih mezdah živijo življenje pozabe. Ti tudi volijo takšne politike, pri nas leve stranke. A zanje se nikoli nič ne spremeni. Še naprej so revni, še naprej zgarani, še kar na dnu socialne lestvice. “Pa saj sem že tretjič zapored volil Socialne demokrate,” si misli volivec, ki od levice pričakuje podoben tretma, kot ga imajo različni nevladniki. In kakšen je ta volivec? Zagrenjen, apatičen, željan totalitarizma. Zakaj? Ker meni, prav zaradi dejanj svojih oblastnikov, da je problem demokracija, da je problem kapitalizem. To so mu prodali tisti, ki mu ne namenijo niti centa. Resnični problem pa je premalo demokracije, premalo kapitalizma, premalo svobodnega duha v zahodnih družbah. Telefona z zaslonom na dotik ni izdelal marksizem, športnega avtomobila ni izdelal marksizem. V vsej svetovni zgodovini ni enega produkta, ki so ga komunistične države izdelovale bolje od držav kapitalizma. Zakaj? Ker socializem duši človekovo ustvarjalnost in individualnost, kapitalizem pa odpira vrata. Res je, da mnogim ne uspe. Res je, da mnogi ostanejo reveži. A možnost za uspeh je odprta. Te možnosti v socializmu, ki bi ga toliko mladih rado imelo, ni. V kastnem sistemu komunizma lahko napreduješ le po partijski liniji in nič drugače. Lahko si mesar in postaneš sodnik. Lahko si rudar in postaneš šef programa za jedrsko energijo. Sposobni ljudje pa so priklenjeni na delovna mesta brez izhoda.

Današnji mladi, ki bi radi socializem zato, da jim bo kdo nekaj dal, živijo v zmoti. Če ničesar ni, ti ne more nihče dati. Dober primer je Venezuela, kjer so ljudje z bučnim vriskanjem pozdravili razlastitve bogatih in plenjenje premoženja. Danes jim je žal, saj živijo v popolni bedi in pomanjkanju. Ker družba brez odgovornih ljudi in ljudi z vizijo nima dobrih podjetij, ki dajejo kruh mnogim. Nima dobro plačanih zdravnikov, ki delajo čudeže. Nima zdravil, hrane, oblek. Zato je potrebna odgovornost vsakega posameznika, da uredi svoje življenje. Da neha igrati po pravilih marksistov, ki bi radi mlade stlačili v en kalup, ampak je sam gospodar svoje usode. Če bomo vsi odgovorni, če nihče ne bo dobil zastonj kosila, bomo družba blaginje. Če bomo vzeli še tistim, ki znajo in imajo, bomo družba obupa. Slovenci, čas je, da se zbudimo iz zimskega sna obljub in preidemo k dejanjem. Vsak pa naj najprej pomete pred svojim pragom, preden druge uči, kako je treba živeti.

Aleksander Rant