Slovenski volivci so glasovali tako, kot so mislili, da je prav, in izbrali svoje evroposlance. Tega ne mislim komentirati, saj imajo volivci vedno prav. Tudi o volilnem sistemu ne mislim razpravljati, čeprav imam o njem nekaj pomislekov. V oči zbode dejstvo, da obstajajo med listami po mojem mnenju prevelike razlike v številu glasov za enega poslanca. Nehote se sprašujem, ali so nedavne volitve preslikale voljo slovenskih volivcev v Evropski parlament. Vendar ker Slovenci sami ne odločamo o volilnem sistemu, tudi tega ne bi komentiral. Mogoče samo toliko, da bi bilo smiselno pri oblikovanju list upoštevati volilni sistem tak, kot je.
V tej kolumni želim svojo pozornost usmeriti na volilno kampanjo, ali so bile v njej nagovorjene resnično pomembne teme. Nesporno je dejstvo, da so vse slovenske stranke zaradi več volitev – državnozborske, lokalne, predsedniške – v tako kratkem času v to volilno kampanjo vložile le zelo, zelo skromna sredstva. To pa pomeni, da svojih volilnih kampanj niso oblikovale stranke same, ampak so to napravili osrednji nacionalni mediji. Med vsemi temi mediji je, vsaj po mojem mnenju, po pomembnosti izstopala RTV Slovenija s soočenji na svojem prvem programu. Zato se seveda postavlja vprašanje, ali so bila v teh soočenjih odprta za prihodnost Evropske unije in z njo Slovenije pomembna vprašanja. To vprašanje je še toliko bolj pomembno, ker so ne samo slovenski, temveč tudi evropski mediji poročali o pomembnosti – nekateri so govorili o prelomnosti – teh volitev. Jaz sem mnenja, da na soočenjih na 1. programu RTV SLO niso bile nagovorjene najpomembnejše teme, celo več, skoraj bi si upal trditi, da so se jim voditeljice izogibale, kolikor se je to le dalo. V nadaljevanju bom navedel samo nekaj teh tem.
Prva je nedvomno, kako zagotoviti, da bo EU delovala kot pravna povezava evropskih držav. Kot pogoj za članstvo v EU se od vsake države članice ali kandidatke pričakuje, da pri sebi doma zagotovi vladavino prava, da so to pravne države. Zato bi, mislim da upravičeno, pričakoval, da bo tudi združenje pravnih držav spoštovalo vladavino prava. Žal ni tako. Vrsta držav članic ne spoštuje ne maastrichtskih ne schengenskih dogovorov, torej temeljnih dogovorov za delovanje EU. Spomnimo se samo nespoštovanja proračunskih omejitev Grčije, Italije itd. Pa tudi Slovenija ni tu brez greha. Schengenski dogovor predvideva dvoje, Evropo brez notranjih meja in z zunanjo mejo, ki jo bo mogoče prestopiti samo na legalen način na vnaprej določenih prehodih. Kar nekaj držav ne spoštuje slednjega določila, med njimi tudi ne Slovenija. Druge države imajo to za izgovor, da ne spoštujejo prvega schengenskega določila. Dejstvo pa je, da se je zelo težko pogovarjati o Evropi prihodnosti, dokler ne vemo, kje smo, dokler ne izvajamo dogovorjenega. Zato bi bilo po mojem mnenju v predvolilnih oddajah, kot so soočenja bila, kandidatom za bodoče evroposlance treba zastaviti vprašanji, ali se zavzemajo za vladavino prava tudi na nivoju EU in v primeru njihovega pozitivnega odgovora, kaj bodo naredili za uveljavitev tega principa.
Slovenski volivci niso bili ustrezno informirani
Šele, ko se tudi na nivoju EU vzpostavi vladavina prava, bomo vedeli, kje smo. V sedanji situaciji tega ne vemo. Lahko privzamemo, da je EU to, kar se dejansko dogaja ali kar smo se dogovorili. Brez jasnega izhodišča pa tudi ne mor biti jasne poti naprej. Zato bom v nadaljevanju kolumne privzel, da bodo izvoljeni evro-poslanci v svojem prihajajočem mandatu zagotovili vladavino prava tudi na nivoju EU. Če to privzamem, se odpirajo v osnovi tri poti, od katerih pa ima vsaka še nešteto variant. Za slovenske volivce bi bilo seveda pomembno vedeti, za katero od teh variant se posamezni kandidati zavzemajo. Žal tudi v tem primeru organizatorji soočanj niso zastavljali vprašanj, ki bi zahtevala jasno opredelitev list in kandidatov. Prva možnost je seveda razgradnja EU nekako po vzoru brexita. Od vseh, če so bili tudi v Sloveniji kateri, ki se za to varianto zavzemajo, bi bilo zanimivo slišati, kako mislijo kot mini država ohraniti svojo konkurenčnost in ekonomsko suverenost v današnjem globaliziranem svetu gospodarskih velesil in s tem standard in zaposlitvene možnosti svojih državljanov. Druga možnost je nadaljevanje sedanjega trenda. To pomeni nadaljnje in poglobljeno povezovanje na področjih, kjer je to smiselno, ob doslednem spoštovanju principa subsidiarnosti suverenih, evropskih nacionalnih držav, ki ohranjajo svojo kulturno in jezikovno identiteto. Zavedati se moramo, da je evropska kultura, ali če za ta pojem uporabim izraz britanskega filozofa Betranda Russella modrost Zahoda, lahko samo smiselna sinteza evropskih nacionalnih kultur. Tretja možnost, za katero se nekateri zavzemajo in ji evfemistično pravijo socialna ali federalna Evropa, je stapljanje evropskih nacionalnih držav in s tem evropskih narodov v neko v tem trenutku še ne jasno definirano migrantsko-evropsko skupnost. Ti, ki to opcijo zagovarjajo, se dejansko zavzemajo za utapljanje Evrope v globaliziranem svetu in tako za konec evropske Evrope. Mislim, da bi bilo za poštene volitve nujno, da se kandidati za evroposlance izjasnijo, za katerega od teh treh konceptov se bodo zavzemali.
Govorilo se je o prelomnem pomenu letošnjih volitev v Evropski parlament. Na televizijskih soočenjih so bila postavljena vprašanja, ki so se nanašala na vse prej kot pomembne, kaj šele prelomne teme. Zato sem prepričan, da slovenski volivci niso bili ustrezno informirani. Postavlja se torej vprašanje, ali se je pogled slovenskih volivcev na ključne teme, ki sem jih navedel v tej kolumni, tudi preslikal v Evropski parlament. Osebno bi si vsekakor želel več jasnosti o temeljni dilemah razvoja slovenske in evropske družbe. Več jasnosti, ki jo je na zadnjih evropskih volitvah občutno primanjkovalo, je predpogoj za racionalno odločanje volivcev. Ne bom iskal krivcev za slabo informiranost slovenskih volivcev v preteklosti, želel pa si bi odkrite javne razprave, kako preprečiti, da bi se pretekle napake ponavljale.
Andrej Umek