V zadnjem času smo priča pojavu, da v zdravstvenih domovih številni zdravniki specialisti družinske medicine odpovedujejo delovna razmerja. Iz medijev nam je dobro znan primer kranjskega zdravstvenega doma. Vendar pa ta ni edini. Nisem prepričan, da sta preobremenjenost in posledično izgorelost teh zdravnikov edini ali celo bistveni povod za njihove odpovedi. Bolj se nagibam k mnenju, da je to samo neposreden povod, če hočete, kaplja čez rob. Prepričan sem, da ta pojav nedvomno kaže, da je z našim zdravstvenim sistemom nekaj hudo narobe. Zato sedanji ukrepi ministra Šabedra ne predstavljajo rešitve, so samo gašenje trenutnega požara, saj ne, vsaj ne v zadostni meri, reformirajo slovenskega zdravstvenega sistema. Nedvomno pa je, da ta potrebuje korenite spremembe, saj se v njem od propada socializma naprej ni nič bistvenega spremenilo. Preprosto, v slovenskem zdravstvenem sistemu je potrebno izvesti tranzicijo.
Ko imamo v mislih tranzicijo na kateremkoli področju, to pomeni, da uskladimo pravila delovanja na tem področju z Ustavo Republike Slovenije. Ta sloni na doslednem spoštovanju človekovih pravic in svoboščin. Kot izhodišče za naše nadaljnje razmišljanje lahko vzamemo na primer 5. člen, ki pravi: “Država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine itd.” Med človekove pravice in svoboščine nedvomno sodita tudi ekonomska svoboda posameznika in pravica izbire. Zastavlja se torej vprašanje, ali so te osnovne človekove pravice in svoboščine nam vsem v slovenskem zdravstvenem sistemu zagotovljene. Na to vprašanje lahko pogledamo s strani pacienta ali zdravnika.
V interesu zdravnikov in pacientov je, da se protiustavno stanje odpravi
Ker nisem zdravnik, se bom tega vprašanja najprej lotil s strani pacienta. Država nas je, vse državljane Slovenije, prisilila, da se zdravstveno zavarujemo pri državnem Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS). Le dopolnilno zavarovanje, ki predstavlja izrazito manjši del, lahko sklenemo z zavarovalnico po svoji izbiri. In še to dopolnilno zavarovanje misli sedanja vlada ukiniti. Torej nam je prosta izbira zavarovalnice izrecno omejena. Do nadaljnje omejitve pride, ko zbolimo. Zavarovalnica nam zdravljenje pokrije samo, če smo zdravstvene storitve prejeli v enem od javnih zdravstvenih zavodov ali maloštevilnih koncesionarjev. In še ti so pretežno omejeni na primarni nivo. Tako je praktično nemogoče v razumnem času priti na primer do zobozdravstvenih storitev, ki bi jih pokril ZZZS. Osebno sem prepričan, da je protiustavno, da smo Slovenci primorani skleniti zdravstveno zavarovanje izključno z ZZZS in da nas ta nadalje sili, da zdravstvene storitve poiščemo izključno v javnih zdravstvenih zavodih. To predstavlja grob poseg v svobodni trg, saj zagotavlja državnemu zavodu izključni monopol na zdravstvenem zavarovalniškem trgu. Če za ilustracijo primerjamo stanje na področjih avtomobilskega zavarovanja, opazimo razlike, po mojem mnenju nedopustno velike razlike. Obvezno avtomobilsko zavarovanje je primerljivo z osnovnim zdravstvenim zavarovanjem, saj je obvezno, vendar ga lahko sklenemo z zavarovalnico po svoji izbiri, le zavarovalne vsote morajo biti ustrezne. Bolj svobodni smo pri avtomobilskem kasko zavarovanju. Tega lahko sklenemo do višine in tudi z zavarovalnico po naši izbiri. Tudi v primeru nezgode so razlike občutne. V primeru avtomobilske nezgode lahko izberem kot izvajalca del mehanično delavnico po lastni izbiri. Zavarovalnica mi potem pokrije stroške popravila do višine, ki jo smatra kot razumno. Če sem izbral dražjega ponudnika, moram razliko pokriti sam. Razlike med avtomobilskim in zdravstvenim zavarovanjem so očitne. Prvo spoštuje mojo ekonomsko svobodo, ki mi je ustavno zagotovljena, drugo, zdravstveno, to svobodo dosledno krši. Zato je po mojem prepričanju neustavno.
Če sedaj skušam na naš zdravstveni sitem pogledam še z druge, zdravniške strani, prav tako opazim elemente neustavnosti. Za nekoga, ki se je odločil za poklic zdravnika, ki je končal zahteven študij medicine in želi medicino zdaj tudi prakticirati, je edina možnost, da se zaposli v javnem zavodu. Le maloštevilnim bo kasneje uspelo pridobiti status koncesionarja, velika večina pa bo vso svojo delovno dobo ostala priklenjena na ta ali oni javni zavod. Le redki se lahko odločijo za privatno izvajanje svojega poklica, mogoče bi bilo bolje reči poslanstva, saj je pacientov, ki si lahko privoščijo status samoplačniškega pacienta, relativno zelo malo. Zato je ekonomska svoboda zdravnikov izredno omejena, vsekakor tako omejena, da to, po mojem mnenju, ni skladno z našo ustavo.
Naj zaključim s trditvijo, da moramo Slovenci na mnogih področjih tranzicijo še zaključiti, vendar na zdravstvenem področju jo moramo šele začeti. Sedanje stanje na tem področju je po mojem mnenju neustavno in to neustavnost je potrebno čim prej odpraviti tako v interesu zdravnikov kot tudi in predvsem pacientov.
Dr. Andrej Umek