fbpx

Evropska unija kot Jugoslavija?

Nekdanji zunanji minister in diplomat dr. Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

France Bučar (1923–2015) je včasih Evropsko unijo primerjal z Jugoslavijo. Morda je bilo sumničenje, povezano z razpravami o grexitu, ki so se dogajale še v času njegovega življenja, vendar takrat še ni bilo brexita niti se še ni govorilo o polexitu. Bučarjev sum o razpadu EU je bil takrat videti močno pretiran ali pač domislica človeka z veliko izkušnjami.  

Postavlja se vprašanje, kaj je bil vzrok razpada Jugoslavije. Na neki način so si naši evropski sogovorniki v času osamosvajanja predstavljali, da bo Jugoslavija ostala skupaj (po “evropskih merilih”) kljub temu, da jo bo zapustila ta ali ona republika; vse pa se je obrnilo na glavo, ko je razpadla Sovjetska zveza. Razpad Jugoslavije je bil radikalnejši od sovjetskega, saj v našem primeru po razpadu ni bilo nadaljevanja, kot se je zgodilo z Rusijo. Ta država je – pač v skladu z močjo, ki jo je imela – prevzela vso vitalno dediščino nekdanje Sovjetske zveze: oborožitev, tajne službe, mednarodne povezave (stalno članstvo VS OZN), diplomacijo, vesoljsko tehnologijo itn. Seveda Sovjetska zveza ni bila (kot Jugoslavija ali kot EU) političen projekt po željah sestavnih delov. Slovenci so si Jugoslavijo želeli zaradi brezbrižnosti Versaillesa, zaradi objektivne nevarnosti z Zahoda in v svoji romantični slovanofilski naivnosti. V času komunizma so bila slovenska subjektivna pričakovanja podrejena svetovni revoluciji in argumentu srbske premoči. Srbi so imeli v rokah vojsko in diplomacijo, glavno mesto itn; navsezadnje pa so se v politični zmešnjavi po Titovi smrti spomnili na znano srbsko geslo: Srbi zmagujejo v vojni, izgubljajo pa v miru. Srbi so se zmotili, ker niso upoštevali, da se je po vsem svetu končala hladna vojna. Tako se je začela vsesplošna – od vseh ruskih posegov (Čečenija, Abhazija, Južna Osetija, Ukrajina, Krim) usodnejša – jugoslovanska vojna.

Jugoslavija se je razletela predvsem zaradi (ideološko podžganega) nasilja vodilnega naroda; Sovjetska zveza pa predvsem zaradi obsoletnosti komunističnega sistema, ki ni bil sposoben tekmovati z ZDA oz. EU; posledično je potem razpad SZ seveda vplival na dogajanje v Jugoslaviji. (Srbi so zaman čakali na sovjetsko podporo, Slovenci smo neposredno od Jelcina izvedeli, da bo SZ razpadla.) Na prvi pogled obstajajo podobnosti med razkrojem Jugoslavije in pešanjem Evropske unije, saj so se Slovenci in Hrvati – podobno kot Grki, Britanci ali Poljaki od bruseljske ali luksemburške – čutili ogroženi od beograjske birokracije. Toda EU ima poleg vse šibkejšega in vse manj legitimnega Bruslja, ki ga sicer zastopa belgijski predsednik Evropskega sveta (ki sam ne more odločati o ničemer), dve močni članici: Nemčijo in Francijo, ki skupaj z Italijo in Španijo držita EU nad vodo. (Vsekakor je zanimivo, da so si te države razdelile najvplivnejše položaje v EU: nemško predsednico Komisije, francosko predsednico Evropske centralne banke, španskega zunanjega ministra in italijanskega predsednika Evropskega parlamenta.)

Trk med nacionalnim in evropskim pravom se ni pričel s Poljsko
Danes je glavna tema razprav znotraj kroga srednjeevropskih držav pa med njimi in Brusljem razmerje med državnim ustavnim in evropskim pravom. Po mnenju V4, s katerim bi se strinjala tudi Velika Britanija, si evropsko sodišče (CJEU) pripisuje/jemlje preveč pristojnosti in propagira primarnost evropskega prava. (Ob tem se je treba spomniti, da sta Pogodbo o ustavi za Evropo (PUE) na referendumih leta 2005 zaustavili Francija in Nizozemska.) Tako nemško kot poljsko ustavno sodišče imata pomisleke v zvezi z izreki CJEU in zahtevata nacionalno pristojnost za zadeve, ki niso bile (jasno in nespodbitno) prenesene na EU v veljavnih pogodbah. Nemško ustavno sodišče vse od leta 1974 izjavlja, da mora pri sebi zadržati določene pristojnosti, dokler (solange) ne bo prišlo do bistvenih sprememb na ravni EU: … vse dokler (solange) Evropska skupnost še vedno nima demokratično izvoljenega parlamenta neposredno na podlagi splošne volilne pravice in z zakonodajno oblastjo, ki so ji na politični ravni odgovorni pravodajni organi Skupnosti, ostaja v veljavi varstvo na podlagi 24. člena nemške ustave.

V ospredju aktualnih polemik evropskih pravnikov in politikov o vladavini prava in pristojnostih sodišč (celo v okviru uradne razprave o prihodnosti Evrope, ki jo je spodbudila Evropska komisija), se pojavlja Poljska, z njo pa še druge članice V4. V teh razpravah sodeluje tudi Slovenija, ki s tem izkazuje zunanjepolitični interes, ki je različen od zunanje politike pred pomladjo 2020. Slovenija se vidi v družbi drugih srednjeevropskih in baltskih držav zaradi kulturne tradicije pa tudi zaradi zavarovanja svojih gospodarskih oz. političnih interesov. Za srednjeevropske in baltske države so značilne politične opekline iz časa hladne vojne, zato po eni strani opozarjajo na ostanke evropskih totalitarizmov, po drugi strani pa si prizadevajo prispevati k izboljšanju odnosov med EU in Rusijo.

Po koncu hladne vojne, ki je Evropo razdelila na dvoje: na zahodni kapitalistični in vzhodni komunistični del, se je začel oblikovati nov tridelni sistem z Zahodno, Srednjo in Vzhodno Evropo. Zahodna in Srednja Evropa spadata v Evropsko unijo, tretji del pa omahuje med zavezništvom z EU in Rusijo, o kateri je Jelcinov zunanji minister Kozirev že leta 1992 povedal, da ima na voljo evropsko in azijsko perspektivo. Višegrajska skupina, Slovenija in Hrvaška – skupaj z baltskimi državami Estonijo, Latvijo in Litvo – predstavljajo strateško pomemben vmesni prostor med zahodno Evropo in evropsko soseščino od Balkana in Kavkaza do Belorusije, Rusije in Ukrajine. V začetku enaindvajsetega stoletja so se zaradi novosti v ZDA in v Veliki Britaniji razrahljale nekatere povezave na Zahodu. Evropa se je zmanjšala na zahodni strani in se razširila proti vzhodu, od koder so se po vojnah v Iraku, Libiji, Siriji in Afganistanu začele bližati množice migrantov in beguncev. Pomembni premiki in izzivi se kopičijo na vzhodni meji Srednje Evrope, ki se zaradi tega reorganizira.

Države Srednje Evrope in baltske države so začele pridobivati na ugledu in strateškem pomenu
V tretji tretjini 19. stoletja so se nekateri slovenski mnenjski voditelji predali malodušju, ki je temeljilo na opuščanju slovenščine in spajanju Slovencev z večjimi narodi. Rečeno je bilo: Slovenci nimamo prihodnosti kot Slovenci, postali bomo bodisi Prusi ali Rusi. To se je v drugačni obliki ponovilo med obema vojnama, ko je Josip Vidmar iz razumljivih razlogov reševal slovensko samobitnost pred jugoslovansko državo oz. zavračal istovetnost države in naroda, ki mu je dodelil predvsem kulturne naloge. Tudi iz socialističnega časa obstajajo listine in pričevanja o opuščanju slovenskega jezika. Temu se je poleg Vidmarja in pisateljev upiral tudi Dušan Pirjevec, ki je leta 1961 v zgodovinski polemiki porazil Dobrico Ćosića. Pirjevčevi nasledniki so končno začeli pripravljati koncept države slovenskega naroda. Omahovanje med Prusi/Nemci in Rusi je bilo za Slovence značilno večkrat v zgodovini, npr. v prvi svetovni vojni pa tudi na začetku druge, ko se je protiimperialistična (poznejša osvobodilna) fronta ravnala po paktu Ribbentrop-Molotov. Na neki način je dilema med pripadnostjo germanski in slovanski kulturi ostala – vsaj v latentni obliki – aktualna tudi v Evropski uniji. Znano je, da se je Nemčija dogovorila glede plinovodov in energetske povezave z Rusi, kar je največ dvomov in sumničenja povzročilo ravno v Srednji Evropi – da o Američanih ne govorimo. Ti v najnovejšem času gospodarsko odrivajo evropske države, med katerimi so takšne, ki poleg ruskih negujejo tudi kitajske povezave; vse skupaj pa se je zaostrilo v času epidemije s covidom-19, ko je nenadoma – vendar ne brez zveze z epidemijo – nastopilo pomanjkanje določenih elektronskih proizvodov, ki so potrebni za evropsko (po vsem videzu pa ne za ameriško) avtomobilsko industrijo.

Z drugimi besedami, države Srednje Evrope in baltske države so začele pridobivati na ugledu in strateškem pomenu, česar že spet ni mogoče ločiti od razprav, celo groženj, ki prihajajo iz Bruslja in Luksemburga.

dr. Dimitrij Rupel