Dandanes je vse teže biti zagovornik Evropske unije. Vse teže je navdušeno zagovarjati projekt transnacionalnega evropskega povezovanja, ki nedvomno pomeni velikansko civilizacijsko pridobitev; saj je stari celini prinesel obdobje dolgotrajnega miru in je v veliki meri zaslužen za to, da njeni prebivalci uživajo svobodo in blaginjo, kakršne niso nikdar v svoji zgodovini. Zaupanje v ta projekt je namreč med Evropejci vse manjše in manjše.
Eden od glavnih razlogov za to so poteze in ravnanje evropskih institucij. Pri tem ne gre samo za neodzivnost in neučinkovitost pri reševanju najpomembnejših problemov (kar se je pokazalo ob finančni krizi leta 2008 in še posebej ob migrantski krizi leta 2015). Gre za določena dejanja, ki so – vsaj po merilih običajnega razmišljajočega človeka – daleč onkraj zdrave pameti. So produkt ideološke blaznosti in tako rekoč obsesivne težnje nekaterih krogov po uvajanju radikalnih sprememb v evropskem načinu bivanja.
Tipičen primer tega je sedaj že močno razvpiti dokument z naslovom Union of Equality. European Comission Guidelines for Inclusive Communisation, ki je nastal pod pokroviteljstvom komisarke za enake možnosti, malteške socialistke Helene Dalli. Čeprav so bila ta navodila za “pravilno” komuniciranje uslužbencev Evropske komisije zaradi silovitega odpora in zgražanja kasneje umaknjena – češ da še niso dovolj dodelana –, pa vendarle avtentično pričajo o stanju duha, ki preveva znaten del evropske politično-birokratske druščine.
Motijo jih krčanski prazniki, imena
“Inkluzivnost”, o kateri govorita evropska komisarka in njena kompanija, je namreč močno izključujoča. Iz teh navodil namreč veje slabo prikrit odpor do vsega, kar je krščansko. Njihove avtorje motijo krščanska imena, motijo jih krščanski prazniki. Evropejci bi morali malodane skrivati, da praznujejo božič, ker da sicer žalijo pripadnike drugih verskih skupnosti. Da ne bi užalili katere od etničnih, rasnih, verskih, spolnih ali kakšnih drugih manjšin (te se v zadnjem času množijo kot gobe po dežju), naj bi se odpovedali svojim navadam in tradicijam.
Omenjeni dokument izraža težnjo po izvajanju socialnega inženiringa – kakršen je levičarjem zelo ljub. Njegov ton je zapovedovalen, kar pomeni, da ne gre za nekakšne nasvete, ampak v bistvu za navodila, kaj se sme govoriti in česa ne. Prej ali slej bi to postalo obvezno za vse evropske institucije. In kaj lahko bi se zgodilo, da bi se pravila, ki določajo “pravilno” komuniciranje, skušalo vsiliti tudi državam članicam Evropske unije.
Ideološki koncept novolevičarstva
Ne smemo se slepiti, da je z umikom tega dokumenta konec poskusov uvajanja evrobirokratskega novoreka. Prepričani smo lahko, da se bodo ti nadaljevali, morda bolj prikrito, se pravi, da bodo takšna ali podobna pravila skušali pripeljati skozi kakšna “stranska vrata”. Nekateri namreč želijo na vsak način v imenu politične korektnosti in vsega, kar spada v ideološki kontekst novolevičarstva, razgraditi evropsko identiteto in razvrednotiti evropski način življenja. Kot da bi se Evropejci morali sramovati svoje tradicije, ki je v veliki meri zaznamovana s krščanstvom. Skuša se jim vsiliti nekakšna kolektivna krivda za praktično vse, kar se je slabega zgodilo na tem svetu v preteklosti, in za vse krivice, ki se dogajajo v t. i. tretjemu svetu v sedanjosti. Skrajni čas je, da ljudje po Evropi to odločno zavrnejo.
Dr. Matevž Tomšič