Vse smo že videli, vse smo že slišali, vse smo že občutili. Tudi politični komentatorji, samooklicani ekonomisti, empatični sociologi, oblikovalci javnega mnenja, gasilci fašizma in rasizma ter dežurni preroki si ne izmislijo nič novega. Kot se za kaviarsocialiste spodobi, imajo ob priboru za večerjo še vedno srebrn obroček za svilnate prtičke. Takrat ni več zloveščih desničarskih nevihtnih oblakov, pred katerimi svarijo. Kot mandarini so dobro preskrbljeni in s pomočjo medijskega mainstreama umeščeni v vrhove kulturne revolucije, ki bo s čudežno paličico odpravila družbena neskladja, ki jih povzroča reakcionarna meščanska zahodna tradicija. Še dan ali dva, še malo vzdržite in potrpite, pravijo, potem boste vsi imeli srebrne obročke na svilnatih prtičkih jedilnega pribora.
Levičarska elita se ne vznemirja. Vsaj tista stara ne pretirava s hitrostjo srčnega utripa. Tudi o svojih načrtih za prihodnost, s katerimi so desetletja (skozi oba sistema) eksperimentirali in so se vedno končali s katastrofo, razpravljajo ob vse starejših vinih. Svoje so bolj ali manj opravili, vzgojili so armado agresivnih bevskačev, ki ne bodo oklevali poseči po fizičnem nasilju in likvidacijah. In prvi znaki tega razvijajočega se koncepta, za katerim stojijo rdeči in mavrični polikani borci proti revščini in kapitalističnemu izkoriščanju, so grožnje.
Tako sem bil pretekli konec tedna (spet) na Policijski postaji Bežigrad. Tokrat ne zaradi ovadb, ki jih po dolgem in počez vlagajo levičarski aktivisti in Društvo novinarjev Slovenije, ki povsod v Demokraciji vidijo spodbujanje rasizma in ksenofobije, ampak zaradi dveh pisem, ki smo jih prejeli na uredništvo. Zapisano je bilo srhljivo, saj urednikom in novinarjem revije nasledniki komunistične ideologije obljubljajo, da bodo zaklali nas in naše družine.
Z levičarsko ideologijo napumpan psihopat
Ta grožnja ni bila taka, ta grožnja je bila drugačna od drugih. Iz pisem je jasno razvidno, da pošiljatelja “moti” naš konservativni svetovni nazor, naše odklonilno stališče do progresivizma. Zato je bilo to dejanje psihopata, ki ga je ideološko napumpala vedno bolj radikalna levica. Tej nasilje postaja legitimno sredstvo za obračun z vsemi, ki imajo drugačen pogled na svet in dogodke okoli sebe. Seveda si šampanjski levičarji s tem ne bodo umazali rok. Vzgojeni psihopati in karierni kriminalci so veliko bolj spretni za končno rešitev, ker odvračajo pozornost od samozadovoljnih prvorazrednih v mediapolisu, kjer sta glavna nosilca komunikacij laž in manipulacija. Oni pač živijo v vzporednem svetu, realnost je zanje tabu. In resničnost je lahko zelo kruta, naročene grožnje in likvidacije so del te strategije. Zato smo v uredništvu grožnje vzeli skrajno resno. Saj veste, tudi s Charlijem Hebdojem je bilo tako. Najprej grožnje, ki jih nihče ni jemal resno, potem je policija sem in tja katerega od obsedencev (ki je v francoski satirični reviji videla islamofobijo) aretirala, sledil je pokol uredništva. In tisti, ki bi morali norost presekati že prej, so se na Trgu republike v Parizu slikali z napisi Je suis Charlie (Jaz sem Charlie). Kot v posmeh.
Nikakor si ne želim, da bi do česa podobnega prišlo v uredništvu Demokracije, niti da bi v sprevodu kdo nosil napis Jaz sem Demokracija. To bi bilo navodilo vsem, da je edina prava ideologija progresivizem, hkrati pogreb konservativne žurnalistike, konec realnosti. Res si nisem nikoli mislil, da bo treba z mečem braniti trditev, da je sonce rumeno, sneg bel in trava zelena.
Jože Biščak