Hollywood, imamo problem!

Foto: Osebni arhiv/iStock

Toliko reklame in “hrupa” se je delalo okrog filma “Houston, imamo problem” – torej okrog (domnevnega) jugoslovanskega vesoljskega progama –, da sem si ta igrano-dokumentarni film moral ogledati. Ne nazadnje sem svoj čas precej študiral Titov patološki narcizem, v filmu pa je bilo veliko dokumentarnega gradiva. Tudi s tega vidika sem pričakoval, da mi bo film zanimiv. Nisem pa računal, da bo film zavajajoč, tako sem šel v kino kar nekako “nepripravljen”.

Zdaj vidim, da sem bil navaden naiven gledalec, ki je navajen določene poštenosti samih snovalcev filma – predvsem režiserja in scenarista. In ko se je film končal, sem bil naravnost zbegan. Nisem vedel, kaj je v tem filmu res, kaj fikcija, kaj igra, kaj teorija zarote in kaj je v filmu (popolnoma) izmišljeno … Zdelo se mi je, da temu filmu nekaj manjka – nek sklepni dispozitiv, ki bi zbeganega gledalca katarzično pomiril. Vse skupaj je namreč izpadlo kot skrita kamera, v katero so ujeti naključni ljudje, le da se jim na koncu – potem, ko so bili pošteno “nategnjeni” – nekdo hudomušno ne opraviči in pove: “To je bil nateg!”, in potem se vi, kot “nategnjeni”, smejite lastni naivnosti in naplahtanosti.

Idejni pobudniki in ustvarjalci filma “Houston, imamo problem” pa so tovrstno iskrenost na koncu izpustili, kar sicer filmu dodaja precej adrenalina in negotovosti hkrati – vendar ga po drugi strani na nek način degradira, degradira pa tudi dosedanjo kinematografsko paradigmo, ki je bila največkrat dokaj iskrena. Film je po moji oceni (in zame) izpadel izjemno perverzno in na nek način podlo.

“Nateg”, ki s(m)o ga deležni naivno nekritični gledalci, se meni osebno zdi prav psihopatski. Da se česa takega spomniš, moraš biti kar malo – ali pa precej – pokvarjen, manipulativen. Sam – v tem kinematografskem trenutku – nikoli ne bi pristal na kaj takega, pa se na kinematografijo kar dobro spoznam (in tudi z gledališčem vse bolj “prijateljujem”).

Namreč: v spletu okoliščin, ko mi domala ne pustijo javno (spre)govoriti, predavati, svoje psihoanalitične in antifeministične teorije podajam oziroma odigram kar na gledališkem odru. V satiri “Lepotica in psihoanalitična zver” kot Sigman Frojdeb – moja soigralka (Monika Jekler) igra “lepotico” Monico Bikinsky – smešim feminizem in teorijo spolov. Ampak po predstavi se Monica Bikinsky gledalcem prikloni, kot se za vsako gledališko igro spodobi, in jaz jo kot igralko tudi predstavim. Jaz pa se ne priklonim – gledalcem pa vendarle na koncu povem, da sem pač igral samega sebe in da sem v živo na svetovalno-terapevtskih seansah resnično (skoraj) tak kot na odru in da večina na odru povedanih resnic oziroma teorij drži. To, da je moja odrska vloga “psihoanalitične zveri” malo pocukrana, čili pa doda pikantnost, se tudi ve. Ampak v končni fazi imam v tovrstni gledališki satiri na nek način krit hrbet pred mojimi radikalnimi kritiki, in to skozi umetnost.

Tudi moja DuoTragiKomična satira je na nek način igrano-dokumentarna – tako kot film “Houston, imamo problem”. In ko se je organizatorju ene od odlično obiskanih predstav “pritoževal” nek psihiater (in predavatelj na Univerzi Sigmunda Freuda) – češ, da blatim uradno psiho-stroko in se norčujem iz Univerze Sigmunda Freuda –, sem ga vendarle odpravil z vljudno dikcijo: “Na Ptuju ste gledali odrsko satiro z naslovom Lepotica in psihoanalitična zver. Scenarist, režiser in glavni igralec (Sigman Frojdeb) sem jaz, Roman Vodeb, soigralka “lepotica” (Monica Bikinsky) pa je Monika Jekler. Kaj vas sedaj moti?! Lahko se name obrnete.”

Žiga (in Boštjan) Virc (s sodelavci) pa gledalce načrtno zavaja(ta) z dikcijo o dokumentarnosti filma – sicer v kombinaciji z igranjem – in dokumentarnih posnetkov je v filmu resnično veliko. Vendar pa laični gledalci na koncu ne vedo točno, kaj naj bi bilo v filmu resnično in kaj igra(no) oziroma kaj se navezuje na razne teorije zarote. Ravno ta vtis resničnosti filma je moralno spodletelo koncipiran, ker krši dosedanje kinematografske etične normative. Namreč: Ivan Pavić in njegova hčerka (tudi njena ganjenost in solze) delujeta zelo avtentično – skoraj tako kot Slavoj Žižek. Ko skrijejo identiteto obrobnih policistov – z zameglenjem obrazov –, gledalci dobijo vtis, da ne gre za igralce, pač pa prave policiste (in mogoče je ta kader celo avtentično dokumentaren). Ampak vseeno gre zgolj za ustvarjanje vtisa resničnosti na perverzen način. Mojstri svetovne kinematografije se česa takega ne bi spomnili – ampak ne zato, ker ne bi bili tako pametni in domiselni, pač pa zato, ker je takšno vlečenje za nos gledalcev neetično, da ne rečem psihopatsko. Tandem obeh Vircev (s sodelavci) pa – očitno v objemu želje po filmski slavi (ki je seveda narcistično koncipirana) – spreminja celotno kinematografsko paradigmo v kontekstu etike. (V to, koliko je v ozadju še jugonostalgične politike, se na tej točki pač ne bom spuščal.)

Podobno perverzijo so si umislili tudi ustvarjalci gledališke kontroverzne igre (projekta) o izbrisanih, ki se na slovenskih in zamejskih odrih igra že par let. Projekt hrvaškega režiserja Oliverja Frljića “25.671”, ki je nastal v Prešernovem gledališču Kranj, je med gledalci (v prvotni izvedbi) prav tako naletel na buren odziv. Nekateri so bili tako šokirani, da so zahtevali celo vračilo denarja – denarja za vstopnico (kako je bilo z donacijami, se niti ne ve) … Ravno moja soigralka Monika Jekler, ki je v tej igri enkrat (in nikoli več!) bolj “statirala” – »igrala« je namreč hčerko “izbrisane” družine, o kateri govori gledališka predstava. Ta projekt je imel sprva zelo radikalne “pristope” h gledalcu – sedaj so jo menda malce omilili, in gledalcem med predstavo menda ni treba več razrezati svojih osebnih izkaznic (da bi se bolj identificirali z izbrisanimi).

Perverznost tega projekta/igre je v tem, da so dotično družino – vključno njihovo hčerko (mojo soigralko) gledalcem predstavili po formalnem koncu predstave kar v živo, s pretvezo – da ne rečem z lažjo –, da gre za resnično družino, tisto, o kateri govori igra. Moja soigralka je kot “statist(ka)” stopila na oder po končani predstavi – napovedana pa je bila kot resnična odrasla hčerka nekoč “izbrisane” deklice. In gledalci so se tej moji soigralki t. r. s solzami v očeh opravičevali v imenu Slovenije, sočustvovali z njo, jo tolažili in ji dajali/donirali denar … Dotična “igralka”/”statist(ka)”, ki v resnici (sprva) sploh ni vedela, kakšno vlogo je kot “statist(ka)” sprejela – vloge “statista” pač ni treba vaditi –, se je med vsemi temi gledalci, ki so po končani predstavi pristopili k njej, počutila tako bedno in izigrano (še bolj izigrani so bili sicer sami gledalci), da tudi honorarja ni hotela sprejeti oziroma ga je donirala.

Ko je to svojo gledališko peripetijo pripovedovala meni, sem ji na nek način “čestital” – zato, ker jo je pekla vest, ker je, sicer nehote, naplahtala gledalce. Rekel sem ji, da ima močno razvit čut za moralno razsojanje (Nadjaz) in da je na to svojo etično držo lahko ponosna. Čutila je namreč, da se gledalcev pač ne sme tako perverzno naplahtati, kot so si zamislili idejni pobudniki in snovalci tega gledališkega projekta z režiserjem Oliverjem Frljićem na čelu.

Kot zanimivost naj povem, da sem – ko sem proučeval teorijo posilstev – naletel na pornografski film, v katerem sta dva moška posiljevala žensko. Dotični porno-film je deloval zelo avtentično, torej dokumentarno, vendar so se vsi trije porno-akterji/igralci gledalcem na koncu “izpovedali”, češ, da je film vendarle igran in ne dokumentaren, in da so vsi trije – oba moška in ženska – v resnici prijatelji. In tega so bili sposobni v scenarij porno-filma vtkati ljudje, ki ne slovijo ravno po svoji moralni razsodnosti. Oliver Frljić in Žiga (in Boštjan) Virc pa tega niso storili.

Film “Houston, imamo problem” tako kot gledališka igra “25.671” pristopa h gledalcu na moralno sprevržen način. Zdi se, da bi lahko bila – zaradi relativno velikega uspeha in odmevnosti filma (tudi festivalske) – na vidiku nova paradigma filmskega/kinematografskega (in gledališkega) pristopa h gledalcu (vsaj na Balkanu), ki se meni osebno zdi skrajno manipulativna in moralno spodletela. Moj apel se v luči zapisanega glasi: “Hollywood (in Broadway), imamo problem!”

Roman Vodeb