fbpx

Hongkong, učna ura o svobodi

Odgovorni urednik Jože Biščak.

Te dni zagotovo niste mogli mimo vsakodnevnih novic iz Hongkonga. Tam se je pred dnevi na ulicah zbralo več kot milijon ljudi, ki so zahtevali umik zakona o izročanju osumljencev za kazniva dejanja Kitajski. Ljudje so se namreč zbali, da bi Hongkong, uradno del Kitajske, začel izgubljati avtonomijo, ki mu je bila zagotovljena po umiku Velike Britanije leta 1997. Prav ta lastni zakonodajni, pravosodni in finančni sistem na vzhodnem bregu delte Biserne reke je omogočil posebnemu administrativnemu območju, da je po vseh raziskavah v samem svetovnem vrhu po osebni in ekonomski svobodi.

Res je, Hongkong nima klasičnega premierja. Hongkonžani imajo simboličnega predsednika v Pekingu, sami imajo nekakšnega izvršnega direktorja (Chief Executive). Ne gre za volitve po načelu “en državljan, en glas”, ampak izbira volilni odbor, ki ima 1.194 članov, med katerimi je večina naklonjena Pekingu. Tako je bila izvoljena aktualna voditeljica Carrie Lam. Tudi zaradi takega “volilnega sistema” je Hongkong po indeksu demokracije (šele) na 73. mestu. Ampak to moti le malo prebivalcev, kar so pred leti pokazali protesti tako imenovanega gibanja rumenih dežnikov, ko je na ulice prišlo samo okoli 50.000 ljudi, ki so zahtevali “več demokracije”. Zakaj več ljudi ne zahteva bolj “demokratične” ureditve?

Hongkonžani imajo rajši svobodo kot demokracijo, kakršno poznamo v Evropi. Očitno se zavedajo, da demokracija, ki je predvsem oblika vladanja, sama po sebi ne zagotavlja svobode. Demokracija temelji na mnenju večine, kar pomeni obliko kolektivizma. Oni pa bi rajši ostali osebnostno neodvisni in svobodni ne glede na to, ali jim vladajo Britanci ali Kitajci. Eden od temeljev tega je zelo močna vladavina prava, kar je tudi sicer značilno za države Commonwealtha, ki gojijo anglosaksonsko tradicijo. Zato prebivalci najbrž najbolj urejene, stabilne in cvetoče družbe na svetu vedo, da bi izguba pravosodne neodvisnosti pomenila tudi konec njihovih ekonomskih in osebnih svoboščin. Predvsem pa bi se lahko zgodilo, da bi se kapital preselil drugam. In grozilo je prav to.

Medijski mainstream je sicer poročal, da je Lamova popustila pod pritiskom protestov in za nedoločeno obdobje ustavila postopek sprejemanja zakonodaje o izročanju osumljencev Kitajski. To je le deloma res. V Hongkongu po raziskavah švicarskega bančnega inštituta Credit Suisse živi 853 posameznikov, od katerih ima vsak premoženje, ki je večje od 100 milijonov dolarjev, kar pomeni, da ima mesto največjo koncentracijo bogatašev na svetu. Prebivalci so tega veseli, saj se zavedajo, da jim ta ogromni zasebni kapital reže vsakdanji kruh. To ve tudi Carrie Lam, ki je ustavila postopek sprejemanja sporne zakonodaje le nekaj ur po tistem, ko je agencija Reuters v ekskluzivni vesti objavila, da so bogataši začeli seliti premoženje v Singapur.

Carrie Lam (Foto: epa)

Najmanj eden od superbogatašev je namreč zahteval prenos sredstev iz lokalne banke CitiBank na račun v Singapurju. Po informacijah, ki jih je pridobil Reuters, gre za osebo, ki je dejala, da se boji, da bi zakon ogrozil njeno bogastvo in da bi Peking dobil možnost, da se dokoplje do zasebnega finančnega premoženja prebivalcev Hongkonga.

Podobno so poročali iz drugih bank. Zasebni kapital je torej morebitno izgubo suverenosti v pravosodju ocenjeval kot grožnjo, ki bi lahko sprožila plaz ukrepov in odpravila tisto, kar je Hongkong iz majhne ribiške vasice v drugi polovici 20. stoletja naredilo bogatega in za eno od finančnih prestolnic: minimalna država, nizki davki, fleksibilna delovna zakonodaja in prosti trg. Predvsem pa meritokracija in odgovornost birokratov, ki ljudem, ki želijo začeti s poslom, ne mečejo polen pod noge in ne zahtevajo kopice dovoljenj, soglasij in licenc. Javni uradniki se pač zavedajo, da niso glavni, ampak so glavni zasebniki in zasebni kapital, ki je denimo v 70. letih (družba Hongkong Land) začel z edinstveno graditvijo mreže mostov, podhodov in nadhodov, ki je danes znana kot Central Elevated Walkway. Po tej mreži poti, ki so mestoma celo klimatizirane in gredo skozi trgovine, hotele, poslovne zgradbe in postaje metroja, lahko prehodiš ves Hongkong.

Zato zelo previdno, ko boste naslednjič poslušali poročila mainstream medijev, kako v Hongkongu ni demokracije, da vlada grozljivi neoliberalizem. Vedite, da si velika večina tamkajšnjih ljudi želi ohraniti ekonomsko in osebno svobodo in da jim je prav malo mar, ali je Hongkong po indeksu demokracije v družbi Senegala.

Jože Biščak