Ime česa je Kristalna tehtnica?

Jože Biščak

Ko se je pred dnevi ministrstvo za pravosodje pohvalilo, da je slovensko sodstvo med finalisti za “prestižno” mednarodno nagrado kristalna tehtnica sodstva in da je to priznanje “kakovosti sodnega odločanja”, sem najprej pomislil, da gre za slabo šalo. No, malce podroben pregled namena nagrade je pokazal, da Svet Evrope in Evropska komisija, ki nagrado podeljujeta, le nista na kakšnih čudnih substancah. Slovenija se je med finaliste prvenstveno uvrstila zaradi spletne strani Na sodišču, ki je nekakšen vodnik za tiste, ki stopijo skozi vrata pravice. Tam je zapisano, kakšna je primerna obleka, ko stopiš pred sodnika, kako se moraš obnašati do pravosodnega osebja, opisane so tudi najpogostejše situacije na sodiščih. Hočem reči, da ima nagrada več zveze s formo kot pa z vsebino. Če malo karikiram. Komisije za nagrade ne zanima, ali je sodstvo nekoga po krivici obsodilo na smrt, ampak ali je imel obsojeni na poti od celice do kraja usmrtitve vse potrebno: od hrane prek glasbene želje do ergonomskega električnega stola, ki ne ožuli zadnje plati.

Če ne bi bilo tako, bi se skupina “zunanjih neodvisnih strokovnjakov” zagotovo spotaknila ob poročila Evropskega sodišča za človekove pravice, kjer Slovenija ne kotira najboljše in se redno uvršča v prvo polovico držav, ki najpogosteje kršijo človekove pravice, ki so temelj vsake pravne države. Najpogostejša kršitev, kot je zapisano v poročilu za leto 2018, je kršitev pravice do poštenega in nepristranskega sojenja, kjer se je Slovenija znašla v “eminentni” družbi Rusije, Albanije, Moldavije in Ukrajine. Nasploh je za večino nekdanjih socialističnih držav značilno, da obtoženi niso deležni poštenega sojenja. Doktrina, da so sodišča le podaljšek represivnega državnega aparata, ki ga vladajoči komunisti uporabljajo za politično in ekonomsko prevlado ter zatiranje drugače mislečih, je v teh krajih še vedno živa. Ne bom rekel, da je prevladujoč vzorec, ker verjamem, da (tiha) večina sodnikov dela dobro in tudi sodi pošteno, toda obstaja nevarna, ozka in hermetično zaprta druščina vplivnih pravosodnih ljudi, ki očitno ustrahuje vse po vrsti.

Zanimivo je, da je skoraj hkrati s poročilom o uvrstitvi Slovenije med finaliste v javnost prišla informacija, da so vrhovni sodniki najnovejši Kanglerjev proces (zadeva Astrid Bah) iz Maribora preselili v Novo mesto, da bi se tako sojenju vsaj na videz dodelil vtis nepristranskosti. Franc Kangler je doživel medijski linč in politični umor, zoper njega so potekali številni kazenski postopki, ki so bili povezani z njegovim položajem župana štajerske metropole. In vse zadeve, več kot 20 jih je bilo, so se končale z zavrnilnimi ali oprostilnimi sodbami, pri obsodilnih sodbah pa je Kanglerju uspelo šele z izrednimi pravnimi sredstvi. Mariborsko sodišče je torej pogrnilo na vsej črti, vrhovni sodniki so izrekli kritiko, kakršne še ni bilo: da konkretni osebi zaradi pristranskosti ne smejo več soditi v Mariboru. Če prevedemo v ekonomski jezik, bi lahko rekli, da je mariborska sodnija na poti v stečaj. Zgodilo se najbrž ne bo nič, glavni akterji, ki so štajersko sodstvo pahnili v “juridično grozljivko”, kot bi rekel ustavni pravnik Andraž Teršek, so bili za svoja početja nagrajevani (podobno kot sodniki v zadevah Janeza Janše), po ramah jih trepljajo Kanglerjevi ideološki nasprotniki v politiki, komisija za etiko in integriteto Sodnega sveta jim malo požuga. In to je vse.

Zato bo toliko bolj zanimivo opazovati, kako se bo etična komisija odzvala na prijavo predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča in podpredsednika Miodraga Đorđevića, ki vrhovnemu sodniku Janu Zobcu očitata, da je samovoljno odšel pred poslance in da je kritičen do sodstva.

Če so bile kršitve prej omenjenih sodnikov jasne, ravnanja sodnikov pa najmanj neprimerna, se bo morala komisija za etiko v primeru Zobec odločiti, ali je kritika “juridične grozljivke” dovoljena in ali predsednik vrhovnega sodišča svojim podrejenim lahko ukazuje, s kom (in kaj) lahko debatirajo in s kom (in o čem) ne smejo. Pravzaprav je že zdaj jasno (ne glede na razplet), da je obtožnica zoper Zobca posledica avtoritativnih miselnih vzorcev in marksistične premise, kako onemogočiti kritiko in kako obračunati s sodniki, ki človekove pravice jemljejo orginalistično, oziroma kako kaznovati nelojalnost, ki jo Florjančič očitno razume tako, da je lump vsak sodnik, ki ne upošteva njegovih priporočil, da ne zapišem ukazov. In očitno je, da je za Zobca pripravljen inkvizicijski proces, ki se bo končal z medijskim linčem in s sodnim umorom. Upam samo, da se motim.

Jože Biščak