V Kolektorjevem tovarniškem glasilu Delo je tokrat priložnost, da pohvali Šarca, dobil zloglasni partizanski komandant Franta. Zanj še do pred kratkim večina ni slišala, danes pa se redno pojavlja ob visokih pripadnikih globoke države. Svoj propagandni zapis je Franta strukturiral glede na vrednote, ki naj bi mu nekaj pomenile. Te naj bi bile svoboda, domoljubje, tovarištvo, samozavest in socialna varnost. V njegovih besedah je toliko hipokrizije in neumnosti, da ne boste mogli verjeti temu, kar boste prebrali!
V Sobotni prilogi tovarniškega glasila tovarne Kolektor Delo v lasti tajkuna Stojana Petriča, člana Foruma 21 Milana Kučana, so ponovno priredili reklamo zloglasnemu partizanskemu komandantu Francu Severju Franti, za katerega do pred kratkim večina ljudi še ni slišala, v zadnjem času pa se redno pojavlja v levičarskih medijih, z njegovo figuro so pripravili namizno igrico, namenjeno ideološki indoktrinaciji otrok, ob proslavah na Menini planini pa se pojavlja ob Kučanu in predsedniku vlade Marjanu Šarcu. V tem tekstu uvodoma napove: “Zapomniti si velja, da je svoboden samo neodvisen, samozavesten, pošten, resnicoljuben in pokončen človek, kajti svoboda in resnica sta izmuzljivi, zato se je zanju treba boriti in ju braniti vsak trenutek, ob tem pa spoštovati zemljo, zrak in vodo ter živeti v slogi z naravo. Kdor to zmore, zares živi.” V nadaljevanju pojasni, da je njegova najpomembnejša vrednota svoboda, in sicer tako posameznika kot tudi naroda. Kako si predstavlja “svobodo”, ne vemo, a prav to smo leta 1945 izgubili, ko so oblast prevzeli komunisti. Sledili so povojni množični umori, nacionalizacije in vmešavanje totalitarne države v zasebna življenja ljudi.
Franta je velik ženskar, zdaj pa naklada o tem, kako je del domoljubja tudi družina
Naslednja velika vrednota je zanj domoljubje. Tudi za domoljubje po letu 1945 ni bilo veliko priložnosti, oblast Socialistične federativne republike Jugoslavije je namreč z vso silo forsirala koncept jugoslovanstva, s tem pa je bilo izražanje ponosa in pripadnosti slovenskemu narodu najmanj nezaželeno. Kako razume domoljubje Franta, pojasni takole: “Domoljubje je moja družina, so moje intimne življenjske okoliščine, v katerih se počutim varnega, so moja mladost in zrela leta, moje pravice in dolžnosti, navade, prijatelji, sošolci, sosedi, lepa, žlahtna dekleta.” In prav neustavljiva želja po slednjih dokazuje, koliko mu pomeni družina kot vrednota, zato pa je izgubil tudi naziv narodnega heroja. Na vprašanje Dela, zakaj ga nikoli niso razglasili na narodnega heroja, je namreč decembra Franta brez dlake na jeziku odgovoril: “Veste, to je že dolgo znano (smeh). Punce so me rade imele.” Maja letos so to priznali tudi pri Dnevniku tajkuna Bojana Petana: “Slaven partizanski komandant, junak, je bil v mladosti visok, vitek in čeden gospod. Pravi magnet za ženske.”
Naslednji vrednoti sta tovarištvo, ki je najbolj prišlo do izraza pri družnem izvajanju povojnih množičnih umorov
Naslednja vrednota, ki jo Franta izpostavi, je tovarištvo, pri čemer prične s patetičnim dokazovanjem, kako star je ta koncept in da nima podlage v komunizmu. “V NOB se je tovarištvo kazalo različno, denimo v pripravljenosti pomagati ranjenemu tovarišu tudi z žrtvovanjem lastnega življenja, kar se je velikokrat žal zgodilo. Zato me boli, ker so vrednote tovarištva zaničevane in zasmehovane, čeprav bi bile prav zdaj še kako potrebne,” pojasni. Raven tovarištva med komunisti je še posebej prišla do izraza pri povojnih množičnih umorih, katerih število žrtev na slovenskem ozemlju po nekaterih ocenah presega 100 tisoč. Še dandanes se Franta rad pohvali, kako se je v svojih direktorskih vlogah po drugi svetovni vojni ob pijačah srečeval z množičnimi morilci, kot so Josip Broz Tito, Edvard Kardelj in Stane Dolanc.
Po dvajsetih letih, ko so nas levičarske vlade vodile v prepad, zdaj Franta pričakuje, da nam bo samozavest povrnil Šarec
Naslednja vrednota na vrsti je samozavest, pri čemer pa Franta vidi priložnost, da naredi reklamo tudi svojemu sponzorju: “Mislim, da predsednik vlade Marjan Šarec s svojo ekipo to poskuša udejanjiti; želim, da bi mu uspelo v dobro vseh nas. Ob tem naj spomnim, da smo v prepad drseli dvajset let in da bo pot iz brezna prav tako dolga in težka.” Na koga misli, da nas je zadnjih dvajset let vodil v prepad, ne pojasni, a dejstvo je, da so bile na oblasti približno tri četrt tega časa levičarske vlade, prav takšne, kot je Šarčeva!
Franta noče dojeti, da odvisnost od social(istič)ne države ne zagotavlja svobode in socialne varnosti
Franta v nadaljevanju kot vrednoto izpostavi socialno varnost. Ob tem sicer pravilno ugotavlja, da je s socialno ogroženostjo ogrožena tudi svoboda, njegovo razumevanje socialne varnosti pa izhaja iz trde socialistične miselnosti, zaradi katere imamo še danes približno dvakrat nižji standard kot na primer v sosednji Avstriji, ki ni bila deležna grozot komunizma. Kot vse kaže, ne razume niti ekonomije niti mladih: “Takrat, ko ljudje nimajo dovolj sredstev za preživetje, recimo kot upokojenci, ki nimajo denarja za kurjavo, ko so mladi ljudje zaposleni samo za kratek čas ‒ govorim o prekarnosti ‒, se počutijo ogroženi, prestrašeni in negotovi.” Mnogim mladim namreč “prekarnost” sama po sebi ne predstavlja težave, prej nasprotno, saj si želijo svobode, ki jim jo predstavljata dinamičnost in neodvisnost. A zakaj “prekarnost” povzroča socialne stiske? Ker so zaradi svojih nestandardnih oblik zaposlitve ob preveč reguliranem trgu dela mladi diskriminirani pri na primer najemanju stanovanjskih posojil, največjo težavo pa predstavlja nefleksibilnost na trgu delovne sile, ki mladim ne omogoča hitrih zamenjav delovnih mest, ko si tega zaželijo.
Hipokrizija na kvadrat: Obžaluje, kako upokojenci naj ne bi imeli za kurjavo, sam pa pripojen na pokojninsko blagajno že 38 let
Franta v svojem zapisu obžaluje tudi upokojence, ki naj po njegovih besedah ne bi imeli dovolj denarja za kurjavo. Ob tem je vredno poudariti, da so pokojnine slovenskih upokojencev v zadnjih dvajsetih letih “drsenja v prepad” najbolj zrasle v času vlade Janeza Janše med letoma 2004 in 2008, od takrat dalje pa kljub stalni prisotnosti upokojenske DeSUS v vladnih koalicijah in skoraj neprekinjenem vladanju levičarjev rast pokojnin ne sledi niti rasti cen življenjskih potrebščin, veliko nepravičnost pa predstavljajo tudi t. i. borčevske pokojnine režimskih privilegirancev, ki jih prejemajo na račun tistih, ki so dolga leta trdo delali. Pri tem velja poudariti še, da se je Franta kot direktor Inex Adrie Aviopromet po tragični nesreči leta 1981 upokojil, kot je opisoval Petanov Dnevnik, “dostojno in z dvignjeno glavo”, in to pri komaj 57 letih starosti, kar pomeni, da na račun državne pokojninske blagajne živi že kar 38 let. Vir nam je zaupal, da je njegova pokojnina vse prej kot nizka. Sicer je prav, da je po takšnem dogodku prevzel objektivno odgovornost in se kot direktor umaknil, a gledano z današnjega zornega kota ne bi bilo nič narobe, če bi si poiskal kakšno drugo službo. Ne nazadnje, kot kaže, se bomo Slovenci kmalu lahko upokojevali šele pri 67 letih!
Za komandiranje Frante je danes, kot kaže, najbolj dojemljiv radikalni Brglez
Izmed visokih politikov je danes v družbi Frante sicer najpogosteje mogoče opaziti radikalnega evropskega poslanca iz vrst Socialnih demokratov Milana Brgleza. Iz pričevanj in tudi fotografij, dostopnih na spletu, je videti, kot da Franta Brglezu odločno ukazuje, kaj mu je storiti, ta pa ga le nemo posluša. Dobivajo se v prestižnih gostinskih lokalih, po sramotnih nastopih Violete Tomić, ko so se njeni skrajno levičarski volivci v veliki meri preselili k Brglezu, ki je na listi svoje stranke kandidiral šele na četrtem mestu, pa je k temu gotovo mnogo pripomogel Franta prek zveze združenj borcev. Prav Brlgez je v soboto na družbenem omrežju Facebook delil novico, da se je Franta pojavil v Sobotni prilogi.
Rok Krajnc