Seja Državnega zbora, na kateri obravnavajo vmesno poročilo Logarjeve parlamentarne preiskovalne komisije o bančnem kriminalu, bi morala tudi slepim najti pot v drobovje slovenskega bančnega ropa. Vendar se zdi, da je slovensko ljudstvo že tako otopelo, anemično in vsega hudega vajeno, da jih tudi razgaljanje kriminala na odprti sceni pretirano ne gane.
To prepričanje, da so vsi enaki, da so vsi lopovi in da ničesar ni mogoče spremeniti, so mediji spretno podtaknili v glavo povprečnemu Slovencu, da lahko zakulisje deluje po svojih pravilih in mirno ropa še naprej.
Zdravniki niso angeli, toda pravi hudiči sedijo na Štefanovi
Osrednji mediji, ki so v navezi z vladajočo elito, po nareku sprožajo medijske zgodbe, da bi odvrnili pozornost ali odgovornost preusmerili od glavnega krivca. V zdravstvu zaudarja, vendar so bili mediji z aferami še posebej aktivni v teh dneh, ko je Fides zaostril stavko in stavkovne zahteve, tako da se ljudstvo namesto nad nesposobno ministrico zgraža nad zdravniki. Zdravniki seveda niso angeli, zelo daleč od tega, toda pravi hudiči sedijo na Štefanovi. Tam je sedež Ministrstva za zdravje.
O bančnem kriminalu in pranju denarja v državni banki sem pisal že pred slabima dvema desetletjema in razen poskusa moje likvidacije in dolgotrajnega sojenja z oprostilno sodbo ter z bogatimi odškodninami obtoženim se ni zgodilo nič. Moj primer je s svojim epilogom pokazal, da je za bančne lopove iz visokih slovenskih gospodarskih in političnih krogov razglašena popolna imuniteta in to je dalo krila bančnemu kriminalu. Državne in tudi nekatere zasebne banke, kar se je pokazalo v Factor banki in Probanki, so bile samopostrežnice za novo slovensko elito. Mnogi vaški posebneži, ki jim je še od včeraj s čevljev viselo blato, in nekdanji partijski funkcionarji, ki so čez noč postali lastniki družbenega premoženja, so za naš denar, ki ga za sanacijo sanacije državnih bank že desetletja vlagamo v to bančno brezno, postali novodobna slovenska elita. Včeraj jim ni bilo kaj hudega, tudi danes ne, prav tako nimajo skrbi za jutrišnji dan, saj se jim zaradi impotentnih organov pregona in sodstva ne bo nič zgodilo. Nakradeno premoženje bo preživljalo še mnoge njihove rodove, že čez nekaj let ne bo več nobenega zanimalo, kako je ta bogatija nastala. So pač bogati. In namesto da bi od oblasti zahtevali, da te ljudi zaprejo in jim odvzamejo nezakonito pridobljeno premoženje, Slovenci sami sebe nenehno spodbujamo k solidarnosti, da pomagamo otrokom, da gredo na morje, ali zbiramo denar za otroke, da se gredo zdravit v tujino. Za te otroke je zmanjkalo državnega denarja, ker je poniknil v tajkunskih žepih.
Država, v kateri poštenje ni vrednota
Poštenje v tej državi že dolgo časa ni več vrednota. Sistem je naravnan v smer, da po pošteni poti težko prideš do cilja. Izkušnje so tudi pokazale, da se poštenje ne splača. Splača se biti lopov, ker je verjetnost, da te bodo ujeli na delu in nato sodili in obsodili, zelo majhna. Hišne preiskave, ki so bile te dni pri nekaterih bankirjih in z njimi povezanih ljudeh, so seveda farsa. Preiskave so bile opravljene vsaj deset let prepozno, to je bila predstava za sejo parlamenta, da bo vlada lahko odgovarjala, kako veliko in resno delajo na pregonu bančne kriminalitete. Res moraš biti bebec od človeka, da ne spregledaš teh cenenih fint te cenene vlade.
Žal pa še vedno kar precej ljudi naivno misli, da Miro Cerar in njegovi ljudje niso taki. Le tu in tam v žep kakšna pašteta Kekec ali “dihtunga” državnih sekretarjev ali dvojni potni stroški za eno opravljeno pot. To so res bagatelne tatvine kleptomanov, ki se sicer kitijo s statusom visokih državnih uradnikov, v javnosti pa so se ti primeri znašli le zato, da ne bi kdo opazil velikih premikov, ki se dogajajo v zakulisju.
Miro Petek