Angela Merkel je zaslovela z izjavo “Islam gehört zu Deutschland!”, Islam sodi v Nemčijo. Islam naj bi bil po njenem sestavni del nemške in evropske kulture. Zmota. Islam ne sodi v Nemčijo, ne sodi v Evropo in ne sodi v Slovenijo. Sintagma evropski islam je protislovje v izrazih. Islam in Evropa sta ločena in v vrednotnem smislu nezdružljiva pojma. Naša, evropska identiteta je resda oblikovana v soočenju z islamom, a na apofatičen način. Evropskost pomeni zanikanje islama.
Če bi naši predniki namesto z ognjem in mečem tako kot danes afroarabske muslimane sprejemali z razkošnimi stanovanji, opremljenimi s steklokeramičnimi kuhalnimi ploščami in LCD-televizorji, Evrope kot civilizacijskega pojma nikoli ne bi bilo. Težko umljivo bi jim bilo naše mirno prenašanje tega, da muslimani posiljujejo, koljejo in po ulicah evropskih mest mesarijo s tovornjaki. Še bolj žalostna bi se jim zdela nepripravljenost stvari poimenovati takšne, kot so. Moj godovni zavetnik sv. Bernard iz Clairvouxa pred tisoč leti ne bi modroval o multikulturnosti in socialni izključenosti muslimanov, ampak bi nasilje pripisal kar njim in njihovi “religiji miru”. Vprašamo se lahko, kakšno vlogo igra Brdavs v Martinu Krpanu, ali pa osem metrov visok zid, ki obkroža cerkev sv. Trojice v Hrastovljah. Islam je bil in ostaja grožnja evropski civilizaciji.
Zagovorniki multikulturnosti takšnemu videnju evropske zgodovine oporekajo. Islam naj bi bil miroljubna in strpna religija, v drznejših razlagah z ne prav majhnimi zaslugami za renesanso in evropsko razsvetljenstvo. Ekscesi islamskega nasilja naj bi bili posledica napačnih interpretacij in zlorab, lastnih vahabizmu, salafizmu, islamizmu ali političnemu islamu. “Pravi” islam, islam brez pridevnikov, naj bi bila ena sama strpnost in blagohotnost, Koran in Suna pa starodobni zbirki receptov za kumbaja življenje. I don’t think so. Islamski teror ni posledica interpretativnih zmot muslimanov, je posledica doslednega udejanjanja etosa njihovih svetih spisov. Islam ni religija, je izjemno nevarna totalitarna ideologija, preoblečena v religijo, ki ustvarja v celoti disfunkcionalno, s sodobnostjo nezdružljivo kulturo.
Posameznik ni nič, Alah je vse
Če se krščanstvo na primer primarno ukvarja s transcendenco, je islam osrediščen na imanenco, stvaritev božjega kraljestva na zemlji, tukaj in zdaj, ter popolno podreditev Alahu. Zato muslimani ne priznavajo ločitve vere in politike oziroma vere in države, ali kot se je pomenljivo izrazil veliki ajatola Homeini, islam je politika in politika je islam. In to v vsej svoji totalitarnosti. Posameznik ni nič, Alah je vse. Politika v takšni zastavitvi ne more delovati po demokratičnih načelih, je lahko samo izvrševanje božjega zakona, šarije. Lahko je samo tisto, kar pomeni dobesedni prevod termina islam, tj. podreditev.
Pri islamu kot podreditvi naletimo na problem. Muslimani podreditve ne zahtevajo od sebe in svojih sovernikov, ampak od vseh nas. Pluralizem, videnje živi in pusti živeti, ki je osnova razsvetljenskega projekta, jim je tuje. Prepričani so, da so cel svet prejeli od Alaha in da jih obveznost džihada zavezuje k vzpostavitvi islamske ume. Območje vojne, Dar al-Harb, ki še ni pod islamsko vladavino, morajo podrediti v Dar al-Islam. Mir je možen samo med muslimani, nikoli med muslimani in nemuslimani. Islam je posledično v vojni z vsemi velikimi verstvi, krščanstvom, judaizmom, hinduizmom in budizmom. Na veliko srečo človeštva je v vojni tudi sam s sabo. Notranjim muslimanskim razkolom med suniti in šiiti se lahko zahvalimo, da Alahovo sonce še ne sije nad Evropo.
Evropa mora ohraniti uživanje svinjine in žlahtne kapljice
Islam, kot ga poznamo, ni združljiv z našimi vrednotami. V zahodno civilizacijo integriran musliman je protislovje v izrazih. Ali je musliman in ni integriran, ali je integriran in ni musliman. Za sobivanje islama in evropske civilizacije ne bi zadoščala reformacija islama, potrebna bi bila korenit avtorski poseg tako v Koran kot v Suno in zamenjava preroka Mohameda kot zgleda krepostnega življenja muslimanov. A po takšnem posegu islam ne bi bil več to kar je, islam.
Svobodo, ki jo uživamo in nam jo zagotavlja liberalno-demokratska ureditev, islam ogroža. Tu ne gre samo za uresničevanje idealov razsvetljenstva, kot so posvetnost, svoboda govora, demokratičen način odločanja, enakopravnost moških in žensk, poljubnost spolne usmerjenosti, ampak tudi tako trivialnih, kot je pravica do použitja pečenic, pršuta ali kranjskih klobas, njih zalitja z refoškom ali cvičkom, ali pravica do svobodnega sprehajanja psov v spremstvu nepokritih žensk.
Obrambo našega načina življenja lahko zagotovi samo opustitev politične korektnosti in zlasti uresničitev politike nestrpnosti do nestrpnih. Stop islam!
Bernard Brščič