Zakaj so džihadisti psihopati

Datum:

Psihoanaliza je kritičen, če ne že kar konstitutivno kritikarski miselni koncept, s katerim se da marsikaj razumeti na drug način, kot navadno razumevajo laiki ali pa tudi kakšni klasično (družboslovno-humanistično) izobraženi intelektualci.

Če je komentator družbenih dogodkov FDV-jevski novinar, potem ni nobene variante, da bomo o poročanem dogodku slišali kaj pametnega. Nedavna bruseljska teroristična napada – na podzemni železnici in letališču – (paradigmatsko podobni so “pariški dogodki” v povezavi z satiričnim tednikom Charlie Hebdo) mora naposled v svoj teoretski primež vzeti psihoanaliza. Psihoanaliza je vendarle privilegiran diskurz o vzroku, ki je (po Sigmundu Freudu) vselej nezavedne narave.

Kolumnist Roman Vodeb (Foto: osebni arhiv).
Kolumnist Roman Vodeb (Foto: osebni arhiv).

Se pa res čudno sliši, če rečemo, da brata – 29-letni Ibrahim in 27-letni Khalid El Bakraoui (in njun ubežniški pomagač, 25-letni Najim Laachraoui) – svojega terorizma v resnici (zavestno) sploh nista razumela in nista vedela, kaj ju sili v terorizem. S pozicije zavesti, torej Jaza, človek ne more vedeti, kaj ga žene v neko dejanje. Vzroki za naša dejanja so vselej nezavedne narave. In nekaj početi v imenu Alaha – npr. zganjati terorizem – in verjeti v avtonomno iskrenost, je zgolj zavestna iluzija, ki je v resnici irelevantna. In brez razumevanja koncepta t. i. pranja možganov – torej (že) infantilne verske indoktrinacije – se vseh teh militantnih razsežnosti islama tudi ne da razumeti.

Država je simbol mame, torej džihadisti napadajo svojo mamo
Tisti, ki se z islamom in proučevanjem Korana poglobljeno ukvarjajo, pravijo, da je islam v osnovi precej militantna religija – marsikakšnega slepo verujočega in hkrati zaupljivega vernika oziroma džihadista/mudžahedina skozi osnovno pranje možganov (že v otroštvu), pozneje pa tudi skozi fenomen sugestije, prisili v samomorilna teroristična dejanja, ki jih normalen vernik ne bi zagreši. Da pa bi razumeli islamski fanatizem, torej džihadizem/mudžahedizem, je potrebno par zakonitosti o delovanju človekove duševnosti vendarle vedeti.

Pobiti nekaj deset ljudi in jih par sto raniti, ni mačji kašelj. Človek, torej tudi fanatični vernik (musliman), mora biti kar malce nor, da to stori sredi Evrope – tako rekoč v svoji državi –, kjer (formalno) ni vojne. Država je simbol mame; in če vernik tega v svojih simbolnih procesih ne zapopade, je z njegovimi simbolnimi procesi nekaj hudo narobe. Simbolni procesi takšnega verskega fanatika so zastrupljeni z nečem višjim, kar naj bi predstavljala država kot simbol mame. Ne smemo pozabiti, da sta se brata El Bakraoui rodila v Belgiji, “svoje” države kot simbole mame pa nista ponotranjila – oziroma sta vero (Koran in Alaha) postavila pred ljubezen do lastne države.

Koran kot mama, Alah kot oče
In v to džihadistično/mudžahedinsko norost se splača teoretsko poglabljati – ker: tudi za muslimane mora biti nekaj v njihovem življenju simbol mame, in če to ni država, je to očitno potem Koran – naslednik vsemogočnega (ojdipskega) očeta je pri muslimanih pač Alah. Ojdipski oče pa je pri muslimanih za otroka hkrati tudi tudi prinašalec vere/islama, Korana – kljub temu da Koran sčasoma pri muslimanih prevzame simbolno zastopstvo mame. V isti sapi je treba dodati, celo poudariti, da se med muslimani ne bi našlo toliko militantnih verskih fanatikov, če bi ne imeli ponotranjene, torej potlačene, tudi sadistične agresivnosti do lastnega (ojdipskega) očeta. Zdi se namreč nemogoče, da “muslimanski Ojdip” ne bi imel hudih zamer – v smer sadizma in agresivnosti – do lastnega ojdipskega očeta; in zdi se, da je to pri muslimanih nekaj paradigmatskega.

Fatalna posebnost muslimanov in njihovega islama je tudi v sistemskem strukturiranju/formiranju Nadjaza, torej moralnega razsojanja. Človekova duševnost premore Nadjaz – moralno instanco, zaradi katere človeka peče vest, če stori kaj etično spornega. Oziroma: človek ne bo počenjal neetičnih dejanj, npr. ne bo ubijal – niti v imenu vere in boga (Alaha) –, če je dovolj moralno razsoden, torej če ima močan Nadjaz. Pri samomorilnih islamističnih teroristih (džihadistih/mudžahedinih) pa indicev o kakšnem močnem Nadjazu ni … Namreč: če otrok v svojega (ojdipskega) očeta verjame kot v boga in mu zaupa – tradicionalna muslimanska družina pa je zelo avtoritarno patriarhalna –, je domala nemogoče, da v odraslosti kot musliman(ka) ne bi dejansko čutil(a), da bog/Alah obstaja.

Islam mogoče označiti kot družbeno psiho/sociopatijo
Narava kastracijskega kompleksa pri obeh spolih opravi svoje … – in če (kastratibilnemu) sinu/dečku, “malemu Ojdipu”, ojdipski oče posreduje (še) Koran, namesto da bi mu s svojim vzgojnim zgledom razložil in vcepil, kaj je moralno prav in kaj ne ter kaj se sme in kaj ne, je militantni verski fanatizem, kakršnega vodijo džihadisti/mudžahedini, neizogiben. Otrok, ki živi ob vsemogočnem ojdipskem očetu, pri katerem vidi, da se strahospoštovalno boji Alaha, potem bo tak otrok – za vpliv islamskega fanatizma na družbo pa so ključni dečki/moški – neizbežno postal verski fanatik, ki ne bo razvil klasičnega avtonomnega postkonvencionalnega moralnega razsojanja, o katerem je govoril Lawrence Kohlberg.

Človek brez moralne razsodnosti in sistemskih virusov v “BIOS-u” (v obliki Korana) pa lahko hitro zajadra v psihopatijo. In islam, ki skuša subtilno in subvertno monopolizirati Evropo ter si pokoriti rivalsko krščanstvo, je mogoče označiti kot družbeno psiho/sociopatijo. In džihadisti/mudžahedini niso nič drugega kot psihopati, ki ne premorejo trohice avtonomnega funkcionalnega moralnega razsojanja.

Muslimanski deček postane kopija bogaboječega očeta kot služabnika Alaha
Za družbo je še posebej nevarna tudi povečana sugestibilnost, torej slepa ubogljivost in vodljivost, ki predstavlja kulminacijo islamizacije družbe, torej svetovnega občestva, tudi Evrope, vendar gre v tem primeru za manjši odstotek verskih fanatikov, torej (potencialnih) samomorilnih džihadistov/mudžahedinov …

V tej zvezi je treba poudariti, da klasični muslimanski oče na svojega sina – “malega Ojdipa” – naslavlja s fantazmo: “Poglej me, moj sin, kako spoštujem Alaha in se ga hkrati bojim – ker je močnejši od mene … – in Koran je treba spoštovati, ubogati.” Družbeno precej bolj produktivna je fantazma ojdipskega očeta: “Sin moj, poglej me, kako sem spoštovan, vsemogočen, bodi tak kot jaz – dober in pošten, ljubi svojega bližnjega, spoštuj ga, pomagaj mu … Bodi tak kot jaz!” Normalen deček postane kopija svojega velespoštovanega očeta. Muslimanski deček pa postaja kopija bogaboječega očeta kot služabnika Alaha.

Pranje možganov
Zato boga v otroka v resnici ni dobro vcepljati prezgodaj – otrok ga bo tako ali tako (v sebi in pri sebi) začutil, ko bo odrasel, in to zgolj zato, ker bo imel – če bo imel pač to srečo – močnega ojdipskega očeta. Za to, da je človek veren, da verjame in čuti, da bog obstaja, v resnici sploh ni potreba nobena inštitucionalna/cerkvena indoktrinacija. In natančno na tej točki imajo muslimani problem – in s tem cela Evropa in ves svet. Klasični muslimanski oče ni posredovalec moralnega Zakona samega po sebi, pač pa je prinašalec Korana in Alaha, torej (iz)vir vsemogočnega in strahospoštovanega boga.

Muslimanski oče svojemu sinu (in hčeri) posreduje vero, Koran – ki z leti zadobi/pridobi simbolno zastopstvo matere. Tradicionalen in povprečen evropski oče pa je svojim otrokom ideal sam po sebi, ne da bi hlapčeval svojemu bogu. Muslimanski fanatizem (džihadizem/mudžahedizem), ki meji že na psihozo oziroma pravo pravcato shizotipsko motnjo, ki jo pri nas diagnosticirajo psihiatri, je posledica pranja možganov otrokom s strani staršev, namesto da bi starši otroke predvsem ljubili.

Neozdravljiva psihopatska verska psihoza
In ta psihopatska verska psihoza, ko se je verski fanatik pripravljen samomorilno razstreliti, je neozdravljiva, ker se jim je Koran (z Alahom) kot imperativ inkorporiral v psihični “BIOS”, v jedro (shizotipsko motene) strukture osebnosti. Muslimanski verski fanatizem na svoje vernike/muslimane potem res deluje kot psihoza (norost), torej kot “mejna osebnostna motnja” (borderline) s poudarkom na shizotipskosti (beri: patološkem bizarno strukturiranem verjetju v Koran in Alaha).

Roman Vodeb

 

Sorodno

Zadnji prispevki

Vladna stran X si je že tretjič prislužila oznako “zavajajoča objava”

Platforma X še vedno gori od zadnjega protokolarnega zdrsa...

[Video] Veliko Britanijo pretresajo napadi z nožem

Velika Britanija se po prihodu velikega števila migrantov srečuje...

Večer nad ljudi, ki protestirajo proti novim azilnim centrom!

Že tako slabo brani časnik kot tudi spletni portal...

[Video] V New Yorku nov trend: Moški mimoidoče ženske udarjajo v obraz

Na družbenih omrežjih se pojavlja vse več videoposnetkov žensk,...