Izstopni vizum in 3 zunanjepolitične fusnote

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Eden od razlogov, zakaj se je letos (čeprav res pozno) začel na Novi univerzi uresničevati projekt Enciklopedije slovenske osamosvojitve, je bilo dosedanje pomanjkanje (predvsem pa pomanjkljivo predstavljanje) zanesljivih, dokumentiranih podatkov o usodi slovenske države oz. o dogajanju med letoma 1987 in 2007. Okrog teh pomanjkljivosti je treba priznati, da niso omejene na Slovenijo, ampak se – morda ne tako silovito kot pri nas – pojavljajo tudi drugod, npr. v Nemčiji in praktično v vseh nekdanjih komunističnih državah, ki so se v začetku tisočletja pridružile Evropski uniji in Natu. Nemški tednik Der Spiegel vsebuje zanimivo rubriko z naslovom Nekoč je bilo vse boljše – nekoč je bilo vse slabše, ki dobro ponazarja glavni problem, s katerim se soočamo.

Tudi v Sloveniji se pogosteje kot katero drugo pojavlja (zmedeno? histerično?) prepričanje, da je bilo v Jugoslaviji bolje, kot je v neodvisni Sloveniji. Zmerni ciniki pravijo, da je bilo vedno enako; najhujši ciniki pa tistim, ki dajejo prednost Sloveniji pred Jugoslavijo, očitajo, da zaradi ideološke zaslepljenosti ne priznavajo slovenskih napak in zablod v pojugoslovanskem času. Da bi bila zmešnjava še večja, so ti najhujši ciniki pogosto sami povzročitelji slovenskih napak in zablod.

Preberite tudi: Tito je bil Joker

V nedavni polemiki v nekem drugem mediju se je pojavilo stališče, da je imela Jugoslavija najbolj odprte meje na svetu. Avtorji tega stališča so morda pozabili, da so v prvih dveh desetletjih ljudje iz Jugoslavije bežali, in bili, če so jih ujeli, strogo kaznovani; medtem ko se brez dvoma spomnijo – vendar zamolčujejo – da so še leta 1968 obstajali poleg potnih listov tudi izstopni vizumi za eno ali – v primerih lojalnih državljanov – več potovanj; in da je država med letoma 1982 in 1984 za prehod državne meje zahtevala depozit. Izstopni vizumi – poleg vizumov za vstop v drugo državo – so bili posebnost komunističnih režimov. Dopuščam, da so jugonostalgiki spregledali opozorilo na zadnji strani jugoslovanskega potnega lista: “Kdor začasno prebiva v tujini, se mora vrniti v Jugoslavijo v roku, za katerega vizum velja.” V tem pogledu je aktualna slovenska država bolj prizanesljiva, kar je ne rešuje pred kritikami napak in zablod v pojugoslovanskem času. Današnje slovenske napake in zablode so posebej boleče na področju zunanje politike.

Pomanjkanje pregleda slovenske zunanje politike
Slovenska zunanja politika nima ustreznega pregleda nad pomembnimi premiki v mednarodni skupnosti. To pomanjkanje deloma rešujejo dopisniki in zunanjepolitični komentatorji v večjih časopisih, ki pa – zaradi upadanja bralcev in naklad, da o političnih pritiskih ne govorimo – niso vedno neodvisni. Manjkajo na primer nepristranska (poglobljena…) analiza najnovejših nastopov francoskega predsednika Macrona (v zvezi s “poglobitvijo” in “širitvijo” EU) in posledic brexita na razmerje med Nemčijo in Francijo; primerjava obrambnih in vojaških procesov v Sloveniji in v Evropi, predvsem v Nemčiji (Slovenija se praktično razorožuje); analiza vzrokov političnega viharja zaradi Trumpovega komuniciranja z ukrajinskimi oblastmi… Nimamo natančnejših informacij o slovenskih prizadevanjih za sodelovanje z višegrajsko četverico; težko je razumeti oportunizem uradne politike do Španije in Katalonije, do Rusije, Kitajske in Hong Konga…

O čem se te dni na jutranjih kolegijih pogovarjajo zunanji ministri zahodnih držav? Prva točka je vprašanje meja in preseljevanja. Druga točka? Tako rekoč intimno in osebno vse po vrsti skrbijo povezovanje državnih in političnih interesov, nenačelni pritiski in celo izsiljevanje med državami. Svoje pravne svetovalce sprašujejo, koliko se je mogoče zanesti na mednarodno pravo? Šefi oddelkov nato – po vsej verjetnosti – poročajo o vezani trgovini med ZDA-Ukrajina, o spoštovanju odločb Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu (PCA) v zvezi s svobodno plovbo v južnokitajskem morju; in o prelomnih odločitvah v zvezi z izraelsko-palestinsko državo.

Oglejmo si – seveda na kratko – nekatera vprašanja, ki so bolj ali manj povezana s slovensko zunanjo politiko:
1. Kot je znano, je ameriški predsednik zadrževal vojaško pomoč Ukrajini, da bi spodbudil tamkajšnjo preiskavo poslov sina Trumpovega demokratskega tekmeca Bidena. Zaradi te povezave je v Washingtonu velik cirkus, saj naj bi šlo za nedovoljeno povezavo politič ih in državnih interesov, poleg tega pa za izsiljevanje, ki je v mednarodnih odnosih – morda običajno, vendar – prepovedano. Ob tem cirkusu se moramo spomniti še hujšega (bolj komičnega?) cirkusa med Slovenijo in Hrvaško. Najprej je Slovenija izsiljevala Hrvaško z blokado članstva v EU, nato je Hrvaška pod pogojem umika blokade pristala na arbitražo, nato je Slovenija podprla Hrvaško, ta pa je odstopila od arbitražnega sporazuma. Zdaj naj bi Šarec in Cerar grozila z blokado (za Slovenijo koristnega) vstopa Hrvaške v schengenski sistem. Koga bi morali zasliševati v slovenskem parlamentu in koga bi morali odstaviti (impeachment)?

 

2. Druga fusnota je prav tako povezana s slovensko-hrvaško zgodbo. Nemški Der Spiegel poroča, naj bi se Nemčija s svojimi vojaškimi ladjami udeležila “Operacije svobodna plovba“, vendar jo ta udeležba skrbi kljub odločitvi haaškega sodišča iz leta 2016 (“Arbitraža o Južnokitajskem morju, Republika Filipini proti Ljudski republiki Kitajski”). Kitajska namreč zahteva morsko ožino med Tajvanom in kitajsko celino zase in – podobno kot danes Hrvaška – zavrača haaško odločitev.

3. V teh dneh odmeva odločitev Trumpove administracije, da ZDA izraelskih naselbin na Zahodnem bregu nič več ne smatrajo za kršitev mednarodnega prava, pri čemer gre za spremembo stališča, kot so ga ZDA zagovarjale zadnjih 40 let. Američani so s tem odstranili pomembno oviro za priključitev palestinskega ozemlja k Izraelu. Sprožila se je kampanja, da rešitev za Izrael in Palestince nista dve državi, ampak ena sama izraelsko-palestinska država. Na Zahodnem bregu zdaj ob dveh in pol milijonih Palestincev živi okrog 400.000 izraelskih naseljencev. Ideja o eni državi namesto dveh zbuja vse mogoče asociacije: na Jugoslavijo, na Nemčijo, na špansko-katalonski spor, na nemire v Hong Kongu, na južno in severno Korejo… Spomini na izstopne vizume in depozite ob vsem tem kažejo, da smo v Sloveniji glede na Jugoslavijo nekoliko napredovali. Naslednji stavek pa je lahko že bolj žalosten.

Dimitrij Rupel

  • Ivan Ivanovič

    Evropejci postajamo kot neki mesečniki, ki jih nosi luna in se ne zavedajo realnosti in nevarnosti sodobnega sveta. Evropa in z njo Slovenija toneta v migrantski invaziji, ki jo režira in izvaja evropski globalistični politični razred oziroma politično-ekonomska elita, vsa evropska intelektualna elita pa molči ali se ukvarja z nepomembnimi vprašanji. Kot če bi nekdo mirno obešal perilo, medtem ko bi mu hiša gorela. Evropa umira in Evropejci se sprenevedamo, da se nas to ne tiče. Toda Evropa so Evropejci, ne Afroaziati.

    • IvoZbogar

      Vse civilizacije so prej ali slej propadle – neizogibno. Vendar, močnejša kot je bila kultura in civilizacija več časa je trajala. In Evropa je v tem trenutku še vedno najbolj kulturna in civilizirana in zato še dolgo ne bo propadla.

      • Ivan Ivanovič

        Kolko je to dolgo? 10, 20, 30 let? Po moje ti še nisi pomolil nosu iz Slovenije, sicer bi vedel, da so nekatere evropske države že šle čez točko brez vrnitve. Morda je med njimi tudi Slovenija. Rodi se namreč več migrantskih kot domorodskih otrok, kar pomeni, da bodo te države v eni, najpozneje v dveh generacijah potujčene oziroma orientalizirane.

        • IvoZbogar

          Toliko kot sem jaz prepotoval (mimogrede bil sem tudi pomorec), ti ne boš nikoli. Tudi v tujini sem delal in to v več državah (Italija in GB in Švica in ZDA). Katera država je šla čez točko, kjer ni več vrnitve? In ali so t.i. migranti, begunci krivi, da evropejci ne seksajo in delajo otroke? So tudi za to krivi?

  • RATATA

    Kaj pa to, ko nekdo v imenu Republike Slovenije toži hrvatsko, ker ne upošteva za Slovenijo katastrofalne odločbe arbitražnega tribunala, ki je zaradi laži o datumu osamosvojitve na isti dan tako ali drugače nična(??), o tem pa nič?
    Niti o k sporazumu o arbitraži o določitvi meje med RS in RH priloženemu memorandumu nič(??), ki ni vseboval niti ene internacionalnopravno verodostojne listine, čeprav jih določila sporazuma zahtevajo!!??
    Temu se reče veleizdaja Države zaradi šenkanja državnih ozemelj, saj je to kaznivo dejanje najhujše vrste(!!),
    je pa tudi protiustavno, saj so v Preambuli TUL določene državne meje kot so bile V OKVIRU sfrj, to pa niso meje med med SRS in SRH ampak meje slovenskih Dežel, ki so dne dne 01.12.1918 s Kraljevino Srbijo sestavile skupno “južnoslovansko državo” nazadnje – do osamosvojitve Republike Slovenije dne 26.06.1991 poimenovano sfrj(!!),
    ki pa je že osamosvojeno Državo Republiko Slovenijo takoj naslednji dan 27.06.1991 napadla, ta preostanek sfrj je pa v trenutku napada na Slovenijo sestavljala vse do 08.10.1991 tudi SRHrvatska(!!!), jar po eni, da sploh ni stranka v postopku arbitraže o določitvi poteka meje(!!), saj se Slovenija ni locila od hrvatske temveč od sfrj, ki jo je s Ke.Srbijo tudi sestavila….itd.!!!
    Me prav zanima kaj bo vsebovala spisana enciklopedija???(!!)… upam, da ne bo zavajanj, potvarjanj, zamolčevanj in laži!!!!

    • Nata

      Hja. . . . zavajanja, laži, potvarjanja, tega je povsodi na pretek. Zamolčevanja. . . . . .to slednje je njihovo orožje.

  • RATATA

    Bistveno bo končno enkrat ugotoviti zakaj je bila osamosvojena le in samo socjalistična Republika Slovenija v obliki kokoškaste kure, ki so jo “strućnjaci” kar takoj napopali na kape naših pulcajev!!
    Ko bi v Sloveniji vsaj imeli koga kdaj na položaju, ki bi imel razčiščene osnovne pojme o državnosti!!!

    • Nata

      Res je . . . . . . . imamo jih, samo ” na položaju ” niso. In tudi ne bodo, kot izgleda !

      • RATATA

        Težko je priti na položaj v mafijski državi, če se držiš božjih zapovedi “Ne laži”,
        “Ne kradi”,
        “Ne pričaj po krivem”…

  • IvoZbogar

    Dr Dimitrij ima velikokrat prav, npr, takrat, ko je izjavil: ”Janša je demagog. V politiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike. Janšev načrt je spraviti slovenske oblasti v težave, pa naj stane, kar hoče. Njegov bistveni cilj je v Sloveniji povzročiti čim več zmešnjav in sporov.”
    Tudi v tem članku ima marsikaj prav, vendar ker ne jaz nisem tak strokovnjak kot on, ne bom komentiral vsega. Komentiral bom njegove teorije o odprtosti ali zaprtosti meja YU. Meje so v YU bile odprte, vsaj po letu 1953. Po tem letu ni bilo pobegov čez mejo. Morda so bežali kakšni mladeniči, ki se niso strinjali s služenjem v JLA. Dimitrij, bi se lahko vprašal (podobno kot se sprašuje v primerih Kitajskega morja ali izraelskih naseblin), koliko mladih Američanov je pobegnilo iz ZDA v času vietnamske vojne. Zagotovo jih je bilo več, kot tistih, ki so bežali pred JLA. Kar se tiče njegovega zapisa na zadnji strani potnega lista. To ”pravilo” je veljalo v vseh državah planeta, tudi ZDA (ki jih Rupel obožuje) . Vendar če se tega niso držali, nibilo nobenih sankcij. Pisatelj, partizan in morjeplovec Joža Horvat je želeta 1965 kot prvi povojni Jugoslovan obplul planet s svojo jadrnico Besa. Že ko je izplul, je napravil prekršek, ker ni bil kapetan dolge plovbe (to situacijo je sam opisal v knjigi) in ko se je po 2 letih vrnil, so ga pričakali kot junaka, ne pa nekoga, ki je prekršil, to kar je bilo zapisano na zadnji strani pasoša. To Dimitrij dobro ve. Vendar kot desničar mora nujno teorizirati s nekimi negativizmi.

Naročite se na novice Nova24tv.si!

Vpišite vaš email naslov in se naročite na novice Nova24TV.si!

Uspešno ste se prijavili na novice Nova24tv.si!