Eden od razlogov, zakaj se je letos (čeprav res pozno) začel na Novi univerzi uresničevati projekt Enciklopedije slovenske osamosvojitve, je bilo dosedanje pomanjkanje (predvsem pa pomanjkljivo predstavljanje) zanesljivih, dokumentiranih podatkov o usodi slovenske države oz. o dogajanju med letoma 1987 in 2007. Okrog teh pomanjkljivosti je treba priznati, da niso omejene na Slovenijo, ampak se – morda ne tako silovito kot pri nas – pojavljajo tudi drugod, npr. v Nemčiji in praktično v vseh nekdanjih komunističnih državah, ki so se v začetku tisočletja pridružile Evropski uniji in Natu. Nemški tednik Der Spiegel vsebuje zanimivo rubriko z naslovom Nekoč je bilo vse boljše – nekoč je bilo vse slabše, ki dobro ponazarja glavni problem, s katerim se soočamo.
Tudi v Sloveniji se pogosteje kot katero drugo pojavlja (zmedeno? histerično?) prepričanje, da je bilo v Jugoslaviji bolje, kot je v neodvisni Sloveniji. Zmerni ciniki pravijo, da je bilo vedno enako; najhujši ciniki pa tistim, ki dajejo prednost Sloveniji pred Jugoslavijo, očitajo, da zaradi ideološke zaslepljenosti ne priznavajo slovenskih napak in zablod v pojugoslovanskem času. Da bi bila zmešnjava še večja, so ti najhujši ciniki pogosto sami povzročitelji slovenskih napak in zablod.
V nedavni polemiki v nekem drugem mediju se je pojavilo stališče, da je imela Jugoslavija najbolj odprte meje na svetu. Avtorji tega stališča so morda pozabili, da so v prvih dveh desetletjih ljudje iz Jugoslavije bežali, in bili, če so jih ujeli, strogo kaznovani; medtem ko se brez dvoma spomnijo – vendar zamolčujejo – da so še leta 1968 obstajali poleg potnih listov tudi izstopni vizumi za eno ali – v primerih lojalnih državljanov – več potovanj; in da je država med letoma 1982 in 1984 za prehod državne meje zahtevala depozit. Izstopni vizumi – poleg vizumov za vstop v drugo državo – so bili posebnost komunističnih režimov. Dopuščam, da so jugonostalgiki spregledali opozorilo na zadnji strani jugoslovanskega potnega lista: “Kdor začasno prebiva v tujini, se mora vrniti v Jugoslavijo v roku, za katerega vizum velja.” V tem pogledu je aktualna slovenska država bolj prizanesljiva, kar je ne rešuje pred kritikami napak in zablod v pojugoslovanskem času. Današnje slovenske napake in zablode so posebej boleče na področju zunanje politike.
Pomanjkanje pregleda slovenske zunanje politike
Slovenska zunanja politika nima ustreznega pregleda nad pomembnimi premiki v mednarodni skupnosti. To pomanjkanje deloma rešujejo dopisniki in zunanjepolitični komentatorji v večjih časopisih, ki pa – zaradi upadanja bralcev in naklad, da o političnih pritiskih ne govorimo – niso vedno neodvisni. Manjkajo na primer nepristranska (poglobljena…) analiza najnovejših nastopov francoskega predsednika Macrona (v zvezi s “poglobitvijo” in “širitvijo” EU) in posledic brexita na razmerje med Nemčijo in Francijo; primerjava obrambnih in vojaških procesov v Sloveniji in v Evropi, predvsem v Nemčiji (Slovenija se praktično razorožuje); analiza vzrokov političnega viharja zaradi Trumpovega komuniciranja z ukrajinskimi oblastmi… Nimamo natančnejših informacij o slovenskih prizadevanjih za sodelovanje z višegrajsko četverico; težko je razumeti oportunizem uradne politike do Španije in Katalonije, do Rusije, Kitajske in Hong Konga…
O čem se te dni na jutranjih kolegijih pogovarjajo zunanji ministri zahodnih držav? Prva točka je vprašanje meja in preseljevanja. Druga točka? Tako rekoč intimno in osebno vse po vrsti skrbijo povezovanje državnih in političnih interesov, nenačelni pritiski in celo izsiljevanje med državami. Svoje pravne svetovalce sprašujejo, koliko se je mogoče zanesti na mednarodno pravo? Šefi oddelkov nato – po vsej verjetnosti – poročajo o vezani trgovini med ZDA-Ukrajina, o spoštovanju odločb Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu (PCA) v zvezi s svobodno plovbo v južnokitajskem morju; in o prelomnih odločitvah v zvezi z izraelsko-palestinsko državo.
1. Kot je znano, je ameriški predsednik zadrževal vojaško pomoč Ukrajini, da bi spodbudil tamkajšnjo preiskavo poslov sina Trumpovega demokratskega tekmeca Bidena. Zaradi te povezave je v Washingtonu velik cirkus, saj naj bi šlo za nedovoljeno povezavo politič ih in državnih interesov, poleg tega pa za izsiljevanje, ki je v mednarodnih odnosih – morda običajno, vendar – prepovedano. Ob tem cirkusu se moramo spomniti še hujšega (bolj komičnega?) cirkusa med Slovenijo in Hrvaško. Najprej je Slovenija izsiljevala Hrvaško z blokado članstva v EU, nato je Hrvaška pod pogojem umika blokade pristala na arbitražo, nato je Slovenija podprla Hrvaško, ta pa je odstopila od arbitražnega sporazuma. Zdaj naj bi Šarec in Cerar grozila z blokado (za Slovenijo koristnega) vstopa Hrvaške v schengenski sistem. Koga bi morali zasliševati v slovenskem parlamentu in koga bi morali odstaviti (impeachment)?
2. Druga fusnota je prav tako povezana s slovensko-hrvaško zgodbo. Nemški Der Spiegel poroča, naj bi se Nemčija s svojimi vojaškimi ladjami udeležila “Operacije svobodna plovba“, vendar jo ta udeležba skrbi kljub odločitvi haaškega sodišča iz leta 2016 (“Arbitraža o Južnokitajskem morju, Republika Filipini proti Ljudski republiki Kitajski”). Kitajska namreč zahteva morsko ožino med Tajvanom in kitajsko celino zase in – podobno kot danes Hrvaška – zavrača haaško odločitev.
3. V teh dneh odmeva odločitev Trumpove administracije, da ZDA izraelskih naselbin na Zahodnem bregu nič več ne smatrajo za kršitev mednarodnega prava, pri čemer gre za spremembo stališča, kot so ga ZDA zagovarjale zadnjih 40 let. Američani so s tem odstranili pomembno oviro za priključitev palestinskega ozemlja k Izraelu. Sprožila se je kampanja, da rešitev za Izrael in Palestince nista dve državi, ampak ena sama izraelsko-palestinska država. Na Zahodnem bregu zdaj ob dveh in pol milijonih Palestincev živi okrog 400.000 izraelskih naseljencev. Ideja o eni državi namesto dveh zbuja vse mogoče asociacije: na Jugoslavijo, na Nemčijo, na špansko-katalonski spor, na nemire v Hong Kongu, na južno in severno Korejo… Spomini na izstopne vizume in depozite ob vsem tem kažejo, da smo v Sloveniji glede na Jugoslavijo nekoliko napredovali. Naslednji stavek pa je lahko že bolj žalosten.
Dimitrij Rupel