fbpx

Jelena Aščić in njena vojska

Miro Petek (Foto: osebni arhiv)

Novinarka nacionalne televizije Jelena Aščić je v oddaji Utrip pred tednom dni na hitro in z levo roko obračunala s predlogom SDS o ustanovitvi nacionalne garde. Ne da bi predlog prebrala, ne da bi bila na novinarski konferenci, na kateri je bil le-ta predstavljen, je v tedenskem pregledu na nacionalni televiziji kot dejstvo izrekla trditev, da vodja opozicije snuje svojo vojsko.

V Sloveniji imamo Slovensko vojsko, vsaka druga vojska, na katero namiguje Aščićeva, sodi v kategorijo paravojske in bi bila nezakonita in ilegalna. Paravojska vzbuja pri ljudeh – pač zaradi zgodovinskega spomina in konteksta, saj je spomin na dogajanje na Balkanu še vedno živ – strah ali vsaj nelagodje. Bil sem na novinarski konferenci, sodelujem v strokovnem svetu SDS, ki je pripravil predlog ustanovitve nacionalne garde, in seveda o kakšni lastni vojski ali paravojaški organizaciji ni bilo niti sledu. Vendar to mnogih novinarjev in prav tako raznih političnih pokvek, ki paradirajo po slovenskem političnem prostoru in katerih ideje novinarji s takim veseljem nekritično razširjajo, ne zanima.

Namerno izrečena neresnica je – laž!
Aščićeva je glede ustanavljanja “svoje vojske” namerno izrekla neresnico, zavestno izrečena neresnica pa je – laž. Seveda je bil njen namen spodbuditi reakcije, ki so bile medijsko načrtovane, koordinirane in ustrezno politično podprte. Ob trosenju takih laži se seveda na spletu hitro pojavijo odzivi.

Reakcija nekoga na Twitterju, ki je svoj mini blog končal z oznako #KUZLA, je porodila medijsko razpravo o sovražnem govoru na družbenih omrežjih, ne da bi se kdo pri tem vprašal, kaj je tisto, kar je takšno reakcijo povzročilo. Nacionalna televizija je za tem objavila zapis poln zgražanja nad sovražnim govorom na družbenih omrežjih in o napadih na njihovo novinarko, ne pa tudi zgražanje ali uredniške razprave nad izrečeno lažjo. Aščićeva je postala žrtev in mediji so v zapisih o sovražnem govoru in nestrpnosti dodali še njeno poreklo, ki ga nakazuje sam priimek in zaradi katerega jo preganjajo slovenski domoljubni demoni, vmes pa je bilo seveda zaznati še retorični podton, kaj šele bo, ko bodo po Sloveniji začele delovati paravojaške enote.

Paravojska je nevarna, zato klic po reakciji države
Seveda sodi paravojska, ki jo omenja Aščićeva, v sfero ilegalnega. Nacionalna  garda, za katero se po Aščićevi skriva vojska opozicijske SDS, je nevarna za ustavno ureditev, državljane in za politični sistem, zato jo je treba prepovedati, preganjati, onesposobiti, snovalce te ideje pa takoj zapreti. Ko Aščićeva na javni televiziji govori o tem, kako vodja opozicije ustanavlja svojo vojsko, bi se moral seveda takoj sestati svet za nacionalno varnost ter zasedati vrh obrambnega sistema na čelu s predsednikom države kot vrhovnim poveljnikom oboroženih sil.

Teden dni po tem prispevku se bodo začela postavljati vprašanja vladi, ministrom ali predsedniku države, ali in kako so preprečili nastanek paravojaške formacije vodje opozicije. Ko ne bo odgovora, bodo vprašanja ponovili in ponavljali, dokler Miro Cerar policiji ne bo izdal ukazov za hišne preiskave, vdor na sedež SDS, ukaz za pridržanje in zapiranje ljudi. Takšne medijske laži niso nedolžne, so nevarne in potencialno nasilne, saj kličejo k obračunavanju.

Patologija slovenskega novinarstva
Utrip naj bi bila avtorska oddaja, v kateri si nekateri pritlikavi medijski mezdni delavci dajo duška in tekmujejo v lažeh ter izkrivljanju dejstev. V Utripu ni tehtanja, poštenosti in profesionalizma, pri mnogih medijskih revežih gre za tisti svetli trenutek, ko lahko udarijo po političnem nasprotniku, in za trenutek, ko jih zaradi tega opazijo tudi njihovi politični gospodarji. Nacionalna RTV se postavlja nad ali zunaj sistema, ko si dovoli vse, tudi to, da pobalinsko ponižuje institucijo ustavnega sodišča in njenega predsednika, ker pač ne sodi v njihovo ideološko polje, ali pa v novinarskih prispevkih enostavno laže. To ne kaže samo profesionalne pohabljenosi, temveč neverjetni politični aktivizem in politično angažiranost, ki je za profesionalne novinarje javnega zavoda nespodobna.

Javna RTV ne opravlja več poslanstva, ki je določeno v Zakonu o RTV, pri ljudeh se nabira nezadovoljstvo, in počasi prihaja do točke, ko se bo odprla resna zahteva po ljudskem glasovanju o RTV-prispevku ali pa se bo pojavila državljanska nepokorščina tisočih državljanov, ki za tak program ne bodo več plačevali davka. V Sloveniji že imamo tihi upor državljanov proti nekaterim tiskanim medijem, ki jih ljudje enostavno več ne kupujejo in jim naklade strmo padajo, časopisi pa se počasi približujejo samoukinitvi.

Jelena Aščić je le en primerek značilne patologije slovenskega novinarstva. Lahko nas skrbi, da je v slovenskem medijskem prostoru vse več novinarjev, ki enostavno ne ločijo laži od resnice ali celo verjamejo lastni laži. Organizirano laganje pa je itak del politične paradigme slovenskih levičarjev in njenih novinarskih služabnikov.

V tej medijski intelektualni Sibiriji še ni prišlo do spoznanja, da bolj ko bodo mediji in novinarji uspešni pri proizvodnji laži, toliko prej bodo postali njihove lastne žrtve. Prej bodo izginili iz našega medijskega vesolja in prej bo medijsko okolje čistejše.

Miro Petek