“Zmagoslavno leto 1991” je naslov publikacije, ki sta jo lanskega aprila v okviru praznovanja tridesetletnice samostojne, suverene in neodvisne slovenske države izdali Založba Družina in vladni Urad za komuniciranje. Seveda govorim o koncu obsežnega projekta, ki je bil ena od prioritet tretje Janševe vlade, spočete v tesnobnem času epidemije covida-19. Ne samo da so tedaj predsednik vlade in ministri skupaj s svojimi sodelavci s skrajnimi napori reševali nasedlo Šarčevo barko, pač pa smo uspešno in dostojno izpeljali tudi drugo predsedovanje Svetu Evropske unije in jubilejno trideseto leto slovenske države. Ne upam si niti pomisliti, kakšno sramoto bi nam tudi v teh zahtevnih projektih nakopali zdajšnji oblastniki, ki imajo po vsem sodeč bore malo pojma o tehnologiji upravljanja države. Imajo pa nebrzdano slo po oblasti in niti kančka sramu.
Omenjena publikacija je bila samo eden od kamenčkov v mozaiku praznovanja tridesetletnice naše Slovenije. Ob tem je bila izdana še vrsta publikacij, posneti so bili dokumentarni in igrani filmi, postavljena so bila številna spominska znamenja (Ljubljana, Brdo pri Kranju, Otočec idr.), izvedene mnoge spominske slovesnosti v čast pogumu in odločnosti slovenskega naroda v zmagoslavnem letu 1991. Ponos, predanost in pokončnost, ki so prevevali slavnostne projekte in spominske slovesnosti – več kot 600 po vsem slovenskem ozemlju, v zamejstvu in tujini – se v letu po nastopu Golobove vlade žalostno razblinjajo v meglenem potopu Slovenije v evropsko podpovprečje in sivo provinco.
Že vidim, kako nekateri, ki jim samostojna slovenska država nikoli ni bila intimna opcija, zavijajo z očmi. Pa morda tudi tisti mlajši, ki so naivno zagledani le v sedanjost in prihodnost, porečejo, kaj nas briga. Nehajmo že enkrat s preteklostjo. Dajte nam službe in stanovanja, resničnostne šove na komercialnih televizijah in kozarec piva pa kokice za povrh. Sveta preproščina, ki tudi ta čas vladajoči hobotnici strahotno ustreza. Zadnji aprilski in prvi majski dnevi jim kot nalašč služijo za utrjevanje “tekovin revolucije”, kot so se v nekdanji Jugi označevale laži in priredbe, s katerimi so nas pitali predvsem mediji in izobraževalni sistem. Za upravičeno razburjenje je v uvodu k pomladanskim bakanalijam poskrbela levičarska ministrica za kulturo, ki paradira po partizanskih proslavah in nas pita z bajkami o “narodnoosvobodilnem boju”, brez katerega naj samostojne slovenske države ne bi bilo. Če bi kdaj pa kdaj vzela v roke katero od mnogih publikacij, tudi tiste najbolj strokovne in znanstveno podkrepljene, bi takšnih neumnosti nikoli ne ponujala javnosti. A gospa nima težav s počastitvijo zločinske organizacije, ustanovljene za boj proti “imperialistom” – ZDA, Veliki Britaniji, Franciji idr. – skupaj s Sovjetsko zvezo do končne zmage komunizma.
Gospa si niti malo ne pomišlja, ko je treba ukiniti Muzej slovenske osamosvojitve in ga utopiti v novem muzeju, za katerega je že vnaprej jasno, kateri narativ bo ubral v prihodnjih letih. Čebine gor, osamosvojitev dol! Zagotovo bodo npr. spet priplavale na površje »bajke in povesti« o t. i. Osvobodilni fronti, ki je bila v resnici Protiimperialistična fronta vse do Hitlerjevega napada na SZ konec junija 1941. Sledilo je obdobje oefovskega obračunavanja predvsem z nasprotniki komunizma. No, že aprilski datum ustanovitve te protizahodne “organizacije” je “fake”, pa tudi udeleženci so bili zbrani z vseh vetrov ter podrejeni prepovedani in nesodelovalni Komunistični partiji. Mimogrede, z neovrgljivimi viri je dokazano, da sokoli niso bili zraven, razen treh odpadnikov. Pa še to: po koncu vojne so komunisti sokole neusmiljeno zatrli in uničili v skladu s stalinistično taktiko obračunavanja z “zavezniki”, ki jih je bilo treba zatreti kot morebitne tekmece v boju za oblast.
A vrnimo se k poanti današnje kolumne: trenutna politična elita nam tudi in predvsem s težko mehanizacijo na ideološkem bojnem polju dopoveduje, katere vrednote jih držijo pokonci in kdo jim narekuje politično agendo. To niso vrednote slovenske osamosvojitve. To niso vrednote demokracije, človekovih pravic in pravne države. To niso vrednote, ki so nas uveljavile v evropski družini narodov. Ne, to so vrednote zatohlega, zločinskega in osovraženega totalitarnega kladiva, ki je po vsem svetu povzročil stotine milijonov žrtev. Potuhnjeno in lažnivo se spet plazi med slovenski narod in ga pita s kačjimi jajci. Zbudimo se, preden bo prepozno.
Dr. Andreja Valič Zver