fbpx

Kaj smo ustvarili Slovenci?

Nekdanji zunanji minister in diplomat dr. Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Harry Lime (Orson Welles), junak Reedovega filma Tretji človek (1949), pove Hollyju Martinsu (Josephu Cottenu) naslednjo modrost: Italijani so imeli pod Borgijci trideset let vojskovanje, teror, pobijanje, prelivanje krvi. Ustvarili so Michelangela, da Vincija in renesanso. V Švici so imeli bratovsko ljubezen, petsto let demokracije in miru, pa kaj so ustvarili? Uro s kukavico.

25. junija 2001 pa je nemški kancler na ljubljanski proslavi desete obletnice neodvisnosti povedal tole: …vam v imenu vseh Nemcev danes in tukaj iz srca čestitam. To pravim s priznanjem in spoštovanjem do vašega zgodovinskega uspeha. To pravim kot nemški zvezni kancler, ki se zaveda zgodovinske odgovornosti Nemcev. Nemci so vašemu narodu prizadejali veliko hudega. Mi tega ne bomo pozabili in mi tega ne bomo odrinili. Kajti zavedamo se odgovornosti, ki jo imamo skupaj. To je skupna odgovornost za mir in svobodo v celi Evropi … Zadnjih deset let je bila zgodba uspeha za vašo državo. Ta čudovita država Slovenija želi postati del Evropske unije. Evropska unija, zlasti Nemčija, želi, da se zgodi, kar ste si zadali. Nemčija vas želi pri tem prijateljsko podpirati.[1]

Prvi citat je povezan z domnevami in napovedmi, da bi lahko Slovenija postala druga Švica, drugi pa predstavlja zanimivo podlago za razmišljanje o nekdanjih in današnjih slovenskih dosežkih. O teh – razen ko gre za športnike – ne bomo slišali veliko dobrega. Večina privržencev tako imenovanih levih strank in glavni mediji pravijo, da se je Slovenija ponesrečila, da je v sebi sprta in razklana, da se njen položaj v Evropi poslabšuje; da ne spoštuje evropskih vrednot in meril, celo, da se približuje diktaturi, in da ni daleč od fašizma. Nezadovoljstvo nekaterih slovenskih državljanov in predvsem njihovih voditeljev gre tako daleč, da bi najrajši obnovili balkansko Jugoslavijo in njen socializem. To nezadovoljstvo se je po zaslugi takšnih protestnikov in prizadevnih prevajalcev njihovih obtožb preselilo tudi v nekatere tuje časopise, portale in družbene medije.

Dohiteli smo druge narode
Res so se Slovenci med tem, ko so se drugod po Evropi uveljavljali veliki renesančni pesniki in dramatiki, šele učili pisati v svojem jeziku. V nekem trenutku se je zdelo, da je važno samo, da se piše in ne, kako se piše, vendar sta v to negotovost posegla Prešeren in Levstik. (Levstik bi nam prav prišel tudi danes, ko je med tisočimi objavljenimi knjigami premalo takšnih, ki “imajo kaj povedati”.) Z Nemci smo se – po odločilni podpori v času jugoslovanske krize in po besedah nemškega kanclerja – pobotali; težave v italijansko-slovenskih in avstrijsko-slovenskih odnosih so se polegle po spravnih slovesnostih v Bazovici oz. v Trstu; slovensko-hrvaške (istrske) praske in pravniške zaplete pa demantirajo tisoči Slovencev, ki so si zgradili hiše in ki radi počitnikujejo na Hrvaškem. Vsi živimo v Evropski uniji, ki bo – upajmo – po koncu epidemijo spet skupnost brez notranjih meja. V nasprotju s slabovidnimi politiki smo tam, kamor sodimo, skupaj z Avstrijci, Čehi, Madžari, Poljaki, Slovaki v sredini Evropske unije, v Srednji Evropi, kamor deloma spadata tudi Hrvaška in Italija. Dobro se razumemo z Nemci, posebej z Bavarci, in z baltskimi narodi, ki so se enako kot Slovenci pred tridesetimi leti znebili neprimernega državnega okvira.

Bazovica

Slovenci smo v glavnem dohiteli druge evropske narode, eno redkih odprtih vprašanj pa je vprašanje slovenske politike, natančneje, zgodovinskih in spominskih opeklin. Če smo si pozdravili opekline, ki sta jih povzročila fašizem in nacionalni socializem, to ne drži povsem, ko gre za socialistično in komunistično ureditev med letoma 1945 in 1990. Predvsem z (nekdanjimi vzhodnimi) Nemci nas povezuje izkušnja z vsemogočno politično policijo, ki se je tam imenovala Stasi, pri nas pa se je imenovala Udba.

Pri tem bega vprašanje, ki je povezano z duhovito pripombo, ki jo je Harry Lime izrekel v Tretjem človeku. Kaj pa imajo Slovenci svetu povedati (sporočiti, ponuditi …) danes?

Rešitev te uganke ni daleč od tega, kar pripoveduje nemška zgodba o uspehu. Nemci so se rešili nacionalnega in internacionalnega socializma, in so danes zgled politične normalnosti. V ospredje njene politike so se poleg krščanskih prebili socialni demokrati, ki jih je dobro predstavljal Gerhard Schröder. Njegovo udarno dejanje, ki je izhajalo iz skrbi, da Nemčija postane “evropska bolnica”, se je imenovalo Agenda 2010 oz. (po nasvetu Petra Hartza) Hartz. Število brezposelnih v Nemčiji se je bilo dvignilo na pet milijonov, prenova Vzhodne Nemčije pa je leto za letom požirala milijarde. Schröder je 14. marca 2003 govoril o pogojih za višjo rast in zaposlenost kot tudi za prenovo socialne države:

Zbrati moramo pogum, da se v naši deželi lotimo sprememb, ki so potrebne, da se vrnemo na vrh gospodarskega in socialnega razvoja v Evropi. Zmanjšali bomo storitve države, spodbujali lastno odgovornost in od vsakega posameznika zahtevali več samostojnega prizadevanja.

Šlo je za preureditev (Deregulierung)  trga delovne sile, ki je bila sprejemljiva tudi za krščanske demokrate. Glavne točke “Agende 2010” glede dela in zaposlovanja so bile prilagodljivost (Flexibilisierung) začasnega zaposlovanja (Leiharbeit), zaščita pri odpovedih (Kündigungsschutz), olajšave pri kratkotrajnih zaposlitvah (geringfügige Beschäftigung) in več fleksibilnosti za samostojne podjetnike (Existenzgründer). Zakon je odpravil dotlej veljavni sistem pomoči za brezposelne in socialne pomoči. Nemška zgodba je zgodba o vračanju na “vrh gospodarskega in socialnega razvoja v Evropi”.

Socialni demokrati so se oddaljili od evropske levice
Slovenija je bila v trenutku Schröderjevega ljubljanskega nastopa leta 2001 pa še nekaj naslednjih let zgodba o uspehu. Bistvo tega uspeha je bilo najprej Peterletovo, nato Drnovškovo in Janševo sestavljanje raznolikih koalicij oz. ustvarjanje nacionalnega soglasja glede glavnih nalog: osamosvojitev, mednarodno priznanje, članstvo v Evropski uniji in Natu. Leta 2008 je bilo kohabitacije konec – kar navsezadnje ni narobe. Toda slovenska tranzicijska levica ni želela vzpona na “vrh gospodarskega in socialnega razvoja v Evropi”, ampak  vrnitev v bližino predosamosvojitvenega režima. Na 5. kongresu, ki je potekal 2. aprila 2005 v Ljubljani, se je bivša komunistična stranka ZKS, pozneje SDP in ZLSD, preimenovala v Socialne demokrate (SD) in začela nastopati kot sestrska stranka strank, kot je nemška socialna demokracija (SDP). V naslednjih letih pa se slovenska SD ni približevala nemški “sestri”, ampak se je od nje oddaljevala. Danes je SD pod predsedstvom Fajonove najtesneje povezana s protikapitalistično, protiameriško in protinatovsko Levico.

Tanja Fajon (Foto: STA)

Če pogledamo večjo sliko in če zanemarimo podrobnosti v zvezi s sovražnostmi do konkurenčnih strank in njihovih voditeljev (med katere spadajo mnogi medijski in tudi nekateri pravosodni dogodki, poleg njih pa protiameriške in protinatovske pobude slovenskega policijskega sindikata), je Slovenija še vedno zgodba o uspehu. Od daleč in v različnih medijskih predstavah pa se zdi, da smo Slovenci nekoč imeli bratovsko ljubezen, desetdnevno vojno, trideset let demokracije, pa kaj smo ustvarili? Srednjeevropsko diktaturo!?

dr. Dimitrij Rupel

[1] Urad Vlade za informiranje, Govor zveznega kanclerja Gerharda Schröderja ob deseti obletnici neodvisnosti, http://www. slovenija2001.gov.si/10let/praznovanje/govori/govor-schroder/