fbpx

Kako se odzvati na ekonomsko neenakost in uspeti?

Prof. dr. Andrej Umek (Foto: STA)

Po vsem svetu ali vsaj v njegovem gospodarsko razvitem delu, ZDA in Evropi, lahko opazujemo, da se ekonomska neenakost prebivalstva povečuje. To vodi v politično nestabilnost in na obeh koncih političnega spektra se pojavljajo grupacije, ki zaenkrat samo otežujejo demokratično urejanje razmer. V tem splošnem trendu Slovenija ni nobena izjema. Spomnil bi samo na volilni uspeh Levice na lanskih državnozborskih volitvah in njeno sedanjo pozicijo ob ali v vladi, ki ji zagotavlja pravico veta na vse bistvene vladne ukrepe. Zato nas ne sme čuditi, da se sedanja vlada Marjana Šarca odziva na naraščajočo neenakost v smislu socialistično-komunističnih oblastnikov, torej z več države, več davkov in več birokracije, ne da bi sploh razumeli, zakaj se neenakost povečuje. To pa vodi  Slovenijo po poti Venezuele.

Če se ozremo v preteklost, opazimo, da se je gospodarska neenakost prebivalstva nesprejemljivo dvignila ob vsaki industrijski revoluciji, tako prvi kot drugi, tretji in sedaj četrti. Tudi posledice so bile pri vseh enake: vzpon ekstremistov. Tako je že 1. industrijska revolucija omogočila pojav ekstremnih konceptov marksizma, posledično komunizma in diktature proletariata, kasneje v Rusiji še njegove leninistične variante.

Vzhodna Evropa, Rusija in Slovenija z njima se komaj pobirajo po katastrofi, ki jim jo je to gibanje prineslo, in že začetek 4. industrijske revolucije ponovno povečuje ekonomsko neenakost prebivalstva in prinaša ponoven vzpon ekstremističnih gibanj. Ta ogrožajo svobodno tržno gospodarstvo in z njim demokracijo. Zato je sedaj čas, da se vsak odgovoren in demokratično usmerjen politik vpraša, kje so vzroki za nesprejemljivo naraščanje ekonomske neenakosti ob začetku katerekoli industrijske revolucije, tudi sedanje, četrte, in kaj lahko naredi skladno z demokratičnimi normami in pravili tržnega gospodarstva.

Slovenija zaostaja za tehnološkim napredkom
Odgovor na to skoraj enigmatično vprašanje je v resnici zelo preprost. Začetek katerekoli industrijske revolucije je vodil in vodi tudi sedaj do hitro naraščajoče neusklajenosti med poklicno in izobrazbeno strukturo prebivalstva v delovno aktivni dobi s spreminjajočimi se zahtevami trga dela. To ne bo smelo biti nepričakovano. Začetek industrijske revolucije pomeni hitro spreminjanje obstoječih in uvedbo novih tehnologij, na katerih sloni gospodarstvo. To pa seveda predstavlja nove zahteve za usposobljenost zaposlenih. Ker poklicna usposobljenost zaposlenih, prebivalstva v delovno aktivni dobi, zaostaja za hitrim tehnološkim napredkom, je vse manjši del zaposlenih usposobljen za delo z novimi tehnologijami in je na trgu dela iskan. Drugemu delu zaposlenih njihova znanja in usposobljenost ne omogočajo dela z novimi tehnologijami in zato postanejo težko ali celo nezaposljivi.

Tej tipični situaciji smo žal priča v zadnjih letih tudi v Sloveniji. Imamo kljub gospodarski konjunkturi preko 70 tisoč nezaposlenih in na drugi strani veliko število nezasedenih delovnih mest, za katera enostavno ne najdemo delavcev. Tudi pogled na prekarno zaposlene, kjer lahko opazimo, da ti prihajajo samo iz določenega dela poklicnega spektra, nas vodi do istih ugotovitev. Tako stanje na trgu dela vodi k razslojevanju in nesprejemljivi ekonomski neenakosti.

Foto: STA

Odgovorna, koristim slovenskih državljanov zavezana vlada bi se na zgoraj opisano stanje odzvala in sprejela ukrepe za zmanjševanje razlik med trgom dela in poklicno strukturo prebivalstva v delovno aktivni dobi. Žal moram ugotoviti, da sedanja vlada Marjana Šarca v to smer ni naredila niti najmanjše poteze. To še enkrat dokazuje, da je bolj zavezana Levici kot pa koristim slovenskih državljanov.

Socialistično reševanje problemov vodi v revščino za vse
In kateri so tisti ukrepi, ki so bili potrebni že včeraj, so pa danes še toliko bolj? Nedvomno je prvi prilagoditev izobraževalnega sistema trgu dela. Ta prilagoditev naj bi vsebovala tako vsebinsko posodobitev izobraževalnih programov kot tudi uskladitev števila vpisnih mest s pričakovanimi zaposlitvenimi možnostmi. S tem bi zagotovili zaposljivost mladih. In drugi ukrep, ki je namenjen vsem zaposlenim in nezaposlenim, je možnost prekvalifikacije v poklice, ki so iskani na trgu dela. To dodatno usposabljanje bi moralo postati obvezno vsaj za vse dolgotrajno brezposelne. S tema dvema ukrepoma bi zmanjšali razhajanja med izobrazbeno strukturo prebivalstva in trgom dela. Slovensko gospodarstvo bi z zmanjšanjem števila nezasedenih delovnih mest postalo konkurenčnejše, donosnejše in sposobno ustvariti več in boljših delovnih mest. Tako pa bi se tudi zmanjšala sedaj nesprejemljivo visoka ekonomska neenakost.

Naj zaključim z mislijo, da je prevelika ekonomska neenakost socialno nesprejemljiva. Socialistično reševanje tega problema vodi v revščino za vse. Če pa bi problem reševali ob upoštevanju ekonomske svobode posameznika in principov tržne ekonomije, bi Sloveniji zagotovili konkurenčno in sodobno gospodarstvo in Slovencem blaginjo za vse.

Prof. dr. Andrej Umek