Kakšen volilni sistem potrebujemo?

Bernard Brščič (Foto: Demokracija)

Nedavne državnozborske volitve so znova spodbudile razpravo o volilnem sistemu. Razmislek o ustreznosti obstoječega proporcionalnega volilnega sistema z razmeroma nizkim, 4-odstotnim vstopnim pragom, je v luči obupnega stanja slovenske demokracije smiseln. Izbira volilnega sistema ima pomembne posledice. Vpliva tako na strukturo političnega prostora, na stabilnost vlade in na volilno obnašanje državljanov. Zgolj 52,64-odstotna volilna udeležba, razdrobljenost političnega prostora s kar 9 parlamentarnimi strankami, velika negotovost glede oblikovanja prihodnje vlade so samo nekateri izmed znakov, da veljavni volilni sistem ni optimalen. Ozdravitev slovenske demokracije bo zato težko dosegljiva brez temeljite spremembe volilnega sistema. Ta bi morala postati ena od prioritet zakonodajne agende nove sestave državnega zbora.

Kakšen bi bil optimalen volilni sistem? Pitijski odgovor, precej drugačen od sedanjega. A ne nujno večinski. Proces oblikovanja boljšega volilnega sistema zahteva tako diagnozo obstoječega kot temeljit razmislek o želenih lastnostih novega. Obstoječi volilni sistem je absurden. Kako na primer pojasniti, da je za izvolitev poslanca DeSUS Ivana Hršaka v volilnem okraju Hrastnik zadoščalo samo 373 glasov, najuspešnejši poslanec v državi, Janez Janša, pa jih je v volilnem okraju Grosuplje prejel kar 7.020? Ivanu Hršaku je tako za izvolitev zadoščala samo dvajsetina glasov Janeza Janše. Tudi upoštevajoč različno velikost okrajev, ki je zaradi neenakosti teže glasov sama po sebi problematična, gre za v nebo vpijočo anomalijo. Nje razsežnost postavlja vprašanje demokratične legitimnosti podeljenih poslanskih mandatov. Hkrati je opisana igra številk povprečnemu volivcu nelogična in težko razumljiva. Sam volilnim ignoramusom te rezultate pojasnim s tem, da dejansko primarno volijo stranko in zgolj posredno konkretnega kandidata.

Prednost proporcionalnega volilnega sistema, kakršen je slovenski, je, da razmeroma dobro agregira in prezrcali politične preference volivcev v poslanske mandate. S tem zadosti eni od temeljnih želenih načel volilnega sistema, načelu pravičnosti. Sistem, ki z Droopovim količnikom deli mandate na ravni volilnih enot, z d’Hondtovo formulo pa preostanke glasov razdeli med volilnimi enotami, ima za posledico sorazmernost podeljenih mandatov deležu oddanih glasovnic. Povedno je, da je zmagoviti stranki SDS s 24,92 odstotka glasov pripadlo 25 oziroma 28,04 odstotka vseh mandatov, zadnjeuvrščeni stranki SNS s 4,17 odstotka glasov 4 oziroma 4,54 odstotka mandatov. Bonus za zmagovalca volitev je bil letos minimalen, dobre 3 odstotne točke. Če to primerjamo s povprečjem za večinske sisteme v državah EU, ki znaša 12,5 odstotnih točk, ugotovimo, da sistem sicer zagotavlja sorazmernost, a za ceno težjega oblikovanja vlade.

Nestabilnost in neučinkovitost vlade sta ena izmed težko izogibljivih posledic proporcionalnega volilnega sistema. Sistem namesto duopola, ki je običajno posledica večinskega volilnega sistema, vodi v oligopolno strukturo političnega prostora, z večjim številom manjših strank. Letos se je v državni zbor uvrstilo kar 9 strank, z eno samo dominantno stranko, SDS. V takšni zastavitvi je oblikovanje trdnih koalicij, ki bi lahko učinkovito vladale in uresničevale predvolilne programe, oteženo. Obstoječemu volilnemu sistemu lahko pripišemo nemalo zaslug za tiranijo statusa quo. S proporcionalnim sistemom vzpostavljena oligopolna politična struktura je po svoji naravi konservativna, nenaklonjena spremembam. Uvedba večinskega sistema bi na problem nestabilnosti in neučinkovitosti izvršne oblasti lahko delovala dobrohotno. A v nasprotju z zagovorniki večinskega sistema sem prepričan, da bi koristil tranzicijski levici. Res je sicer, da je letos SDS zmagala v kar 74 od 88 okrajev, a iz tega sklepati na enako uspešnost ob večinskem volilnem sistemu predstavlja zagrešitev hude kategorialne napake. Uvedba večinskega sistema bi privedla do zelo hitre duopolizacije političnega prostora, poenostavljeno rečeno na komuniste in antikomuniste. Predpostavljati, da se roza in krvavordeči komunisti v večinskem sistemu ne bi povezali, je naivnost brez primere.

Večinski volilni sistem ni panaceja za bolezni našega političnega prostora. Veliko želenih lastnosti, ki jih prinaša večinski volilni sistem, bi dobili z dvigom vstopnega praga. Že dvig za eno odstotno točko bi bil dobrodošel. Zmanjšali bi število parlamentarnih strank in zvišali bonus zmagovalcem volitev. Z uvedbo preferenčnega glasu, ohranitvijo volilnih enot in ukinitvijo volilnih okrajev, bi izboljšali vpliv volivcev na izbiro poslancev. Kombiniran sistem sui generis bi zagotovo bolje kot obstoječi uresničeval cilja pravičnosti in stabilnosti ter učinkovitosti vladanja.

Bernard Brščič