Po osamosvojitvi je bila Slovenija na prelomnici. Polni upanja in pričakovanj smo hrepeneli po boljši prihodnosti in pripadnosti. Ponudil se nam je vstop v novo družino, imenovano Evropska unija. Tej družini smo se pridružili v duhu napredka, priložnosti in dodatnih gospodarskih zmožnosti. Z drugimi sestrskimi državami na ozemlju Evrope, združene pod imenom Evropska unija, smo si delili kulturo, identiteto ter vrednote. Ustanovni očetje so bili Konrad Adenauer, Joseph Bech, Johan Beyen, Winston Churchill, Alcide de Gasperi, Walter Hallstein, Robert Schuman, Altiero Spinelli in drugi. Povezovali so jih ideali, kot so mir, skupne evropske vrednote, blaginja, sodelovanje in skupni razvoj. Želja teh idejnih posameznikov je bila miroljubna in povezana Evropa. Želeli so zagotoviti trajni mir.
Ko danes pogledamo to našo družino, ugotavljamo, da so ideje ustanovnih očetov bolj ali manj zabrisane. Zdi se, kot da se v ospredje vedno bolj postavljajo nasprotne vrednote; feminizem, ideologija LGBTQ kot spolna svoboda, multikulturalizem, blokada izražanja mnenj na socialnih omrežjih (t. i. sovražni govor ali stroga politična korektnost), množična priseljevanja (migracije) in nepriznavanje pravega domoljubja. Krščanstvo kot temelj, na katerem je bila Evropa pravzaprav zgrajena, se označuje kot nazadnjaško, drugorazredno. Zdi se, kot da “kulturni marksisti” vedno bolj nadzirajo vsa področja javnega življenja, medije, šolstvo, gospodarstvo, nacionalne ter mednarodne sisteme upravljanja. Ko se nismo niti dobro zavedali, so te nove vrednote začele prodirati v vse pore tako javnega kot zasebnega življenja. Kot svet plovemo v neko novo iluzijo naprednega Zahoda, ki od Evrope zahteva uspešno integriranje v novo globalno ureditev. Vtis je, da se odmikamo od vsega, kar je oblikovalo našo civilizacijo, prihaja nekakšna zamenjava. Tudi Slovenija se je znašla na tem razpotju. Pa saj vendarle pred 17 leti nismo mogli predvideti, da se bodo idejne zasnove obrnile v nasprotno smer.
Prvi korak je bil uničenje stebra evropske civilizacije, družine. Začelo se je s spodkopavanjem avtoritete očeta, vloge očeta in matere so se začele mešati, ženske so postale “zatirane”, moški pa tisti, ki ženske “zatirajo”, in od tam tudi vznik feminizma. Da bi “kulturni marksisti” čim bolje vcepili svoja prepričanja v zavest ljudi, so vse sile usmerili v izobraževalne ustanove, saj je tam indoktrinacija najuspešnejša. Tudi bolonjski šolski sistem je bil ustvarjen z namenom dostopa do univerzalne študijske literature.
Ali bomo ljudje s tradicionalnimi vrednotami postali manjšina?
Neopazno, a počasi je tudi k nam prodrla ena najbolj problematičnih ideologij, LGBTQ. To gibanje prodira v vrtce (zgodnje otroštvo) in šole, kjer je najranljivejši del družbe. Teorija spola se tako začne že pri najmlajših. Ko šestletni otrok niti še ne odkriva spolnosti, mu že vcepimo vrednote LGBTQ za normalne. Prihaja do takšnih absurdov, da se mora šestletni, spolno nedozoreli otrok spoznavati s tem, kako spremeniti spol. Tovrstna zmedenost lahko pri otroku pusti velike posledice. To ni nič drugega kot napad na otroke s promocijo nenaravnih spolnih praks. Počasi, a prefinjeno se je ta ideologija vsilila v učbenike in delovne zvezke otrok. Tako se otroku v zgodnjem razvoju razvrednotijo zdrave vrednote in jih nadomestijo te, ki človeštvo pohabljajo. Družina kot primarna celica izginja. Teorija spola se pod krinko enakopravnosti in strpnosti do drugačnih izkorišča za nasilno ideologijo. Če smo zares enakopravni, poseben status gibanju LGBTQ ni potreben. Kakšno zgražanje se poraja že ob ideji, da bi kot izbirni predmet v šolah poučevali verouk. To je pri nas nesprejemljivo, saj so to krščanske vrednote. Kako zaščititi prihodnje generacije? Ali bomo ljudje s tradicionalnimi vrednotami postali manjšina? Kako ohraniti evropske in posledično slovenske vrednote, to bo v prihodnosti ključno vprašanje.
Ana Zagožen