S takimi konservativci, kdo sploh potrebuje liberalce

Datum:

Zadnjih nekaj dni se neizmerno zabavam s knjigo angleškega antropologa C. R. Hallpikea Ladja norcev: Cvetober učenih nesmislov o primitivni družbi (v izvirniku Ship of Fools: An Anthology of Learned Nonsense about Primitive Society), v kateri se avtor loti kritične obdelave najrazličnejših mitov o delovanju primitivne družbe skozi zgodovino. Hallpike ima na piki različne -zofe, -loge in -ike, ki so življenje porabili za ustvarjanje teorij, katerih jim nikoli ni bilo treba na kakršenkoli način preveriti v praksi.

Branje omenjenega dela je zabavno že zaradi avtorjevega načina pisanja, ki je tako razumljiv kot oster. Hallpikea bi lahko te dni označili za enega redkih še živečih humanistov, vrednih tega naziva, Roger Scruton in Christopher Tolkien sta na žalost umrla pred kratkim.

Hallpike je med pripadniki plemena Konso v Etiopiji in pripadniki plemena Tauade na Papui Novi Gvineji preživel dovolj časa, da je spoznal pomen primitivnosti. Tega niti ne olepšuje niti ne zaničuje, je namreč predan resnici, za njegovega bralca pa je to eden redkih, a še kako cenjenih darov te dni, saj omogoča vpogled v človekovo nrav, ki je naša, a smo ravno toliko tudi oddaljeni od nje. V pripadnikih teh plemen lahko vidimo, kakšno je človeštvo v svoji nedoletnosti. Vsenavzočnost nasilja, pomanjkanje kakršnekoli svobodne izbire ne glede na spol, pehanje, da bi preživeli iz dneva v dan, tesna povezanost bližnjih, a hkrati nemogoče življenje v večjih skupnostih zaradi nam prav absurdnih zamer, ki se vlečejo skozi generacije. Hallpike nam posredno pokaže, da človeška družba ni stroj, ki bi ga lahko poljubno sestavljali in razstavljali, vstavljali nove ter odstranjevali stare in nepotrebne dele. Vsenavzoč je razvoj, ki pa je organski.

Radi romantiziramo preteklost
V naši naravi je, da radi romantiziramo preteklost. To tendenco je še posebej lahko zaznati ravno pri konservativcih, ki bodo v prepričanju, da lahko edino na tak način pridejo nazaj v začetno stanje, vztrajali pri statusu quo. To so na žalost samo romantična slepila. Če želimo karkoli doseči, moramo aktivno delovati, samo vztrajanje pri statusu quo nas potiska sicer naprej, a pred nami je, po vseh indicih sodeč, samo prepad. Včasih se je treba vprašati, kaj sploh skušamo ohraniti. Smo to sploh kdaj imeli? Kdo si danes drzne reči, da ženske ne bi smele imeti volilne pravice? Današnji progresivci so jutrišnji konservativci, včerajšnji liberalci so današnji konservativci. Drugače ne gre, napredek je vedno hitrejši od posameznika in na neki točki za posameznika gredo stvari na koncu vedno “predaleč”. Kaj je predaleč, vsak sodi sam.

Orban zadel bistvo
Kaj sploh želijo konservativci te dni ohraniti? Kar velja za konservativce dandanes, je bilo pred stotimi leti liberalno. Madžarski premier Viktor Orbán je nedavno zadel samo bistvo, ko je v enem od svojih govorov dejal, da konservativizem ni ideologija. Prav je imel. Če bi konservativizem bil ideologija, bi imel temelje, bistvo, od katerega ne bi odstopal. Tako pa imamo samo modus operandi, ki bi ga lahko opisali kot varovanje pridobitev revolucije. Če so konservativci včasih vzklikali za kralja ali za Cerkev, te dni vzklikajo za človekove pravice. V prihodnosti lahko pričakujemo, da bodo z enako silovitostjo vzklikali za ohranitev stranišč za vse spole in vehementno nasprotovali rabi stranišč trinogih zelenih bitij z Marsa.

Na tej točki bi moralo biti jasno, da konservativizem sam po sebi ni vreden počenega groša. Ravno toliko je vredno tudi krščanstvo, ki od besed nikoli ne preide k dejanjem. Vsi drugi isti za nečem stojijo, tako marksisti kot socialisti, komunisti, fašisti, nacionalsocialisti, globalisti, suverenisti, maoisti, nacionalisti. Samo konservativci so tisti, ki se iz generacije v generacijo prilagajajo modnim muham svojih očetov. Če bi rekli, da je med progresivci in konservativci edina razlika, da prvi vozijo v sedmi prestavi, drugi pa v prvi, ne bi zgrešili. Razlikujejo se v hitrosti, končni cilj je isti. A kaj je mogoče storiti? Se je treba vrniti vse nazaj do primitivne družbe, ko bo najmanjše dejanje rodilo žalitev in vodilo v smrt? Bo to potem pravi konservativizem? Če že stojimo za nečim, naj bo to stvar, ki bo ostala ista iz roda v rod, ne pa brezoblična kvazifilozofska gmota, ki se prilagaja posamezniku.

Ivan Šokić

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...