Hrvaški Večernji list je 7. marca objavil članek (“analizo”) Mirka Galića z naslovom “Milanović in sosedi: ni šel za banom Jelačićem, ampak se je izogibal Orbanu”. Galić med drugim komentira slovensko-hrvaške odnose in pravi:
“… Ni gotovo, da bo Janez Janša s slabim slovesom “trdega” slovenskega nacionalista za hrvaške partnerje trša kost, kot so bili neizkušeni politiki, ki so se zadnja leta vrstili na čelu slovenske vlade s svojimi instant strankami. Njim sta pomanjkanje izkušenj in svojevrsten amaterizem zvezala roke, da so se bali lastne sence v strahu, da bi jih imeli za izdajalce megalomansko formuliranih slovenskih nacionalnih interesov. Slovenija je zahteven partner: preveč zahteva, ni pa zadovoljna s polovico … Hrvati so si zapomnili, ne po dobrih rečeh, duhovnika Antona Korošca v prvi, Edvarda Kardelja in Staneta Dolanca v drugi Jugoslaviji; skupaj so črnili Srbe, Slovenci bolj kot izkoriščevalce, Hrvati kot tlačitelje … V ločitev od Jugoslavije so šli Slovenci pripravljeni, ne na vrat na nos; po književni in politični liniji se je Dimitrij Rupel z Dobrico Ćosićem, ob obveznem Miloševićevem dovoljenju, dogovoril o vseh pogojih, pod katerimi se bo Slovenija osamosvojila. Ko je prišlo do omejene vojne na meji z Italijo, bi se Tuđman lahko solidariziral s Slovenijo in odpeljal goloroko ljudstvo v vojno z vojsko, ki je bila oborožena do zob in ki jo je bilo še vedno mogoče prevarati, da brani Jugoslavijo. Hrvaški poglavar je politično ocenil, da to ni njegova vojna; ni se zmotil: čas mu je dal prav. V Sloveniji je JLA branila Jugoslavijo. Ante Marković je narobe razumel, da mu je James Baker ob odhodu iz Beograda rekel “Čuvajte mi Jugoslavijo” in je pognal vojsko na zahodne meje, Yutel pa v središče države… Slovenci so z nekaj žrtvami dobili državo. Tudi to je preveč za merila Vaclava Havla, ki je govoril, da suverenost države ni vredna niti enega človeškega življenja. Ko so se “odlepili” od Jugoslavije (Balkana) so naši zahodni sosedi skrbeli, da jih Hrvati že spet ne spravijo v skušnjavo, tako zelo so pretiravali pri razdeljevanju stvari, da so sredi hrvaških nesreč za slovenskega razglasili cel Piranski zaliv, kot da Savudrijska vala sploh ne obstaja … Na slovenski strani Slovenija po Milanu Kučanu in Janezu Drnovšku nima močnih političnih osebnosti, ki bi lahko prevzele pobudo, da bi uredili odnose s Hrvaško. Edino, kar dobro funkcionira med državama, so odnosi med navadnimi ljudmi in gospodarske povezave: politika jih ni uspela zastrupiti. Niti Alenka Bratušek niti Miro Cerar niti Marjan Šarec v slovenski in evropski politiki niso imeli statusa, da začnejo kaj resnega v odnosih s hrvaško državo, razen da tožarijo soseda ali ga izsiljujejo s kakršnimikoli blokadami. Boris (najbrž Borut? op. D.R.) Pahor se drži arbitraže kot pijanec plota… Janez Janša nima nobenih obremenitev, morda to ponuja dodatno priložnost …”
Najprej dve kratki pripombi:
⦁ o dogovarjanju med predstavniki jugoslovanskih republik na račun tistih, ki jih ni zraven, največ pove znamenito srečanje med Tuđmanom in Miloševićem 25. marca 1991 v Karađorđevem; tam sta se pogovarjala, kako bi si razdelila Bosno in Hercegovino;
⦁ o značaju in pomenu beograjskega sestanka s Ćosićem 14. avgusta 1991 se bralec lahko prepriča v priloženem dokumentu (“Principi ureditve odnosov v Jugoslaviji oz. med Srbijo in Slovenijo”).
O sestanku med srbskimi in slovenskimi prijatelji/politiki v Beogradu 14. avgusta 1991 so poleg Galića pisali tudi drugi, med njimi udeleženca sestanka Ćosić in Rupel, Slaven Letica in slovenski zgodovinar Božo Repe. Kopija zapisnika je bila (kot je razvidno iz priloge) izročena tudi tedanjemu predsedniku Milanu Kučanu, vendar ta in njegov pooblaščeni razlagalec Repe to zanikata. Repe v pogovoru za Mladino pravi: “Za obisk, ki ga opisujeta Rupel in Ćosić, Kučan ni vedel.”
O vseh teh stvareh sem pisal že večkrat, pred dnevi pa sem si, da bi si razčistil nekatere pojme o odnosih s Hrvaško, zapisal takole:
Po razpadu Jugoslavije sta Slovenija in Hrvaška sprejeli odločitve in listine, ki so načelno rešile tudi vprašanje njune nekdanje republiške oz. nove državne meje. Ta naj bi potekala natanko tam, kjer je na dan osamosvojitve (25. junij 1991) potekala nekdanja republiška meja. V Jugoslaviji ni bilo republiških meja na morju, kar pomeni, da bi morali te meje določiti na novo. V Sloveniji smo bili potrpežljivi v upanju, da bo še naprej tako, kot je bilo, kar je pomenilo, da bosta državi spoštovali obstoječe stanje; da bosta imeli (kar zadeva npr. meje) še naprej takšne možnosti, pravice, dolžnosti… kot prej. Slovenija je na primer dosegla, da so imeli potniki iz Hrvaške proti Italiji in Avstriji pri prehajanju meja enake ugodnosti, kot so jih bili vajeni iz jugoslovanskih časov, čeprav je te meje zdaj nadzirala Slovenija, in čeprav je po novem naša država ločevala Hrvaško od Italije in Avstrije. Med običaje in pravice, ki naj bi jih ohranili iz jugoslovanskih časov, je spadal tudi t.i. pomorski značaj Slovenije oz. teritorialni dostop do mednarodnih voda. Slovenska plovila so na dan 25. junija plula do mednarodnih voda po svojem morju. Kasneje se je izkazalo, da so ta vprašanja bolj zapletena, kot so se videla v začetku. V začetku – ko je bil v Sloveniji mir in ko je bila Hrvaška še sredi vojne – smo bili strpni, potrpežljivi in popustljivi. Nato smo predlagali rešitve. Slovenija je dala najmanj 4 predloge, ki so bili vsi zavrnjeni s strani Hrvaške.
Prva sistematična rešitev je bila sprejeta z obeh strani leta 2001 in se je imenovala Sporazum Drnovšek – Račan (SDR). Ta sporazum je vseboval ravnotežje med rešitvami na kopnem in rešitvijo na morju, zato je seveda nemogoče reči, kot smo tudi slišali, naj velja kopenski del SDR in naj bi se pogovarjali samo še o morju. Kot je znano, je Hrvaška SDR zavrnila potem, ko ga je že bila sprejela na vladni ravni. Ta sporazum so potem, ko je bil in čeprav je bil odpovedan, v EU šteli kot dokaz pripravljenosti in sposobnosti Slovenije, da reši – relativno drobna – mejna vprašanja s sosedno državo, pri čemer EU ni imela nobenega odprtega vprašanja pri svojih mejah s Slovenijo. (Torej ne drži, kar pravijo Hrvati, da je bila Hrvaška med pristopanjem k EU na istem, kot je bila nekoč Slovenija. Slovenija je imela rešene vse mejne probleme z državami EU.) Naj ponovim, kar nekateri kar naprej pozabljajo: Hrvaška je postala članica EU s podporo Slovenije oz. po sporazumu Pahor Kosor. Spomladi leta 2004 sem ob neki priložnosti izrekel misel, da bo – če se Hrvaška in Slovenija ne bosta mogli sporazumeti med seboj, in kazalo je, da je za to malo možnosti – potrebna arbitraža. Zaradi te misli so me kritizirali, kmalu potem pa sem tudi zapustil Ropovo vlado. V času Janševe vlade sem junija 2005 s hrvaško ministrico podpisal t.i. Brionsko izjavo (o izogibanju incidentom), ki vsebuje važno načelo: da za reševanje mejnih in drugih vprašanj upoštevamo stanje na dan 25. junija 1991.
Drugi formalni predlog je bil izoblikovan na Otočcu novembra 2006. Takrat smo predlagali t.i. paketno reševanje, ki bi poleg rešitve mejnega vprašanja vsebovalo še druge rešitve. Tudi s tem predlogom nismo bili uspešni.
Tretji predlog (2007) je vseboval rešitev s pomočjo Arbitražnega sodišča OVSE, ki ga vodi Robert Badinter. Ta predlog je bil s hrvaške strani zavrnjen, nakar je Hrvaška dala protipredlog, naj bi ločili vprašanje kopnega od vprašanja morja in naj bi zadevo prepustili sodišču v Hamburgu. Ta predlog je bil iz tehničnih razlogov nesmiseln. Hrvaška je ves čas izražala interes, da o meji odloči pravosodno telo, s čimer smo se strinjali. Razpravljali smo tudi o Mednarodnem sodišču v Haagu.
Slovenija je bila pripravljena sprejeti takšno pot (in to je bil četrti predlog) pod tremi pogoji: če je izhodišče 25. junij, če sta predmet presoje tako kopenska kot tudi morska meja; in če bi sodišče odločalo v skladu z načelom ex aequo et bono. Na Bledu (avgusta 2007) o tem nismo dosegli sporazuma, pač pa smo postavili komisije strokovnjakov, ki naj bi pripravili okvirna vprašanja za morebitno arbitražo.
Kot dokazujejo najmanj štirje predlogi rešitev, je bila Slovenija glede reševanja mejnega vprašanja s Hrvaško izredno konstruktivna. Pred volitvami 2008 sta se izoblikovali dve »šoli« nadaljnega ravnanja. Prva šola, ki jo je zagovarjala vlada v odhajanju, je učila, da bi bilo potrebno mejno vprašanje rešiti pred vstopom Hrvaške v EU. Ta šola je bila podprta z nekaterimi zapleti pri pogajanjih Hrvaške z EU, ko se je v tem procesu izkazalo, da Hrvaška v nekaterih listinah poskuša prejudicirati rešitve glede državne meje s Slovenijo. Druga šola, ki jo je zagovarjala opozicija oz. Pahorjeva vlada, je učila, da je mogoče in celo potrebno ločiti mejna vprašanja od pogajanj in da Hrvaška lahko postane članica EU, ne da bi rešila mejno vprašanje z EU oz. s Slovenijo. Takšno je bilo ideološko oz. politično stanje po volitvah.
4. novembra 2009 sta predsednika vlad Slovenije in Hrvaške Borut Pahor in Jadranka Kosor v navzočnosti švedskega premiera Fredrika Reinfeldta podpisala Arbitražni sporazum, ki je vseboval nekaj ranljivih mest oz. nejasnosti. Slovenska (zunanja) politika je po vsem videzu sklenila, da bo po vseh zapletih s preteklimi poskusi končno rešila vprašanje državne meje med Slovenijo in Hrvaško, predvsem vprašanje meje na morju. Arbitražni sporazum je haaškemu sodišču naročil, naj kopensko mejo določi v skladu z mednarodnim pravom, pri določitvi slovenskega “stika” (angleško junction) z mednarodnimi vodami pa naj upošteva tudi zgodovinske okoliščine in pravičnost. Sodišče je določilo “stično območje”, ki ostane del hrvaškega teritorialnega morja. Čeprav je težava te rešitve v tem, da ne pomeni teritorialnega stika med slovenskimi in mednarodnimi vodami, je Hrvaško zmotila rešitev, ki je dodelila Sloveniji največji del (4/5) Piranskega zaliva. Sporazum Pahor-Kosor se od sporazuma Drnovšek-Račan razlikuje predvsem v tem, da je opustil teritorialno povezavo slovenskega in mednarodnega morja s pomočjo t.i. “dimnika” (iz SDR). Hrvaška je že pred sodbo izstopila iz sporazuma Pahor-Kosor – predvsem zaradi prekrška slovenskih predstavnikov Drenikove in Sekolca, ki ni omajal haaških sodnikov:
“Hrvaška je po prisluškovalni aferi ocenila, da je proces nepovratno kompromitiran in iz njega enostransko izstopila leta 2015. Pri tem je vztrajala tudi po odločitvi arbitražnega sodišča, da slovenske kršitve postopka z nedovoljenimi pogovori med slovensko agentko in arbitrom, Simono Drenik in Jernejem Sekolcem, niso bile tako hude, da ne bi moglo izdati končne razsodbe. Konec junija 2017 je sodišče razsodbo tudi izdalo. Slovenija je tako 30. decembra 2017 začela uresničevati arbitražno razsodbo, s katero sta državi prvič dobili mejo na morju, Hrvaška pa je ne priznava in se zavzema za nove dvostranske pogovore. Slovenija pogovore zavrača in se je pripravljena pogovarjati le o implementaciji sodbe.”
Slovenija je poskušala prisiliti Hrvaško k spoštovanju Arbitražnega sporazuma oz. haške razsodbe s tem, da je zoper njo vložila tožbo na Evropskem sodišču. To se je razglasilo kot nepristojno. Po takšnem izidu so se proti slovenski vladi (Marjana Šarca in Mira Cerarja) vsule kritike, npr. komentar Damjana Kukovca. Njegovo stališče je povzeto v podnaslovu članka “Zakaj Slovenija pred Sodiščem EU nikakor ni mogla zmagati?”:
“Če bi akt o pristopu Hrvaške vseboval člen, da se Hrvaška (in Slovenija) nepreklicno zavezuje(ta) izvršiti arbitražno odločbo, bi bila situacija popolnoma drugačna. Pa ga ni.”
Kukovec pove, da “pravo EU ni podvrženo mednarodnemu pravu… (sodišče EU je torej) zavzelo strog dualističen pristop … Sodišče EU je dalo jasno sporočilo, da je pravo EU avtonomen pravni red, ločen od mednarodnega prava. To je v pristojnosti držav članic, ne Evropske unije.” Kukovec tudi ugotavlja, da bi evropsko sodišče, če bi pritrdilo Sloveniji, kritizirali, češ da neupravičeno posega v življenja državljanov. “Ne pozabimo,” piše Kukovec, “da je bil eden od pomembnih razlogov za brexit domnevna vseobsegajoča pristojnost Sodišča EU.”
Hrvaška politika je ostra, do neke mere konfliktna, vendar tudi spretna in uspešna. V zvezi z arbitražnim sporazumom se zdi, da je komaj čakala na priložnost za izstop iz njega, Slovenija pa je naredila nadvse neprijetno napako, s katero je ustregla Hrvaški. Hrvaška spretnost je v tem, da je iz sporazuma potegnila, kar ji je koristilo (članstvo v EU). Zdaj je na varnem, kar zadeva EU, pri meji pa računa na svojo premoč in na izvršena dejstva (školjčišče, pozidava Kanegre, policijsko križarjenje po Piranskem zalivu, slovensko hrepenenje po počitnicah na hrvaški, ne slovenski obali…).
Bistvene so nekatere iluzije in strahovi, ki jih imajo slovenski politiki v zvezi s Hrvaško in izvirajo iz zgodovine. Pahor je nekoč razlagal, da nam je leta 2009 tako rekoč grozila vojna in da je bilo treba nekaj storiti. Na večkrat ponovljeno izjavo hrvaških oblasti in tudi Kolinde Grabar Kitarovićeve, da je Hrvaška izstopila iz arbitraže, je Pahor junija 2017 na Brdu izrekel nekaj nenavadnega: da glede veljavnosti sporazuma ne more biti kompromisa, da pa je mogoč kompromis glede načina uveljavitve.
Tupatam se pojavlja razmišljanje, da bi Slovenija lahko vsilila Hrvaški nekatere rešitve v zvezi z mejo, če bi jih povezala s podporo pri vstopanju v schengenski sistem. Vendar vključitev v schengen ni le hrvaški, ampak – če pomislimo na migrantske valove – tudi slovenski interes. Če je tako, bi se z izsiljevanjem ustrelili v lastno koleno? Hrvaška bi morda raje videla, da Slovenijo izženejo iz schengena in da zunanjo mejo sistema varuje Avstrija? Problem je slaba pripravljenost in slaba informiranost slovenske diplomacije, medtem ko hrvaška diplomacija deluje odlično.
Pred osamosvojitvijo so marsikje po svetu mislili, da sta Slovenija in Hrvaška siamska dvojčka, kar smo Slovenci do neke mere podpirali, misleč, da so Srbi naš skupni problem, čeprav so bili predvsem hrvaški problem (Hrvati pa srbski). Res je leta 1986 prišlo do polemik med srbskimi in slovenskimi pisatelji, in beograjski novinarji so proizvajali članke z mastnimi naslovi in provokativnim vprašanjem: Kdo neti spor med Srbi in Slovenci? Res je tudi, da sem se – pisec teh vrstic – dejavno udeleževal teh polemik in javnih pogovorov v obeh prestolnicah. Imeli pa smo med Srbi tudi veliko prijateljev, med katerimi je bil Dobrica Ćosić, ki je postal srbski predsednik in del Miloševićeve ekipe. Ko sem ga poleti 1992 srečal v Londonu, se nisva rokovala. Najbolj vnet za prijateljstvo s Srbi je bil moj prijatelj Taras Kermauner.
V kritičnem času je bil slovenski problem seveda jugoslovanski Beograd, v katerem so poleg Miloševića in generalov vladali trije Hrvati: Ante Marković, Stipe Mesić in Budimir Lončar. Stvari smo poleti 1991 postavili na svoje mesto s slovensko-srbskimi pogovori. Drnovšek se je na Brionih dogovarjal z Jovićem, midva z Bučarjem in Dobrica Ćosić smo avgusta 1991 sklenili nekakšno “izjavo o razumevanju” (Memorandum of Understanding) v Beogradu. Seveda je Mesić kot član predsedstva nasprotoval umiku JLA iz Slovenije.
Konservativnejši/tradicionalni del slovenske politike je bil navezan na Hrvate zaradi vere, navadni slovenski državljani pa zaradi Jadrana, kjer so si mnogi – ob zaničevanju slovenske obale – postavili počitniške hiše. Po slovenskih volitvah (1990) smo se pogosto družili bodisi v vladnem, bodisi v strankarskem formatu (SDZ-HDZ). Udeležil sem se veličastnega ustanovnega zborovanja HDZ v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski, kjer sem tudi govoril in požel aplavz; po hrvaški zmagi pa sva bila z Bučarjem gosta na bučni proslavi, ki jo je Tuđman pripravil ob jezeru Jarun blizu Zagreba. Kadar smo se sestajali, je bil na hrvaški strani vedno Tuđman, na naši strani pa sva bila pogosto Bučar in jaz, včasih je bil tudi Kučan. Janša in Bavčar sta sklenila prijateljstvo s hrvaškima kolegoma Špegljem in Boljkovcem in celo sestavila pogodbo o sodelovanju slovenskih in hrvaških vojska oz. policij. V začetku so bili moji odnosi s Tuđmanom prijateljski. Večkrat sem mu telefoniral, ob neki priložnosti naju je z Bučarjem sprejel v svojem zagrebškem stanovanju.
Tuđman je pogosto menjaval zunanje ministre. Na tem položaju so se v mojem prvem polčasu (1990-1993) zvrstili: Zdravko Mršić, Frane Golem, Davorin Rudolf (ki je na pol Slovenec), Zvonimir Šeparović in Zdenko Škrabalo. V drugem polčasu (2000-2008) sem imel naslednje kolege: Tonino Picula, Miomir Žužul, Kolinda Grabar Kitarović in Gordan Jandroković. Čeprav je bil najresnejši od vseh – morda pa prav zato – sem imel največ težav z Davorinom Rudolfom, s katerim sva začela pogovore o državni meji med Slovenijo in Hrvaško. Za Rudolfa ni bilo sprejemljivo, da bi v vseh primerih rabili ista merila, npr. katastrsko mejo. Kadar je bilo koristno za Hrvaško, naj bi (po Rudolfu) veljalo načelo naravne meje (npr. sredina reke), sicer pa naj bi veljal kataster. Od začetka mi je bilo jasno, da bo imela Slovenija po običajnem mednarodnem pravu – pa čeprav bi k njej spadal cel Piranski zaliv – težavo z dostopom do mednarodnih voda. Veliko smo se ukvarjali z zaselki Bužini, Mlini in Škodelin, vendar mi je po posvetih s strokovnjaki kmalu postalo jasno, da jih je zapravil Kraigherjev izvršni svet v petdesetih letih. Arbitražno sodišče je junija 2017 problem meje na Dragonji oz. zaselkov Mlini, Bužini in Škodelin rešilo s sklicevanjem na dogovor med slovenskim in hrvaškim izvršnim svetom: posebna Komisija za mejo, ki jo je bil pred dvainšestdesetimi leti, 17. junija 1955 ustanovil Izvršni svet Socialistične republike Slovenije – pod predsedstvom Borisa Kraigherja – je predlagala mejo na Dragonji, torej “v skladu z dejanskim položajem”. Ta predlog sta sprejela slovenski in hrvaški izvršni svet. Ta dokument smo na ministrstvu za zunanje zadeve v mojem času skrivali.
Po neuspelem načrtu z Williamom Perryjem (ki sva ga za posredovanje nagovorila s hrvaškim kolegom Žužulom), po Tuđmanovi smrti in po moji vrnitvi iz Washingtona leta 2000 je bil moj prvi sogovornik o zadevi z mejo hrvaški predsednik Stipe Mesić, ki sem ga spremljal na neko prireditev v Planici. Mesić je takrat izrekel preprosto formulo, ki se ji je, če prav vem, pozneje odrekel: “Slovenija potrebuje mejo z odprtim morjem, Hrvaška pa mejo z Italijo, ker želi mejiti na državo, ki je članica EU in Nata.” Ta formula se je pozneje utelesila v sporazumu Drnovšek-Račan: severno od “dimnika” je nastala trikotna eksklava hrvaškega morja, ki je mejila na Italijo. Po vsem videzu se je z Mesićem v tem pogledu bolj kot hrvaška strinjala slovenska politika. Drnovškova in moja domneva, da bodo pogovori s Hrvati po prihodu Račanove vlade (2000) lažji kot pred njim, se je navsezadnje izkazala kot iluzorna.
V zvezi s prvimi (1992) pa tudi nekaterimi novejšimi (2001) slovensko-hrvaškimi pogajanji o meji na morju se spominjam, da je hrvaška stran večkrat ponujala “kolikor je mogoče liberalen režim” (najliberalniji mogući režim) plovbe, seveda po hrvaškem morju. Tako je mogoče reči, da je Hrvaška – ob vsem najnovejšem hrupu zoper Arbitražni sporazum in celo zoper Evropsko komisijo – dosegla, kar je želela. Režim v “stičnem območju”, ki ostaja hrvaško ozemeljsko morje, je liberalen, vendar Slovenija ni dobila teritorialnega stika med svojimi ozemeljskimi in mednarodnimi vodami.
dr. Dimitrij Rupel