[Kolumne v času epidemije] Hrvaška: Naša najljubša soseda

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Hrvaški Večernji list je 7. marca objavil članek (“analizo”) Mirka Galića z naslovom “Milanović in sosedi: ni šel za banom Jelačićem, ampak se je izogibal Orbanu”. Galić med drugim komentira slovensko-hrvaške odnose in pravi:

“… Ni gotovo, da bo Janez Janša s slabim slovesom “trdega” slovenskega nacionalista za hrvaške partnerje trša kost, kot so bili neizkušeni politiki, ki so se zadnja leta vrstili na čelu slovenske vlade s svojimi instant strankami. Njim sta pomanjkanje izkušenj in svojevrsten amaterizem zvezala roke, da so se bali lastne sence v strahu, da bi jih imeli za izdajalce megalomansko formuliranih slovenskih nacionalnih interesov. Slovenija je zahteven partner: preveč zahteva, ni pa zadovoljna s polovico … Hrvati so si zapomnili, ne po dobrih rečeh, duhovnika Antona Korošca v prvi, Edvarda Kardelja in Staneta Dolanca v drugi Jugoslaviji; skupaj so črnili Srbe, Slovenci bolj kot izkoriščevalce, Hrvati kot tlačitelje … V ločitev od Jugoslavije so šli Slovenci pripravljeni, ne na vrat na nos; po književni in politični liniji se je Dimitrij Rupel z Dobrico Ćosićem, ob obveznem Miloševićevem dovoljenju, dogovoril o vseh pogojih, pod katerimi se bo Slovenija osamosvojila. Ko je prišlo do omejene vojne na meji z Italijo, bi se Tuđman lahko solidariziral s Slovenijo in odpeljal goloroko ljudstvo v vojno z vojsko, ki je bila oborožena do zob in ki jo je bilo še vedno mogoče prevarati, da brani Jugoslavijo. Hrvaški poglavar je politično ocenil, da to ni njegova vojna; ni se zmotil: čas mu je dal prav. V Sloveniji je JLA branila Jugoslavijo. Ante Marković je narobe razumel, da mu je James Baker ob odhodu iz Beograda rekel “Čuvajte mi Jugoslavijo” in je pognal vojsko na zahodne meje, Yutel pa v središče države… Slovenci so z nekaj žrtvami dobili državo. Tudi to je preveč za merila Vaclava Havla, ki je govoril, da suverenost države ni vredna niti enega človeškega življenja. Ko so se “odlepili” od Jugoslavije (Balkana) so naši zahodni sosedi skrbeli, da jih Hrvati že spet ne spravijo v skušnjavo, tako zelo so pretiravali pri razdeljevanju stvari, da so sredi hrvaških nesreč za slovenskega razglasili cel Piranski zaliv, kot da Savudrijska vala sploh ne obstaja … Na slovenski strani Slovenija po Milanu Kučanu in Janezu Drnovšku nima močnih političnih osebnosti, ki bi lahko prevzele pobudo, da bi uredili odnose s Hrvaško. Edino, kar dobro funkcionira med državama, so odnosi med navadnimi ljudmi in gospodarske povezave: politika jih ni uspela zastrupiti. Niti Alenka Bratušek niti Miro Cerar niti Marjan Šarec v slovenski in evropski politiki niso imeli statusa, da začnejo kaj resnega v odnosih s hrvaško državo, razen da tožarijo soseda ali ga izsiljujejo s kakršnimikoli blokadami. Boris (najbrž Borut? op. D.R.) Pahor se drži arbitraže kot pijanec plota… Janez Janša nima nobenih obremenitev, morda to ponuja dodatno priložnost …”

Najprej dve kratki pripombi:

⦁ o dogovarjanju med predstavniki jugoslovanskih republik na račun tistih, ki jih ni zraven, največ pove znamenito srečanje med Tuđmanom in Miloševićem 25. marca 1991 v Karađorđevem; tam sta se pogovarjala, kako bi si razdelila Bosno in Hercegovino;
⦁ o značaju in pomenu beograjskega sestanka s Ćosićem 14. avgusta 1991 se bralec lahko prepriča v priloženem dokumentu (“Principi ureditve odnosov v Jugoslaviji oz. med Srbijo in Slovenijo”).

O sestanku med srbskimi in slovenskimi prijatelji/politiki v Beogradu 14. avgusta 1991 so poleg Galića pisali tudi drugi, med njimi udeleženca sestanka Ćosić in Rupel, Slaven Letica in slovenski zgodovinar Božo Repe. Kopija zapisnika je bila (kot je razvidno iz priloge) izročena tudi tedanjemu predsedniku Milanu Kučanu, vendar ta in njegov pooblaščeni razlagalec Repe to zanikata. Repe v pogovoru za Mladino pravi: “Za obisk, ki ga opisujeta Rupel in Ćosić, Kučan ni vedel.

O vseh teh stvareh sem pisal že večkrat, pred dnevi pa sem si, da bi si razčistil nekatere pojme o odnosih s Hrvaško, zapisal takole:
Po razpadu Jugoslavije sta Slovenija in Hrvaška sprejeli odločitve in listine, ki so načelno rešile tudi vprašanje njune nekdanje republiške oz. nove državne meje. Ta naj bi potekala natanko tam, kjer je na dan osamosvojitve (25. junij 1991) potekala nekdanja republiška meja. V Jugoslaviji ni bilo republiških meja na morju, kar pomeni, da bi morali te meje določiti na novo. V Sloveniji smo bili potrpežljivi v upanju, da bo še naprej tako, kot je bilo, kar je pomenilo, da bosta državi spoštovali obstoječe stanje; da bosta imeli (kar zadeva npr. meje) še naprej takšne možnosti, pravice, dolžnosti… kot prej. Slovenija je na primer dosegla, da so imeli potniki iz Hrvaške proti Italiji in Avstriji pri prehajanju meja enake ugodnosti, kot so jih bili vajeni iz jugoslovanskih časov, čeprav je te meje zdaj nadzirala Slovenija, in čeprav je po novem naša država ločevala Hrvaško od Italije in Avstrije. Med običaje in pravice, ki naj bi jih ohranili iz jugoslovanskih časov, je spadal tudi t.i. pomorski značaj Slovenije oz. teritorialni dostop do mednarodnih voda. Slovenska plovila so na dan 25. junija plula do mednarodnih voda po svojem morju. Kasneje se je izkazalo, da so ta vprašanja bolj zapletena, kot so se videla v začetku. V začetku – ko je bil v Sloveniji mir in ko je bila Hrvaška še sredi vojne – smo bili strpni, potrpežljivi in popustljivi. Nato smo predlagali rešitve. Slovenija je dala najmanj 4 predloge, ki so bili vsi zavrnjeni s strani Hrvaške.

Prva sistematična rešitev je bila sprejeta z obeh strani leta 2001 in se je imenovala Sporazum Drnovšek – Račan (SDR). Ta sporazum je vseboval ravnotežje med rešitvami na kopnem in rešitvijo na morju, zato je seveda nemogoče reči, kot smo tudi slišali, naj velja kopenski del SDR in naj bi se pogovarjali samo še o morju. Kot je znano, je Hrvaška SDR zavrnila potem, ko ga je že bila sprejela na vladni ravni. Ta sporazum so potem, ko je bil in čeprav je bil odpovedan, v EU šteli kot dokaz pripravljenosti in sposobnosti Slovenije, da reši – relativno drobna – mejna vprašanja s sosedno državo, pri čemer EU ni imela nobenega odprtega vprašanja pri svojih mejah s Slovenijo. (Torej ne drži, kar pravijo Hrvati, da je bila Hrvaška med pristopanjem k EU na istem, kot je bila nekoč Slovenija. Slovenija je imela rešene vse mejne probleme z državami EU.) Naj ponovim, kar nekateri kar naprej pozabljajo: Hrvaška je postala članica EU s podporo Slovenije oz. po sporazumu Pahor Kosor. Spomladi leta 2004 sem ob neki priložnosti izrekel misel, da bo – če se Hrvaška in Slovenija ne bosta mogli sporazumeti med seboj, in kazalo je, da je za to malo možnosti – potrebna arbitraža. Zaradi te misli so me kritizirali, kmalu potem pa sem tudi zapustil Ropovo vlado. V času Janševe vlade sem junija 2005 s hrvaško ministrico podpisal t.i. Brionsko izjavo (o izogibanju incidentom), ki vsebuje važno načelo: da za reševanje mejnih in drugih vprašanj upoštevamo stanje na dan 25. junija 1991.

Drugi formalni predlog je bil izoblikovan na Otočcu novembra 2006. Takrat smo predlagali t.i. paketno reševanje, ki bi poleg rešitve mejnega vprašanja vsebovalo še druge rešitve. Tudi s tem predlogom nismo bili uspešni.

Tretji predlog (2007) je vseboval rešitev s pomočjo Arbitražnega sodišča OVSE, ki ga vodi Robert Badinter. Ta predlog je bil s hrvaške strani zavrnjen, nakar je Hrvaška dala protipredlog, naj bi ločili vprašanje kopnega od vprašanja morja in naj bi zadevo prepustili sodišču v Hamburgu. Ta predlog je bil iz tehničnih razlogov nesmiseln. Hrvaška je ves čas izražala interes, da o meji odloči pravosodno telo, s čimer smo se strinjali. Razpravljali smo tudi o Mednarodnem sodišču v Haagu.

Slovenija je bila pripravljena sprejeti takšno pot (in to je bil četrti predlog) pod tremi pogoji: če je izhodišče 25. junij, če sta predmet presoje tako kopenska kot tudi morska meja; in če bi sodišče odločalo v skladu z načelom ex aequo et bono. Na Bledu (avgusta 2007) o tem nismo dosegli sporazuma, pač pa smo postavili komisije strokovnjakov, ki naj bi pripravili okvirna vprašanja za morebitno arbitražo.

Kot dokazujejo najmanj štirje predlogi rešitev, je bila Slovenija glede reševanja mejnega vprašanja s Hrvaško izredno konstruktivna. Pred volitvami 2008 sta se izoblikovali dve »šoli« nadaljnega ravnanja. Prva šola, ki jo je zagovarjala vlada v odhajanju, je učila, da bi bilo potrebno mejno vprašanje rešiti pred vstopom Hrvaške v EU. Ta šola je bila podprta z nekaterimi zapleti pri pogajanjih Hrvaške z EU, ko se je v tem procesu izkazalo, da Hrvaška v nekaterih listinah poskuša prejudicirati rešitve glede državne meje s Slovenijo. Druga šola, ki jo je zagovarjala opozicija oz. Pahorjeva vlada, je učila, da je mogoče in celo potrebno ločiti mejna vprašanja od pogajanj in da Hrvaška lahko postane članica EU, ne da bi rešila mejno vprašanje z EU oz. s Slovenijo. Takšno je bilo ideološko oz. politično stanje po volitvah.

4. novembra 2009 sta predsednika vlad Slovenije in Hrvaške Borut Pahor in Jadranka Kosor v navzočnosti švedskega premiera Fredrika Reinfeldta podpisala Arbitražni sporazum, ki je vseboval nekaj ranljivih mest oz. nejasnosti. Slovenska (zunanja) politika je po vsem videzu sklenila, da bo po vseh zapletih s preteklimi poskusi končno rešila vprašanje državne meje med Slovenijo in Hrvaško, predvsem vprašanje meje na morju. Arbitražni sporazum je haaškemu sodišču naročil, naj kopensko mejo določi v skladu z mednarodnim pravom, pri določitvi slovenskega “stika” (angleško junction) z mednarodnimi vodami pa naj upošteva tudi zgodovinske okoliščine in pravičnost. Sodišče je določilo “stično območje”, ki ostane del hrvaškega teritorialnega morja. Čeprav je težava te rešitve v tem, da ne pomeni teritorialnega stika med slovenskimi in mednarodnimi vodami, je Hrvaško zmotila rešitev, ki je dodelila Sloveniji največji del (4/5) Piranskega zaliva. Sporazum Pahor-Kosor se od sporazuma Drnovšek-Račan razlikuje predvsem v tem, da je opustil teritorialno povezavo slovenskega in mednarodnega morja s pomočjo t.i. “dimnika” (iz SDR). Hrvaška je že pred sodbo izstopila iz sporazuma Pahor-Kosor – predvsem zaradi prekrška slovenskih predstavnikov Drenikove in Sekolca, ki ni omajal haaških sodnikov:

Hrvaška je po prisluškovalni aferi ocenila, da je proces nepovratno kompromitiran in iz njega enostransko izstopila leta 2015. Pri tem je vztrajala tudi po odločitvi arbitražnega sodišča, da slovenske kršitve postopka z nedovoljenimi pogovori med slovensko agentko in arbitrom, Simono Drenik in Jernejem Sekolcem, niso bile tako hude, da ne bi moglo izdati končne razsodbe. Konec junija 2017 je sodišče razsodbo tudi izdalo. Slovenija je tako 30. decembra 2017 začela uresničevati arbitražno razsodbo, s katero sta državi prvič dobili mejo na morju, Hrvaška pa je ne priznava in se zavzema za nove dvostranske pogovore. Slovenija pogovore zavrača in se je pripravljena pogovarjati le o implementaciji sodbe.

Slovenija je poskušala prisiliti Hrvaško k spoštovanju Arbitražnega sporazuma oz. haške razsodbe s tem, da je zoper njo vložila tožbo na Evropskem sodišču. To se je razglasilo kot nepristojno. Po takšnem izidu so se proti slovenski vladi (Marjana Šarca in Mira Cerarja) vsule kritike, npr. komentar Damjana Kukovca. Njegovo stališče je povzeto v podnaslovu članka “Zakaj Slovenija pred Sodiščem EU nikakor ni mogla zmagati?”:

Če bi akt o pristopu Hrvaške vseboval člen, da se Hrvaška (in Slovenija) nepreklicno zavezuje(ta) izvršiti arbitražno odločbo, bi bila situacija popolnoma drugačna. Pa ga ni.

Kukovec pove, da “pravo EU ni podvrženo mednarodnemu pravu… (sodišče EU je torej) zavzelo strog dualističen pristop … Sodišče EU je dalo jasno sporočilo, da je pravo EU avtonomen pravni red, ločen od mednarodnega prava. To je v pristojnosti držav članic, ne Evropske unije.” Kukovec tudi ugotavlja, da bi evropsko sodišče, če bi pritrdilo Sloveniji, kritizirali, češ da neupravičeno posega v življenja državljanov. “Ne pozabimo,” piše Kukovec, “da je bil eden od pomembnih razlogov za brexit domnevna vseobsegajoča pristojnost Sodišča EU.”

Hrvaška politika je ostra, do neke mere konfliktna, vendar tudi spretna in uspešna. V zvezi z arbitražnim sporazumom se zdi, da je komaj čakala na priložnost za izstop iz njega, Slovenija pa je naredila nadvse neprijetno napako, s katero je ustregla Hrvaški. Hrvaška spretnost je v tem, da je iz sporazuma potegnila, kar ji je koristilo (članstvo v EU). Zdaj je na varnem, kar zadeva EU, pri meji pa računa na svojo premoč in na izvršena dejstva (školjčišče, pozidava Kanegre, policijsko križarjenje po Piranskem zalivu, slovensko hrepenenje po počitnicah na hrvaški, ne slovenski obali…).

Bistvene so nekatere iluzije in strahovi, ki jih imajo slovenski politiki v zvezi s Hrvaško in izvirajo iz zgodovine. Pahor je nekoč razlagal, da nam je leta 2009 tako rekoč grozila vojna in da je bilo treba nekaj storiti. Na večkrat ponovljeno izjavo hrvaških oblasti in tudi Kolinde Grabar Kitarovićeve, da je Hrvaška izstopila iz arbitraže, je Pahor junija 2017 na Brdu izrekel nekaj nenavadnega: da glede veljavnosti sporazuma ne more biti kompromisa, da pa je mogoč kompromis glede načina uveljavitve.

Tupatam se pojavlja razmišljanje, da bi Slovenija lahko vsilila Hrvaški nekatere rešitve v zvezi z mejo, če bi jih povezala s podporo pri vstopanju v schengenski sistem. Vendar vključitev v schengen ni le hrvaški, ampak – če pomislimo na migrantske valove – tudi slovenski interes. Če je tako, bi se z izsiljevanjem ustrelili v lastno koleno? Hrvaška bi morda raje videla, da Slovenijo izženejo iz schengena in da zunanjo mejo sistema varuje Avstrija? Problem je slaba pripravljenost in slaba informiranost slovenske diplomacije, medtem ko hrvaška diplomacija deluje odlično.

Pred osamosvojitvijo so marsikje po svetu mislili, da sta Slovenija in Hrvaška siamska dvojčka, kar smo Slovenci do neke mere podpirali, misleč, da so Srbi naš skupni problem, čeprav so bili predvsem hrvaški problem (Hrvati pa srbski). Res je leta 1986 prišlo do polemik med srbskimi in slovenskimi pisatelji, in beograjski novinarji so proizvajali članke z mastnimi naslovi in provokativnim vprašanjem: Kdo neti spor med Srbi in Slovenci? Res je tudi, da sem se – pisec teh vrstic – dejavno udeleževal teh polemik in javnih pogovorov v obeh prestolnicah. Imeli pa smo med Srbi tudi veliko prijateljev, med katerimi je bil Dobrica Ćosić, ki je postal srbski predsednik in del Miloševićeve ekipe. Ko sem ga poleti 1992 srečal v Londonu, se nisva rokovala. Najbolj vnet za prijateljstvo s Srbi je bil moj prijatelj Taras Kermauner.

V kritičnem času je bil slovenski problem seveda jugoslovanski Beograd, v katerem so poleg Miloševića in generalov vladali trije Hrvati: Ante Marković, Stipe Mesić in Budimir Lončar. Stvari smo poleti 1991 postavili na svoje mesto s slovensko-srbskimi pogovori. Drnovšek se je na Brionih dogovarjal z Jovićem, midva z Bučarjem in Dobrica Ćosić smo avgusta 1991 sklenili nekakšno “izjavo o razumevanju” (Memorandum of Understanding) v Beogradu. Seveda je Mesić kot član predsedstva nasprotoval umiku JLA iz Slovenije.

Konservativnejši/tradicionalni del slovenske politike je bil navezan na Hrvate zaradi vere, navadni slovenski državljani pa zaradi Jadrana, kjer so si mnogi – ob zaničevanju slovenske obale – postavili počitniške hiše. Po slovenskih volitvah (1990) smo se pogosto družili bodisi v vladnem, bodisi v strankarskem formatu (SDZ-HDZ). Udeležil sem se veličastnega ustanovnega zborovanja HDZ v zagrebški dvorani Vatroslav Lisinski, kjer sem tudi govoril in požel aplavz; po hrvaški zmagi pa sva bila z Bučarjem gosta na bučni proslavi, ki jo je Tuđman pripravil ob jezeru Jarun blizu Zagreba. Kadar smo se sestajali, je bil na hrvaški strani vedno Tuđman, na naši strani pa sva bila pogosto Bučar in jaz, včasih je bil tudi Kučan. Janša in Bavčar sta sklenila prijateljstvo s hrvaškima kolegoma Špegljem in Boljkovcem in celo sestavila pogodbo o sodelovanju slovenskih in hrvaških vojska oz. policij. V začetku so bili moji odnosi s Tuđmanom prijateljski. Večkrat sem mu telefoniral, ob neki priložnosti naju je z Bučarjem sprejel v svojem zagrebškem stanovanju.

Tuđman je pogosto menjaval zunanje ministre. Na tem položaju so se v mojem prvem polčasu (1990-1993) zvrstili: Zdravko Mršić, Frane Golem, Davorin Rudolf (ki je na pol Slovenec), Zvonimir Šeparović in Zdenko Škrabalo. V drugem polčasu (2000-2008) sem imel naslednje kolege: Tonino Picula, Miomir Žužul, Kolinda Grabar Kitarović in Gordan Jandroković. Čeprav je bil najresnejši od vseh – morda pa prav zato – sem imel največ težav z Davorinom Rudolfom, s katerim sva začela pogovore o državni meji med Slovenijo in Hrvaško. Za Rudolfa ni bilo sprejemljivo, da bi v vseh primerih rabili ista merila, npr. katastrsko mejo. Kadar je bilo koristno za Hrvaško, naj bi (po Rudolfu) veljalo načelo naravne meje (npr. sredina reke), sicer pa naj bi veljal kataster. Od začetka mi je bilo jasno, da bo imela Slovenija po običajnem mednarodnem pravu – pa čeprav bi k njej spadal cel Piranski zaliv – težavo z dostopom do mednarodnih voda. Veliko smo se ukvarjali z zaselki Bužini, Mlini in Škodelin, vendar mi je po posvetih s strokovnjaki kmalu postalo jasno, da jih je zapravil Kraigherjev izvršni svet v petdesetih letih. Arbitražno sodišče je junija 2017 problem meje na Dragonji oz. zaselkov Mlini, Bužini in Škodelin rešilo s sklicevanjem na dogovor med slovenskim in hrvaškim izvršnim svetom: posebna Komisija za mejo, ki jo je bil pred dvainšestdesetimi leti, 17. junija 1955 ustanovil Izvršni svet Socialistične republike Slovenije – pod predsedstvom Borisa Kraigherja – je predlagala mejo na Dragonji, torej “v skladu z dejanskim položajem”. Ta predlog sta sprejela slovenski in hrvaški izvršni svet. Ta dokument smo na ministrstvu za zunanje zadeve v mojem času skrivali.

Po neuspelem načrtu z Williamom Perryjem (ki sva ga za posredovanje nagovorila s hrvaškim kolegom Žužulom), po Tuđmanovi smrti in po moji vrnitvi iz Washingtona leta 2000 je bil moj prvi sogovornik o zadevi z mejo hrvaški predsednik Stipe Mesić, ki sem ga spremljal na neko prireditev v Planici. Mesić je takrat izrekel preprosto formulo, ki se ji je, če prav vem, pozneje odrekel: “Slovenija potrebuje mejo z odprtim morjem, Hrvaška pa mejo z Italijo, ker želi mejiti na državo, ki je članica EU in Nata.” Ta formula se je pozneje utelesila v sporazumu Drnovšek-Račan: severno od “dimnika” je nastala trikotna eksklava hrvaškega morja, ki je mejila na Italijo. Po vsem videzu se je z Mesićem v tem pogledu bolj kot hrvaška strinjala slovenska politika. Drnovškova in moja domneva, da bodo pogovori s Hrvati po prihodu Račanove vlade (2000) lažji kot pred njim, se je navsezadnje izkazala kot iluzorna.

V zvezi s prvimi (1992) pa tudi nekaterimi novejšimi (2001) slovensko-hrvaškimi pogajanji o meji na morju se spominjam, da je hrvaška stran večkrat ponujala “kolikor je mogoče liberalen režim” (najliberalniji mogući režim) plovbe, seveda po hrvaškem morju. Tako je mogoče reči, da je Hrvaška – ob vsem najnovejšem hrupu zoper Arbitražni sporazum in celo zoper Evropsko komisijo – dosegla, kar je želela. Režim v “stičnem območju”, ki ostaja hrvaško ozemeljsko morje, je liberalen, vendar Slovenija ni dobila teritorialnega stika med svojimi ozemeljskimi in mednarodnimi vodami.

dr. Dimitrij Rupel

  • Aton

    O dogovarjanju v Karađorđevem. Daj no, Rupsi, pri takratnih razmerjih moči, pri Miloševiću pred Karlovcem, ponavljaš zgodbice, za katere bi Slobodana obesili sredi Beograda. Saj pišeš po diktatu partije, ki mu verjamejo samo tisti s popravci.
    Raje teci na italijanski konzulat po zaščitne maske…

  • RATATA

    Odnose imeti ni kar tako!
    Največji problem nastane, ko bi nekateri imeli “medNarodne” odnose (odnose med narodi… med etnijami – med plemeni) namesto mednacionalne / MED DRŽAVNE ODNOSE!! (INTERNATIONAL)

    EJEJEJEJEJ… KJE JE KDO, KI VE KAJ JE DRŽAVA??

    NI ARBITRAŽNI SPORAZUM / TEMVEČ SPORAZUM O ARBITRAŽI! … In ta SPORAZUM O ARBITRAŽI je veljaven – KONČNA ODLOČBA (NE RAZSODBA) je pa NIČNA(!!) ZARADI LAŽI O datumu osamosvojitve(!!) in ostalih laži v priloženemu Memorandumu, ki ni vseboval niti enega relevantnega dokumenta – TO SE OPAZI OB ANALIZI FINAL AWARD

    Regent Aleksander je jasno in glasno povedal (z enim stavkom), KAJ JE 01.12.1918 SESTAVILO SKUPNO DRŽAVO!!;
    http://www.arhivyu.gov.rs/active/sr-latin/home/glavna_navigacija/leksikon_jugoslavije/konstitutivni_akti_jugoslavije/prvodecembarski_akt.html

    Zapisano je bilo po regentovi zaslugi, kar se je tistega prvega decembrskega dne v Beogradu tudi dejansko (formalno – pravno) zgodilo:
    S Kraljevino Srbijo, ki je po Berlinskem kongresu obsegala tudi današnjo Makedonijo in del Sandžaka, od novembra 1918 pa še Kraljevino Črno Goro in preostali del Sandžaka, so se “ujedinile” ZEMLJE države SHS – torej LE in IZKLJUČNO slovenske dežele!!!!
    Hrvatsko, Slavonijo je Kraljevina Srbija enostavno morala okupirati, saj niso imeli državne suverenitete!!! (bile so sestavni del celovite in nedeljive kraljevine Ogrske!! – beri KARLOV MANIFEST … SAJ JE DRŽAVNOPRAVNI TEMELJ “NEMŠKE” AVSTRIJE ŠE DANES!! MANIFEST – končna redakcija Eichhoff-Hussarek, 16.10.1918
    Objavljeno: Wiener Zeitung, 17.oktobra 1918
    https://ww1.habsburger.net/de/kapitel/meine-getreuen-oesterreichischen-voelker-das-voelkermanifest-kaiser-karls )

    Dejansko gre v zadevi meje med državama za mejo slovenskih dežel, ki so 1. decembra 1918 pod imenom Zemlje države SHS s Kraljevino Srbijo sestavile kasnejšo Jugoslavijo, nazadnje imenovano SFRJ (v nadaljevanju Jugoslavija).
    Državne meje slovenskih dežel, ki so na ta dan sestavile novo državo, so bile nazadnje internacionalno pravno opredeljene s Poravnavo (Ausgleich) leta 1867.
    Člen tega ustavnega akta habsburške monarhije pove, da Dvojno monarhijo sestavljajo Kraljevina Ogrska ter vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike pri cesarjevem svetu na Dunaju.
    To so seveda tudi slovenske dežele Primorska (Küstenland), Krajnska, Koroška in Štajerska.

    Naštete slovenske dežele (oz. v skladu s suverenovim ustavnim dokumentom, tj. Manifestom z dne 16. oktobra 1918 njih večinsko slovenski deli) so torej 1. decembra 1918 kot ZEMLJE (“države” po srbsko) Države SHS z lastno oblastjo, državljani, teritorijem in državnimi mejami stopile v novo državno zvezo Jugoslavijo.

    Čez dve leti, 12. novembra 1920 je s sporazumom v Rapallu (in kasneje še v Rimu) slovenska dežela Primorska z otoki in dotlej neposredno Budimpešti podrejeno nekdaj primorsko Reko prišla v okvir Kraljevine Italije (ki je prevzela zaradi železniške povezave Reka – Trst še del krajnske pokrajine Notrajnske).
    Leta 1918 so torej državne meje slovenskih dežel ostale nespremenjene s tem, da so postale notranje meje tako Italije kot Jugoslavije, razen vzhodne meje Primorske z Reko, ki je postala meddržavna meja med Kraljevino Italijo in Kraljevino SHS (Jugoslavijo).

    Sporazum v Trianonu (1922) pa je zabeležil mejo med županijo Zalo in Varaždinsko županijo na reki Dravi.
    Z nastankom NDH je ta meja z meddržavnim dogovorom postala državna meja med Nezavisno državo Hrvatsko in Kraljevino Ogrsko, ki jo je Zagreb s podpisom sporazuma potrdil.
    To je s tem do današnjega dne – ker Zagreb odreka veljavo in sploh obstoj kakršnega koli kasnejšega internacionalnega pravnega akta v zvezi z določitvijo poteka te meje – še vedno obstoječa državna meja, danes med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško.
    Mejo slovenskih dežel, s katero so dežele leta 1918 vstopile v Jugoslavijo (in reške pokrajine), je po okupaciji slovenskih dežel s strani Italije, Nemčije in Madžarske oblast v Zagrebu (NDH) na meddržavni ravni s podpisom dvostranskih pogodb uradno priznala kot veljavno meddržavno mejo.

    Ker notranji pravni akti na internacionalni ravni nimajo nobenega učinka (to je decidirano poudaril tudi arbitražni tribunal v zvezi s t.i. Avnojskimi in drugimi notranje jugoslovanskimi dokumenti v zvezi z razmejitvami znotraj Jugoslavije), Zagreb pa odreka veljavo kot tudi sam obstoj arbitražne odločitve o poteku meje, ostajajo torej zadnji meddržavni dokumenti v zvezi z državno mejo Republike Slovenije vis-a-vis preostanku Jugoslavije podpisane pogodbe o poteku državne meje s strani Italije, Nemčije in Madžarske okupiranih slovenskih dežel z Nezavisno državo Hrvatsko (ki temeljijo na državni meji teh dežel s Kraljevino Ogrsko, opredeljeni z Ausgleich 1867).
    Ker se je Republika Slovenija 26. junija 1991 osamosvojila, je bil na drugi strani državne meje, s katero so slovenske dežele v zvezo vstopile, preostanek SFRJ (Jugoslavije).

    Ko se je 8. oktobra 1991 nekdanja jugoslovanska republika Hrvatska samovoljno odcepila od preostanka SFRJ (Jugoslavije), je bila Republika Slovenija suverena država (kot udeleženka tripartitne Brionske konference ipso facto tudi že mednarodno priznana) z obstoječo državno mejo (s katero se je medrepubliška razmejitev znotraj Jugoslavije večinoma prekrivala).
    Če hoče doseči (veljavno) mednarodno priznanje, mora torej odcepljena jugoslovanska republika Hrvaška sprejeti (priznati) obstoječe meddržavne meje s slovenskimi deželami (Republiko Slovenijo), ki jih je kot Nezavisna država Hrvatska na internacionalni ravni tako ali tako že priznala davnega leta 1941.

    Z drugimi besedami:
    ker ves čas od konca NDH pa do osamosvojitve Slovenije na internacionalni ravni ni bil sprejet noben dokument v zvezi s to državno mejo, se je z osamosvojitvijo Slovenije 26. junija 1991 situacija ponovila: meje so znova postale meddržavne – med osamosvojeno Republiko Slovenijo in preostankom SFRJ, kamor je do 8. oktobra 1991 spadala tudi Hrvaška.
    To mejo je morala avtomatično sprejeti in priznati kasneje odcepljena jugoslovanska republika Hrvatska.

    Ker torej Zagreb odločno in nepreklicno zavrača obstoj in pomen kakršnega koli meddržavnega dogovora po 25. juniju 1991 o poteku državne meje z Republiko Slovenijo, so torej obstoječi in veljavni le zadnji internacionalni pravni akti s tem v zvezi.

    • nemesis

      ne

  • RATATA

    Na vsak način je treba prikriti spuščanje ZNG preko slovenskega ozemlja v Istro (reško območje / gen.Čad);
    predajo Istrskih železnic (SŽ);
    in LAGANJE TRIBUNALU O DATUMU OSAMOSVOJITVE 25.06., ČEPRAV SE JE RH ODCEPILA 08.10.1991 (glej Narodne Novine…)
    in
    zagotoviti, da bo ostala osamosvojena le in samo socjalistićka Respublika Slovenija v obliki kokoškaste kure (UPRAVNA ENOTA ZNOTRAJ SFRJ ZA IZVAJANJE ZVEZNIH POOBLASTIL!!!).

    TO JE BOLJŠEVIŠKO / PARTIZANCLSKO PRAVO

  • marker

    Ko vas ne bi poznali, bi vam še verjeli. Ne bom pozabil vaših obljub, da se bodo upokojenci zastonj vozili z LPP, če boste izvoljeni. Bili ste izvoljeni, obljubo pa ste gladko požrli. Kmalu po izvolitvi za župana , pa ste odstopili in odšli v ZDA za veleposlanika. Glede dogovora o meji s Hrvaško ste eden glavnih krivcev, da ni bilo nič storjenega, zaradi vaše pasivnosti, češ za mejo se nič ne mudi. Tudi pri posojanju, oziroma izročitvi zemljiške knjige občine Piran hrvaški občini Buzet imate velike zasluge, ki so bile pogubne za našo državo.

    • Aton

      Buzet je Slovenija, terana pa ne smejo met!

  • Novo Jutro

    Sedaj, ko izvem tudi drugo plat resnice, mi malo zavre tudi kri. Nisem strokovnjak za pravo ne za meje, vendar ste RATATA tako enostavno in izčrpno opisali to zgodovinsko mejno kalvarijo, da mora vsakemu povprečnežu bit jasno, da so ta gospod in drugi ( rad bi izvedel kdo vse je še ministriral pri tej grdi in izdajalski raboti) tako oškodovali državo SLOVENIJO in vse nas za vse večne čase. Sramujejo naj se.

    • RATATA

      Hvala, da ste prebrali!! Nepojmljivo je, kaj se je zgodilo / zakuhalo! Toda vse je na dlani!
      Če bi imeli čas, priporočam tole: http://www.domovinasospomini.eu/blog/2020/03/06/internacionalno-pravno-dejansko-stanje-na-dan-06032020/

      in vse kar je na tem blogu: http://www.domovinasospomini.eu/blog/

      Kako zelo smo nalagani!

    • RATATA

      Vsi podatki o državni meji slovenskih dežel – vključno teritorij Reke in meja na Dravi od Zavrča do sotočja z Muro so na voljo v arhivih na Dunaju, v Budimpešti in v Rimu. Tam so tudi dokumenti, da je te meje uradno priznala tudi NDH. Dokumenti so tudi v Berlinu – podpisnik se je pisal Weizsäcker in je bil sorodnik kasnejšega zveznega predsednika.

      V Trianonskem sporazumu v poglavju Meje – pri 2. točki – je zapisano, da poteka meja Kraljevine SHS z Madžarsko ko doseže Muro še “do točke 2km pod železniškim mostom preko Drave, kjer je “junction” z dosedanjo mejo med Ogrsko in Hrvatsko na reki Dravi”!!!!

      Kar določi mednarodno telo more spremeniti le mednarodno telo.
      “Cuius est instituere, eius est abrogare” – eden temeljev vsakega prava….

      • Novo Jutro

        Hvala. Zdaj, ko ste kar temeljito razgrnili ta naš Slovensko-Hrvaški problem, bo marsikdo začel drugače gledati tudi na vse vpletene osebke. Jaz sem že prvi. ki me je začelo prekleto zanimat in ob enem hvala tudi za napotke.

        • RATATA

          Zadevo lahko reši le Vlada RS tako, da enostavno pove dejstva o lažeh glede datuma osamosvojitve obeh držav in o nanerni neupriložitvi relevantnih dokumentov z internacionalno pravno težo (RS ima vse, pa ni bilo priloženo, dočim RH nima absolutno nič… celo stranka v postopku ni, saj je na predečni datum ni bilo… samovoljno se je od preostanka sfrj odcepila šele po preteku 3 mesečnega brionskega moratorija dne 08.10.1991)!!
          Zato mora arbitražni tribunal ponovno odločati, saj je Sporazum o arbitraži veljaven(!), RS pa mu mora povedati le in samo resnico(!!), saj je zaradi laži odločba tribunala pravno nična!!
          Toda katera vlada bo to storila je vprašanje(???)…., saj so vsi trenutek aktivni v parlamentarni politiki okuženi!!!

          • Novo Jutro

            Poskusil bom na kratko :

            1. sklop
            Državne meje Slov. dežel so jasno datirane z 16. oktobrom 1918, december 1918 in 12. november 1920 z Rapallskim sporazumom.
            O NDH in o njenih podpisanih ozemeljskih pogodbah ter o tedanji mejah Hrvaška noče nič slišati. Zanimivo

            2. sklop
            Torej cel čas visi v zraku KLJUČNA TOČKA o datumu Hrvaške osamosvojitve in vsi so povprek , počez in ves čas to prikrivali ozir.skrivali. Ampak ključno je potem tudi prvo Ruplovo zastopanje Slovenije takrat na vseh ravneh zunanje politike.
            In sedaj Rupel razlaga popolnoma drugače. Če se g. Rupel o vsem tem ne govori resnice, se pa vprašujem če živim v tej državi.

            3. sklop
            Pogrešam neko relevantno pojasnilo z ozadjem državne meje na dan 26. 6. 1991 republike SLOVENIJE Z SFRJ in ne z socialističko Hrvatsko, kar je prekleto važno za vso ozadje saj še Hrvatska takrat ni imela status kot Slovenija.

            4.
            Narobe uporabljena dikcija za pravilni izraz sporazum o arbitraži.

            Če vse to drži, potem smo mi lahko zelo nesrečni ali pa prekleti, saj smo mi tisto nesrečno razjedeno steblo, ki sem g. RATATA naletel na njega preko vaše markacije.

          • Novo Jutro

            …..in imamo tudi že dolgo JUGOVIRUS in kot kaže na žalost ni ozdravljiv.

          • RATATA

            BTW — Rupel je priznal hrvatsko, več kot tri mesece prej, preden je ta sploh razglasila samostojnosti!!! POJMA NIMAJO O DRŽAVNOSTI NAŠI!!

            Meje slovenskih dežel so starodavne!! (za časa Trubarja npr. je bila Koroška vsa slovenska, Dežela Štajerska pa je že na severu delno ponemčena,,,)

            16.11.1918 – Karlov Manifest je ustavni temelj, na osnovi katerega je vitez plemeniti Pogačnik v parlamentu dežele Krajnske razglasil prevzem vseh ustavnih pooblastil v vseh slovenskih Deželah – to je “Zedinjena Slovenija! – Zveza slovenskih Dežel!! ….. in
            točno na tem temelju temelji Republika Avstrija še dandanes – USPEŠNO in PRIZNANO !!!
            Ta manifest je omogočil razdružitev avstrijskega dela AO na nemški del in slovenski del (glede na težnje) in kasnejše združevanje “po želji”. —

            ++
            o dvojni monarhiji 1867. S PORAVNAVO (Ausgleich) je nastala “österreichische Monarchie” (cesarstvo je bilo “pokopano” že leta 1804, ko so v cesarskem patentu določili, da pripada vsakokratnemu “Šefu Hiše Avstrije” naslov CESAR AVSTRIJE.
            Torej ni več cesar po službi/položaju, ker je cesarstvo odnesel Napoleon…), ki so jo sestavljale “Kraljevina Ogrska in vojvodine in kraljestva, ki imajo svoje predstavnike v cesarjevem svetu na Dunaju”.
            “…ki imajo svoje predstavnike v cesarjevem svetu na Dunaju” je ključnega pomena!
            in manipulativno (hrvaško!!!) lažno poimenovanje, ki so ga naši izdajalci ubogljivo prepisali: „Kraljestva in dežele, zastopane v Državnem zboru“ ustvarja lažniv vtis, da so dežele Cislajtanije glede državne pravne subjektivitete enake “pokrajinam ogrske krone” – ki so bile zastopane v ENOVITEM PARLAMENTU OGRSKE (tudi pri nas DANES izbirajo poslance v VOLILNIH ENOTAH!). Dežele Cislajtanije pa “so imele (vsaka svoje, ker je bila vsaka zase suvereni subjekt z vsemi atributi) svoje predstavnike PRI CESARJU, ki je bil suveren VSAKE DEŽELE posebej.
            Na Ogrskem pa je bil kralj/suveren Kraljevine, ne kralj vsake pokrajine posebej. Itd.
            Vsak dvom odpihne MANIFEST 16. 10. 1918, v katerem suveren Karel odločno poudari, da to, kar je dovoljeno deželam Cisljatanije, nikakor ne more dovoliti na teritoriju Kraljevine Ogrske (ker je ob kronanju prisegel na enovitost in nedeljivost kraljevine!)

            o datumu 25.06.1991 (ta dan so bili sprejeti potrebni akti za OSAMOSVOJITEV – KI JE BILA RAZGLAŠENA SVEČANO NASLEDNJI DAN 26.06.1991!!! SAMO MI SMO RAZGLASILI OSAMOSVOJITEV!!!! Država nastane z razglasitvijo!!! s PROKLAMACIJO in ne z deklaracijo!!!

            TUL / Temeljna ustavna listina govori v poglavju o mejah s hrvatsko …. DA SO MEJE “V OKVIRU” SFRJ….. TO SO DRŽAVNE MEJE!!!! soc.republike pa niso bile države (sfrj so sestavljali narodi in plemena in narodnosti ….. TAKO V USTAVI……
            toda na ozemlju nekdanje Kraljevine Jugoslavije, ki pa so jo s Kraljevino Srbijo OB UJEDINJENJU 01.12.1918 sestavile le in samo slovenske Dežele!!!! ,,,,,,hrvatska, Slavonija .. kot sestavni del – parcele celovite .Kr.Ogrske je moral (in lahko) Kr.Srbija le OKUPIRALA, saj niso imele DRŽAVNOSTI!!!! slovenske dežele pa SO DRŽAVNOST OD NEKDAJ IMELE!!!.

            Osamosvoji se lahko nekaj, kar je prej nekaj sestavilo!!
            /v praksi:::: osamosvojili so nam le socialistično Republiko Slovenijo!!! * seveda, ker se ravno meje pokrivaj s soc.rep.hrv,. tako so obljubili nekomu * – tako je bilo zahtevano!! drugače ne bi spuščali oklepnikov s šahovnicami preko slovenskega ozemlja v Istro.
            Vprašajte se, kdo je poslal Tribunalu lažniv Memorandum!!!

            Torej…. še glede datuma 26-06-1991 … kot država – dežele smo sestavili Kr.Jug. … iz katere je nastala neka soc. tvorba sfrj. , ki je TOČNO TA DAN razpadla na ISTE SESTAVNE DELE , ki so jo 01.18.1918 sestavili!! Kako pa naj bi razpadla drugače – – – kot razveza zakonske zveze!!!!
            Ostal je PREOSTANEK SFRJ…. in v njem hrvatska .. … , ki pa ni sestavila Kr.Jug. in se je lahko le ODCEPILA po dogovoru s Srbijo … ker dogovora ni moglo biti, so inscenirali vojno, saj so bili vsi na vodilnih položajih v sfrj HRVATI (Ante Marković – preds.Vlade, Stjepan Mesić – preds.predsedstva, Budimir Lončar – min. za zunanje z,.. in še šef zvezne udbe je bil hrvat Mustać!!!

            ZELO INTERESANTNO JE RES VSE!!!

            NESREČNO PREKLETI SMO RES!!!

          • Novo Jutro

            Zelo izčrpno in verjamem, da tudi verodostojno. Verjetno se bo pa vsak vprašal, ali se nam to dogaja zaradi ljudi, ki so bili postavljeni na te položaje iz nevednosti in šlamparije vodilnih, ali zaradi pokvarjenosti ozir. dobičkonososti, ali iz kompleksa manjvrednosti in strahu ali pa zaradi bolane ideologije, ki slovenstvo zastruplja že takorekoč od pamtiveka in če se tukaj vmes pojavi še avtomatska ubogljivost, potem je pa že krog skoraj zaključen.
            G. RATATA, vendar se na koncu le vprašujem. Ali je nemogoče pri naših intelektualcih, pri večini (vso čast izjemam) zaznati vsaj malo pripadnosti domoljublju in človeški etiki ( ne mislim tiste od Cerara).
            Torej, ni človeka ob pravem času na pravem mestu v Slovenski politiki. Vi pa ste nam le dali upati, da še obstajo ljudje, ki jim je srčno mar za od žuljev in od ljubezni zgrajeno našo SLOVENIJO.

          • RATATA

            Uff, solzan!
            Ne morejo, ne smejo, nočejo.
            Niso butasti vsi, problem so pametni in obenem pokvarjeni.
            Pošten se ne loti politike, ker ve, da se bo moral podrediti mafiji, politika pa odloča kako in kaj…
            Le resnico in pravo potrebujemo za uveljavitev (samo principe in pravila internacionalnega prava skladno z dolocili Sporazuma o arbitraži), tega pa politika ne bo omogočila, kot kaže!

          • Novo Jutro

            Kratko, jedrnato in tudi tokrat poučno ! Upajmo, da bode te današnje bolezni odplavile te pokvarjene politične izrojene tipe in stereotipe in se bodo začeli lotevat stvari, tudi državnih, začevši na pravem koncu. Verjamem pa tudi, da bodi ti Vaši komentarji zanetili iskro, ki se bo zaiskrila še marsikje.

          • RATATA

            Že par let ne zanetijo ničesar.
            Šolstvu in univerzi drEKa je uspelo v 45 letih, ki se nadaljuje v isti smeri še vse do danes skladno s tč.4 programa OF spremeniti značaj slovenskega naroda.

          • Novo Jutro

            Madonca, pri tej omembi se pa je res potrebno zamisliti. Mogoče je to napačna indoktrinacija filiozofke ozir. znanstvene stroke. Vsi verjetno ob nastopu vladanja takoj pohitijo po gospodarskih ukrepih čez in počez, pozabijo pa kako pravilno usmeriti generacijo, ki je tik za nami.

            Kaj če bi se kdo namenoma prvenstveno lotil šolstva in zreduciral na minimum te Edijeve predavateljske kameleone.

          • RATATA

            Ni šans, za potomce in naslednike ter slavilce so dobro poskrbeli!
            V diplomskih in magisterskih ter v doktorskih “disertacijah” za vir navajajo kar tisto kar so rekli njihovi “profesorji” – mentorji…. samotitulirani strućnjaki!

          • Novo Jutro

            Moral sem se še enkrat vrniti,
            Alora, torej, Rupi nam pa z nadaljevanji takšnimi al drugačnimi, še kar naprej rožice sadi. Politika , kot jo on predstavlja (oziraje se na SLO – HRV) je pa res kurva.

          • nemesis

            ne in ne

          • RATATA

            Z drugim ne si prvega utemeljil?