“Če vas svet sovraži, vedite, da je mene sovražil pred vami,” je svojim apostolom govoril Kristus. “Ne čudite se, bratje, če vas svet sovraži,” je Jezusovo opozorilo ponavljal v 1. pismu sveti Janez Evangelist. Z gotovostjo lahko trdimo, da se od takrat stvari niso bistveno spremenile − kristjani so še vedno tarča persekucije.
Velikonočni teroristični napadi na cerkve v Šrilanki so po zadnjem štetju terjali najmanj 359 življenj kristjanov. Več kot 500 jih je bilo ranjenih. Teroristični napad, za katerega je po zadnjih informacijah prevzel odgovornost ISIS, naj bi bil odgovor na teroristični napad na mošejo v Christchurchu na Novi Zelandiji, v katerem je 28-letni Brenton Tarrant pobil okoli 50 muslimanov. Ob tem se pojavi vprašanje, kako sta ta dva dogodka sploh povezana? Hitro namreč postane jasno, da karkoli je Tarrant po lastnih besedah bil, ni bil kristjan.
Za zunanji svet je krščanstvo še vedno sinonim za Zahod in kot tak je tudi Tarrant del zahodne družbe, čeprav je v resnici produkt nihilistične, postmodernistične miselnosti, ki je prav do krščanstva še najbolj sovražno razpoložena. Tarranta kot pripadnika zahodne civilizacije v takem pogledu enačijo s kristjanom, čeprav duh časa kaže, kako se je prav sekularni “Zahod” pripravljen odreči krščanstvu. Lahko sploh še govorimo o Zahodu kot takem, če se ta odreče svoji zgodovini in krščanski tradiciji?
Sodobne cerkve, ki se gradijo te dni, prav žalijo Boga. Žalosti nas lahko samo to, da je namesto vseh sodobnih grozot zgorel biser srednjega veka in ne katera od grotesknih stvaritev 20. in 21. stoletja. Kot družba smo izgubili občutek za lepo. Nasedli smo krilatici, da je lepota odvisna od občutka posameznika, da ni univerzalnega merila. A vseeno lahko samo vzdihujemo, ko vstopimo v kako gotsko cerkev ali katedralo, dokler se nam od ganjenosti ne orosijo oči. Po drugi strani pa nas kaka moderna gradnja pusti hladne in zmedene. Sprašujemo se, kaj je sploh bil smisel vsega tega. Bolj kot za čaščenje Vsemogočnega se zdi namenjeno zapravljanju denarja in čaščenju estetike grdega.
Zato glede obnove katedrale v Parizu ostajam pesimist. Kot družba nismo zmožni doumeti lepote, ki je skozi arhitekturo odražala vse, kar je vzvišeno, dobro, lepo in pravično. Kot civilizacija pa se lahko vprašamo, ali smo sploh še vredni te miline. Zahodna civilizacija je namreč prerasla v svinjo, ki ni vredna biserov, v psa, ki ni vreden svetega. Notre-Dame je bila večni opomnik vse veličine, lepote in mogočnosti zahodne krščanske civilizacije. Bila je spomenik obdobju, ko je bilo krščanstvo vsenavzoče v človekovem vsakdanjiku. To je bilo obdobje, ko se je število prebivalcev v Evropi štelo v krščanskih dušah in ne v brezosebnih državljanih.
Potem je Notre-Dame resda dobila nazaj svoje prvotno ime, a ostala je v lasti sekularne države. Škoda, ki so jo “razsvetljenci” povzročili Zahodu, pa je veliko večja kot še tako lepa katedrala, ki je zgorela. A vodilni nas prepričujejo, naj ne skrbimo, katedrala, ki je te dni postala sinonim za zahodno civilizacijo, bo v kratkem obnovljena s še lepšim in modernejšim zvonikom, ki po konstrukciji iz stekla in kovine spominja na piramido pred Louvrom. Ob takih idejah se lahko samo vprašamo, komu zvoni.
Ivan Šokić