Komunistični manifest 2020: Opazke o glavnih (mainstream) medijih in o Manifestu 137

Nekdanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Časopis češkoslovaške komunistične partije Rudé právo (Rdeča pravica) je nehal izhajati leta 1990. Uradni dnevnik sovjetske KP Pravda (Resnica), ki je imel v sedemdesetih letih naklado 13 milijonov izvodov, so v času Borisa Jelcina – potem, ko je podpiral državni udar – prodali grškemu milijonarju Yannisu Yanikosu, in ima danes 43-krat manjšo naklado, izhaja pa samo še trikrat na teden. V jugoslovanskih časopisih – južno od Slovenije – se niso pretirano igrali z ideološkimi naslovi. V Beogradu je bil glavni časopis Politika, v Zagrebu pa Vjesnik. Sarajevsko Oslobođenje sta leta 2006 kupili tobačno in pivovarsko podjetje, v Skopju ima nekdanja vodilna Nova Makedonija naklado 7,000 izvodov, v Titogradu/Podgorici pa še vedno zmagujejo z dnevnikom Pobjeda. In zdaj smo pri ljubljanskem Delu, ki je bilo nekoč predmet besedne igre: Srbi se grejo politiko, Hrvati so obveščevalci, Bosanci so svobodni, Črnogorci zmagujejo, Slovenci pa delajo. Da ne bo pomote: pisec teh vrstic – je v času njihovega pisanja – naročnik Dela, v časopisu pa je tudi objavljal in polemiziral, vse od leta 1968, ko je odgovarjal dvanajsterici znanih kulturnikov z Matejem Borom in Josipom Vidmarjem na čelu. (Urednik kulturne rubrike je bil takrat Sergej Vošnjak.) Leta 1990 sem npr. v Delu objavil članek “V Evropo prek Beograda ali prek Ljubljane?”. Resnici na ljubo povedano so mi tudi v zadnjih letih v Delu objavili nekaj tekstov predvsem po zaslugi Ženje Leiler (ki je bila žal zamenjana) in kljub ideološki izbirčnosti Alija Žerdina, ki zdaj objavlja nov komunistični manifest.

 V resnici ima ime Delo brado, ki sega v stare komunistične čase in celo v tujino. Konec leta 1921 je bilo Delo “glasilo Komunistične stranke Italije” in je (seveda v slovenščini) izhajalo v Trstu. Leta 1928, v “šestem letu črnega terorja” je dobilo skromnejši (ciklostiran) videz, na naslovni strani pa piše: “Izhaja enkrat na mesec, Ko si prečital, oddaj naprej” in “Proletarci vseh dežel, združite se!”. Med letoma 1930 in 1934 je izhajalo v Parizu, maja 1940 pa je zaživelo novo življenje kot “Organ Centr. Odbora Komunistične Stranke Slovenije”. Prvega maja 1942 na prvi strani bralce pozdravlja fotografija “sodruga Stalina”, julija istega leta pa pesem Mateja Bora Stalinu! Pesem se konča s kitico:

S Teboj zasedemo vso to zemljo,

ki naša ni bila, pa bo poslej.

Čez vso Evropo, brez tiranov mej,

podamo, Stalin, jutri si roko!

Ob “25. obletnici velike Oktobrske socijalistične revolucije” se na prvi strani Dela pojavita Lenin in Stalin, po uredniškem prispevku Krištofa pa portret s podpisom “Tovariš TITO, Vrhovni komandant Narodno.osvobodilne vojske Jugoslavije”. Glavni avtorji člankov so Aleš Bebler, Edvard Kardelj (Krištof) in Boris Kidrič. Delu je delal konkurenco Slovenski poročevalec, ki je prvič izšel leta 1938, nadaljeval pa leta 1941, ko so ga vključili v “propagandni odsek” in podnaslovili Informacijski vestnik Osvobodilne fronte. Slovenski poročevalec in Ljudska pravica sta se leta 1959 združila v časopis Delo, ki je ob naslovu spet priporočal: Proletarci vseh dežel, združite se! Tega priporočila, ne pa naslova časopisa se je znebil šele urednik Tit Doberšek. Namesto proletarskega priporočila se je 10. decembra 1990 (pred tridesetimi leti!) v glavi časopisa pojavilo geslo: Samostojen časnik za samostojno Slovenijo. Namesto tega danes pod naslovom časopisa piše Vedeti več pomeni imeti moč. Dela ne usmerjajo v partijskem centralnem komiteju ali v krogu privržencev osamosvojitve. Vodijo ga podjetniki in finančniki, ki hočejo imeti moč, pri čemer jih po vsem videzu skrbi relativno nizka naklada. Vsak dan naj bi natisnili okrog 20 tisoč, ob sobotah celo več kot 30 tisoč izvodov.

Edvard Kardelj in Josip Broz Tito.

Podpisniki, povezani z avtoritarno preteklostjo
Skrb je upravičena, saj na slovenskem medijskem prizorišču ni razčiščeno vprašanje, ali je še mogoče moč utemeljevati in vzdrževati s komunistično (nedolžneje rečeno: levičarsko) ideologijo, ki pri Delu prevladuje tako rekoč sto let. Večinoma, razen v liberalnih obdobjih (ob koncu šestdesetih, ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let) – in razen častnih izjem – so pri Delu zagovarjali pridobitve socializma in t.i. pridobitelje. Zadnjo soboto se je kot pika na “i” stoletne tradicije pojavil manifest z naslovom “Od avtoritarnosti k pravi demokraciji, od herojskega vodenja k sodelovanju”, ki ga je podpisalo 137 “znanstvenikov, akademikov, menedžerjev in politikov”. Do manifesta pridobiteljev so pri Delu precej bolj velikodušni kot do prispevkov, ki prihajajo iz drugih strani, npr. s strani osamosvojiteljev. Prve povezujejo z demokracijo, druge pa z avtoritarnostjo. (Avtoritarnih prispevkov pač ni mogoče objavljati!) Kot da liberalizem, spoštljivost do zgodovinskih dejstev in nacionalne istovetnosti, zagovarjanje človekovih pravic, politična enakopravnost, svoboda izražanja, intelektualna in gospodarska tekmovalnost, zasebna pobuda, meritokracija… pomenijo obujanje fašizma; obramba pridobitev/privilegijev socializma pa čisto človekoljubje. Kot da je volja do moči nekaj demokratičnega, svobodoljubje pa nekaj avtoritarnega.

Bralec, ki bo opazil ljubezenski stik uredniških in manifestniških duhov, bo pač začuden, ko bo prebral, da Delo oz. Manifest 137 propagirata “univerzalno dostopnost do informacijskih virov”, tj. svobodo tiska in pravico državljanov do poštenega obveščanja. Vprašal se bo, kdo se šali: uredniki Dela ali manifestniki? Kadar se pri Delu ne morejo ravno izogniti prazničnim datumom, kot je npr. trideseta obletnica plebiscita in osamosvojitve, povabijo k sodelovanju osebe, ki so doslej bodisi dobro – iz čiste skromnosti – skrivale svoje osamosvojiteljske kvalifikacije, bodisi so se od osamosvojitve – kot so narekovale udobnejše okoliščine – “pravočasno” in previdno oddaljile.

Manifest zavrača/napada sedanjo in napoveduje drugačno vlado. Po eni strani nagovarja levičarsko občinstvo, po drugi strani je previden do posvetnih interesov t.i. pridobiteljev. Pri tem se ne more izogniti nekaterim samoumevnim in splošno sprejemljivim priporočilom. Kdo bi ugovarjal trditvam oz. zahtevam, kot so:

  • država je servis vseh državljank in državljanov
  • svobodna gospodarska pobuda
  • znanje je temelj razvoja družbe in posameznika
  • kultura in umetnost sta stebra narodnostne identitete
  • celovito varstvo pred samovoljnim odpuščanjem
  • dolgotrajna oskrba mora biti pretežno financirana z javnimi sredstvi
  • pravičnost sodišč
  • kakovosten, okoljsko vzdržen in količinsko nevtralen razvoj
  • avtonomija medijev, univerzalna dostopnost do informacijskih virov in zaščita zasebnosti…

Smo res priča avtoritarnemu vladanju?
Problem teh zahtev oz. trditev je v tem, da so bodisi že uveljavljene, ali pa si jih prizadeva – prepričljivo in celo uspešno – uveljaviti aktualna vlada, ki jo vodi Janez Janša. Mnogo večji problem pa je, da manifest vsebuje sodbe in predpisuje ukrepe, ki so bolj ali manj sprti z moderno evropsko civilizacijo in temelji slovenske države, kot jih vsebujejo plebiscit 1990, ustava 1991 in referendum o EU in Natu leta 2003.

Podpisniki Manifesta 137 po eni strani obsojajo aktualno in napovedujejo novo vlado, za katero se “zavzemajo”, in za katero si bodo “prizadevali”; tupatam pa že govorijo v njenem imenu: “uveljavili bomo”, “vzpostavili bomo”, “uzakonili bomo”, “zagotovili bomo”, “udejanjili bomo”, “zahtevamo”… Večkrat uporabljajo tudi zvezo “država mora”. Njihova država, ko se postavijo na njeno čelo, bo pristojna za vse. V njej ne bo prostora za “privatizacijo družbenih dejavnosti”, za “poglabljanje razlik v bogastvu”, za “odrivanje ljudi od neposrednega upravljanja”, za “razgrajevanje socialne države”, za “krčenje družbene solidarnosti”, “izčrpavanje naravnih virov” itn. Manifest 137 izhaja iz “temeljnih vrednot”, kot so  “enakost, solidarnost, pravičnost”, odločno pa nasprotuje “obujanju fašizma, nacionalizmov in razpihovanju sovraštva”. Pozornejši bralec, za katerega takšna retorika ni povsem nova, si bo ob tem zastavil nekaj vprašanj. Ali smo Slovenci zaradi Janševe vlade res izpostavljeni “avtoritarnemu načinu vladanja”? Ali se res “zmanjšujejo državljanske svoboščine”? Ali zares kdo obuja fašizem?

Za premoženjske razlike je krivec Kučanov Forum 21
Državljanske svoboščine so bile na svoj način ogrožene vsa leta jugoslovanske Slovenije in tudi v času, ko so državo obvladovale t.i. leve stranke, to pa so štiri petine časa po osamosvojitvi. Predvsem pa teh svoboščin ne more ogroziti še tako zlonamerna vlada v pol leta, odkar je na oblasti, razen če so s tem ogrožanjem mišljene omejitve zaradi epidemije Covida 19. Zlonamernost sedanje opozicije, ki si je omislila blago zvenečo advokaturo 137 spoštovanja vrednih slovenskih izobražencev in menedžerjev, je ravno v pritožbah proti ukrepom zaradi epidemije; in v tem naša opozicija ni niti tako zelo različna od različnih protestnih gibanj v drugih evropskih državah.

Okrogla miza Foruma 21.

Pritožba v zvezi s privatizacijo in “poglabljanjem razlik v bogastvu in družbeni moči med politično-kapitalsko elito in večino prebivalcev” zasluži kratek odgovor: De te fabula narratur! (kar v kleni slovenščini pomeni Pometajte pred svojim pragom!). Kdo, če ne pridobitelji (večinoma zbrani pri Milanu Kučanu v Forumu 21), si je na Slovenskem po osamosvojitvi pridobil največ premoženja? Za takšno pridobivanje so imeli tudi največ časa! Štiri petine časa, ki traja tridesetih let.

Zgražanje nad demokratično ureditvijo
Naravnost zaprepaden je lahko bralec, ko prebere zgražanje nad demokracijo, ki na vrh oblasti postavlja posameznike z vrha političnih strank, “ne pa predstavnikov, ki bi jih izbrali volivci, kar demokracijo pretvarja v strankokracijo”. O tem zgražanju je mogoče reči samo to, da gre za zgražanje nad ureditvijo, kot jo pozna civilizirani del sveta. Morda bi lahko dodali, da takšne ideje prihajajo predvsem iz revolucionarnih, k enopartijskemu sistemu nagnjenih krogov, kot so se prikazovali v različnih vstajah in kolesarskih demonstracijah.

Osrednja poanta Manifesta 137 je enakost. Ne enakopravnost, ki jo zagotavlja pravna država oz. vladavina prava, ampak enakost oz. izenačenje (egalitarizem)! Manifest govori o “omejenem razponu dohodkov v javnem in zasebnem sektorju”, o “pravičnejšem sistemu obdavčitve, ki naj odpravi regresivnost davkov in prispevkov in bolj obremeni veliko premoženje, dediščine in dobičke”. Človekove pravice in svoboščine, pravi Manifest, “so enake za vse, nedeljive, univerzalne in neodvisne od državljanstva, pripadnosti etnični ali socialni skupini…”. Za uresničitev takšnih napovedi bi bila potrebna sprememba ustave, ki je prvenstveno namenjena državljanom Slovenije, in ki – ne glede na vse zadržke in pomisleke – razlikuje med pravicami državljanov in nedržavljanov: npr. v 44., 50. ali 57. členu.

Zanimiva je zahteva v zvezi s kulturnim ustvarjanjem. Najprej beremo, da moramo “umetnicam in umetnikom omogočiti razmere, kakršne si njihova nadarjenost in dosežki zaslužijo”, nato pa: Vsi ljudje morajo imeti možnost kulturnega ustvarjanja in sodelovanja v kulturni komunikaciji. Država je dolžna varovati in spodbujati kulturo in umetnost v širokem razponu, od izobraževalnega sistema in ljubiteljskih dejavnosti do najvišjih profesionalnih in mednarodno primerljivih dosežkov.

Ključno vprašanje je seveda, kako priti do zanesljivega seznama zaslužnih umetnikov? Je država dolžna skrbeti za vse, ki se imajo za umetnike? Je res mogoče primerjati in enako nagrajevati poklicno in ljubiteljsko kulturo? Komunisti in socialisti so si marsikje prizadevali, da bi umetniki postali državni uradniki. Moderne države umetnikov seveda ne zanemarjajo, v slovenskem primeru pa mora država poskrbeti predvsem za tiste umetnosti, ki so povezane z ohranjanjem in razvojem slovenščine. V vsakem primeru je pomoč države – kot je dobrodošla – lahko tudi problematična. V anglosaškem svetu so državno financiranje umetnosti uredili s pomočjo načela “oddaljenosti” (at arm’s length) med državo in prejemnikom pomoči. Država se z vsebino umetnosti ne sme ukvarjati! Mimogrede: Boris Kidrič, ki o tem ni bil docela prepričan, je nekoč rekel, da bodo (komunisti) “pustili peti slavce, kaline pa bodo petja učili”.

Ukrepajo naj v svojih vrstah
Med cilji ali predlogi, ki jih vsebuje Manifest 137, je nekaj sprejemljivih, hvalevrednih in tako rekoč samoumevnih. Večina bi jih seveda – glede na to, da pomenijo vrnitev k sistemu socialističnega samoupravljanja – zahtevala spremembe aktualne ustave. Ko bi jih katerakoli vlada poskušala uresničiti vsaj polovico, bi – podobno, kot se je nekoč zgodilo Sovjetski zvezi in drugim socialističnim državam – finančno, navsezadnje pa tudi politično in v mednarodnem pogledu skrahirala. Poleg tega, da so v nasprotju z ustavo, so nekatere zahteve glede gospodarstva (univerzalni temeljni dohodek) in obrambne politike (razorožitev) v nasprotju s slovenskim članstvom v EU in Natu. Glede “konfiskacije” tajkunske lastnine – ki jo predlagajo – je mogoče podpisnikom voščiti veliko sreče in poguma, saj bodo morali ukrepati predvsem v svojih lastnih vrstah.

dr. Dimitrij Rupel