fbpx

Konec boja za novinarsko svobodo – Ko tudi slovenski levici naraste “utrip”

Luka Svetina je voditelj oddaj Tema dneva in Razkrito na Nova24TV.

Tretji Utrip letošnjega leta na javni RTV je še pred objavo razburil slovensko “tvitosfero”. V. d. odgovorne urednice informativnega programa Jadranka Rebernik je komentar najodmevnejših družbenopolitičnih dogodkov minulega tedna zaupala novinarju in voditelju dr. Jožetu Možini, ki priložnosti pripraviti omenjeno oddajo ni dobil že 15 let. Možina, sicer zgodovinar, vendar bolj znan po oddaji Pričevalci, v kateri preživeli v povojnih pobojih razkrivajo zamolčane zgodbe, ki so se ne slovenskem ozemlju dogajale neposredno po 2. svetovni vojni, ko so oblast prevzeli komunisti, se je pričakovano lotil enega najbolj vročih političnih vprašanj v Sloveniji. Namreč, kaj Slovenija, predvsem pa levi politični akterji, vsako leto 11. januarja praznujejo v zaspani gorenjski vasici Dražgoše.

Je to zgodba (in spomin) na prvi večji odpor gorenjskih partizanov proti okupatorju, zgodba o začetku revolucije, upanja naroda, da bo spet živel pod svobodnim soncem, potem ko je na nemški strani v dražgoški bitki padlo 27 vojakov. Ali pa je to žalostna zgodba o smrti 62 Slovencev, 21 partizanov in 41 domačinov v okrutnem nemškem maščevanju.

Nisem zgodovinar, a vendar lahko vsak od nas na spletu hitro najde nasprotujoče si informacije o tem, kaj se je med 8. in 11. januarjem leta 1942 dejansko dogajalo pod Jelovico. Dražgoška bitka je ena večjih bitk med drugo svetovno vojno v Sloveniji. V uradnih učbenikih lahko preberemo, da je bila bitka začetek gorenjske vstaje proti okupatorju, v kateri so pripadniki Cankarjevega bataljona najprej v Poljanah ujeli sovražnika v zasedo in mu prizadejali pomembne izgube. Je tudi zgodba o junaštvu majhne skupine partizanov, preoblečenih v zaplenjene nemške uniforme, ki je z zvijačo vdrla v škofjeloške zapore in osvobodila nekaj zapornikov.

Dražgoše

Kaj je hotel glede dražgoškega mita povedati Možina?
Ne glede na okupatorjevo maščevanje v Dražgošah se danes v te kraje častilci Narodnoosvobodilnega boja vračajo, da bi se spominjali junaškega partizanskega odpora, ki je bil začetek dolgotrajnih naporov osvoboditve izpod okupatorja. Čas komunizma in enako mislečih je utrdil ta mitološki pomen Dražgoš, zato je 80 let pozneje malo slišati o drugi plati istega kovanca – dražgoške bitke, o tem namreč, da se glede zgodovine te gorenjske vasice nimajo česa veseliti. Tisti, ki opozarjajo na dejstvo, da so se partizani z vasi ob nemškem obstreljevanju pravočasno umaknili na Jelovico in da domačinov pred okupatorjem niso branili, so označeni za fašiste. Tisti, ki opozarjajo, da je bila vas uničena oz. celo žrtvovana, da so domačini to slutili in so partizane prej prosili, naj se umaknejo, o tem ne smejo govoriti na glas, sicer so označeni za domobrance.

Berem na Twitterju, da je marsikatera gledalka oz. gledalec Možinov Utrip razumel tako, da za smrti v Dražgošah krivi zaveznike. Sam sicer novinarjevega sporočila nisem razumel tako črno-belo; namreč, tragedijo v Dražgošah bi se s hitrejšim umikom partizanov resda dalo preprečiti, a ne moremo vedeti, kako bi se v tem primeru obnašali Nemci. Prav tako so imeli partizani povečini iskreni namen premagati sovraga, osvoboditi domačo zemljo in okupatorja za vselej pregnati s slovenskih koncev. Možina po mojem videnju te želje partizanom ne odreka, opozarja pa na zlaganost sistema, na katerem nasledniki komunistov, za kar so se pri SD oklicali sami, gradijo svoje nasledstvo. Partizani so bili v Dražgošah poraženci, nastradali so domačini, zato je ta gorenjska vasica neprimeren kraj za spominjanje na zmago nad okupatorjem. Spominjanje vrednot NOB je po mojem mnenju pomembno, a ne na kraju, kjer so bile duše trpinčene in kjer so nekateri pričevalci tedanjih dogodkov še vedno živi.

Iz tega vidika je dr. Jože Možina svoje novinarsko delo v oddaji Utrip opravil več kot prepričljivo. Gre za komentatorski tip oddaje, kjer novinar aktualno politično dogajanje ali nek pretekli dogodek osvetli iz svojega zornega kota, vseeno pa je Možina svoj pogled podkrepil tudi z golimi dejstvi. Spregovorili so preživeli in potomci preživelih iz dražgoške bitke. Njihova pričevanja so dragocena z vidika povojnega spreminjanja zgodovine, ko so komunisti utrdili oblast na takšnih junaških zgodbah, ki to niso bile. Dragocena so tudi zaradi tega, ker 80 let pozneje slovenska levica še vedno gradi na dražgoškem mitu za dnevnopolitične potrebe.

“Levica končno razume, kako se iz dneva v dan počuti desnica”
To je glavni razlog, zakaj je po včerajšnji oddaji leva politična scena skočila na noge, v prvi vrsti predsednica Socialnih demokratov Tanja Fajon, ki je sicer že dve leti “zaskrbljena” zaradi obračunavanj predstavnikov aktualne vlade z novinarji na Twitterju. Da gre za napade na medijsko svobodo, je tožila tudi v Bruslju. Mimogrede, nekateri na levi temu pravijo celo fašizem. Težko je zato razumeti njen včerajšnji žolčni izliv na socialnih omrežjih. Zapisala je sledeče: “Javni servis = vladni servis. RTV Slovenija, sramota. Možina in ekipa. Ni opravičila za uredniško politiko, ki ni deluje več v javnem interesu.”

Njena skrb za neodvisne in svobodne medije se je s tem čivkom, čeprav se sama tega bržkone ne zaveda, razblinila, njena verodostojnost pa podrla kot hišica iz kart. Namreč, dokler se predstavljaš kot borec za svobodo medijev samo takrat, ko je kritiziran tvoj politični nasprotnik, v trenutku, ko novinar prst uperi v tebe, pa postaneš ravno nasprotno – novinarski kritik in pritiskaš celo na celotno uredništvo, nisi borec za medijsko svobodo, ampak za medijsko enoumje.

Zakaj denimo pričevanje domačinov iz Dražgoš, ki so doživeli bitko, ne bi bilo v javnem interesu? Osvetlitev druge plati dogodkov v dražgoški bitki je še kako v javnem interesu, saj je javna RTV od vseh Slovencev in ne samo tistih, ki so ustvarili zgodovinski spomin po svojem okusu. Da Možinovega Utripa ne bi bilo več, je torej predvsem v interesu Socialnih demokratov, saj jim je s kritiko na račun klanjanja pred kipom komunista Borisa Kidriča, ki je bil vpleten v povojne poboje, nalil čistega vina. Pa tudi tuji mediji so o tem neverjetnem fenomenu že poročali.

Levica pred leti raztrgala že Utrip Jadranke Rebernik
Spomnim se, kako je pred nekaj leti ta ista leva politična opcija na Twitterju napadala Jadranko Rebernik in njen Utrip, v katerem je kritizirala dejanja vlade Marjana Šarca, o kateri je sočasno ta ista javna RTV slikala podobno mitološko sliko kot o Dražgošah. Verjetno se še spomnite superlativov na račun predsednika LMŠ in njegovih primerjav z Lukom Dončićem. Vemo, kako se je končalo.

S temi žolčnimi izpadi na račun dveh drugačnih Utripov v dolgih štirih letih levi politični akterji zgolj kažejo, da niso popolnoma nič drugačni od pogosto primitivnih desničarskih politikov, ki kritizirajo novinarje iste javne RTV. Nedolgo nazaj se je nad isto oddajo, torej Utripom, zgražal minister za notranje zadeve Aleš Hojs in njegovi sledilci. “Podpis Jadranke Rebernik pod današnji Utrip na RTV pa ni ravno dobra popotnica za pričakovano uravnoteženje info programa. Tako pristranskega, politično neuravnoteženega in navijaškega prispevka pa še Gregor Drnovšek ne zmore pripraviti. To je sposobna zgolj Mojca Šetinc Pašek,” je v začetku decembra lani avtorico Utripa kritiziral minister.

Takrat sem Šetinc Paškovi stopil v bran, napisal sem, da je Utrip oddaja komentatorskega tipa, kjer novinar predstavi svoj pogled na družbenopolitično dogajanje, sem pa dodal, da bi bilo fino, če bi razširili nabor komentatorjev. Ni skrivnost, da je Šetinc Paškova izrazito levo opredeljena in v osebnem sporu z Janezom Janšo. Verjamem, da so jo neprimerni čivki predsednika vlade v preteklosti zaboleli. A desno volilno telo ji ne more verjeti, da je objektivna in da je njeno obračunavanje z vlado v javnem interesu.

Uravnoteženje?
V moji prvi oddaji Razkrito lani oktobra sem na temo stanja medijev v Sloveniji na Novi24TV gostil tudi nekdanjo direktorico Televizije Slovenija Ljerko Bizilj. Med drugim je spregovorila o tem, da se Janez Janša in celotna desnica na javni RTV lahko upravičeno počutijo zapostavljene, da so novinarji informativnega programa namreč nazorsko levo opredeljeni. V debati smo prišli do zaključka, da niso indoktrinirani na FDV, temveč se že za poklic novinarja v srednji šoli večinoma odločajo posamezniki, ki imajo liberalni ali levi pogled na svet. Biziljeva je med drugim pripomnila, da se Janša kritikov pogosto loteva na preveč direkten način; pristranskih novinarjev bi se po njeno rad lotil kar s tankom. In da tako pogosto izgledajo tudi novice na spletnem portalu Nova24TV. Ki pa je, mimogrede, zasebni medij, zato na uredniško politiko vpliva lastnik.

Jože Možina, ki velja za desno opredeljenega novinarja, je zato vsekakor komentatorska obogatitev v oddaji Utrip na javni RTV. Že zgolj zaradi dejstva, da zdaj tudi Tanja Fajon & Co. občasno lahko razumejo, kako se počuti desnica, ko je njena politika in njena ideologija napadena na javni televiziji. Bojazen, da bi televizija postala provladna, je odveč, lahko pa postane bolj uravnotežena. Še laiku je jasno, da so dolgi dve leti na nacionalki, ki jo plačujejo vsi Slovenci, desni in levi, o vladi poročali izrazito negativno, uspehe pa več ali manj spregledali oz. zamolčali. Problem je, ker vsakršno uravnoteženje poročanja na javni RTV, ki pomeni odmik od prevladujoče leve ideologije, na levici dojemajo kot pomik na desno. Pa četudi novinar navaja zgolj gola dejstva.

Kaj je nenazadnje glede vprašanja dražgoškega mita bolj avtentično kot pričevanje preživelih domačinov, ki so bili takrat tam?

Luka Svetina