fbpx

Kordiševa njiva – Sukičkina miza

Nekdanja poslanka SDS Mojca Škrinjar (Foto: Veronika Savnik)

Pretekli teden je bil buren. Neznanec je odrinil direktorico Inštituta 8. marec in se zdiral nad njo in njenim psom. S prijateljico sta pobegnili. Nadvse zavržno dejanje, v Ljubljani sredi belega dne, v državi, ki je bila še lani spoznana za peto najvarnejšo državo na svetu. Statistika lani očitno še ni zaznala kulture privezovanja deklet k radiatorjem in omamljanja in posiljevanja pri prejemnikih državnih sredstev za kulturo.

Direktorici Niki Kovač, hvala Bogu, ni bila storjena hujša škoda, kakor priča fotografija, posneta v kavarni, kjer z nasmehom prizadeta čaka najbrž na vrsto na urgenci z amatersko nameščeno imobilizacijsko ruto čez temen plašč. Kar seveda ni opravičilo za zavržno dejanje, čeprav so mnogi menili, da gre za zaigrano zgodbo, ki želi preglasiti mnogo hujšo. K poslabšanju varnosti v naši državi je prispeval kar sam predsednik Vlade RS, ki je komentiral gladko zmago dr. Anžeta Logarja, češ, da oni (kdo, Gibanje Svoboda, koalicija, Vlada, njegovo veličanstvo samo?) ne bodo dopustili, da bi se zavihtel v predsedniško palačo nekdo iz stranke SDS.

Ker zelo natančnega vpogleda v vse umotvore Kim il Sunga, voditelja severnokorejske diktature, nimamo. Mu pa zlahka pripišemo tak odnos, besede dr. Goloba lahko najbolje vzporejamo s Hitlerjevim režimom do Judov. Tisti tudi niso smeli niti sanjati o kakšni participaciji v politiki, socialisti so jim razbijali trgovine (tudi parlament so pri nas razbijali levičarji, 16. september 2021), na koncu so morali nositi rumene zvezde na obleki, pobrali so jim vse premoženje in jih pobili in zakurili v taboriščih. Podobno kot naši socialisti 1945, le da niso imeli tako sofisticirane tehnologije s plinom in so ubrali enostavnejšo pot, zmetali so jih v rudnik in žive zažgali. V bistvu so bili nemški socialisti milejši. Ljudi so prej uspavali.

Ker so verjetno premierju povedali, človek bi dejal, da ob nekako avtističnih znakih popolne odsotnosti samokritike tega sam ne zmore, da je bila njegova izjava pretirana, je bilo treba škandal prve vrste prekriti z odmevno zgodbo. Sreča (Golobova) v nesreči (Nikini). Kar seveda ne velja za poslanca SDS Grimsa, ki so ga nekaj dni kasneje porinili po stopnicah, ko je šel v garažo. To bi se lahko končalo s smrtnim izidom zaradi padca. Tudi tisti, ki ne vem za kakšno plačo, dnevno lajajo na poslance, ki jim manjka zgolj še rumena zvezda na obleki, niso zajeti v oceni varnosti v letu 2021. Njihov kulturni performans, lajanje in po novem porivanje po stopnicah, sodi k širšemu kulturnemu projektu, branju ustave na Trgu republike z vložki straniščne poezije ter metanjem granitnih kock in ognjenih bakel v parlament. Kar je seveda kulturno bistveno bolj neprecenljiv prispevek kot en muzej osamosvojitve, ki ga je kulturna ministrica brez vidnih mednarodnih znanstvenih referenc s sklepom najavila ukiniti.

Tako kot Kordiševi delavci, ki jih ima stalno na jeziku, v praksi pa ne zna poskrbeti zanje, saj kot kmet-delodajalec ni zmožen zaposliti niti enega, so delavci, ki so zaslužili denar za zgraditev parlamentarne stavbe na Šubičevi 4, zgolj orodje za besedno pleteničenje, v resnici pa levičarje eno figo briga zanje. Kajti če bi le malo spoštovali delo in delavce, nikoli ne bi bili poškodovali stavbe parlamenta in uničevali klopi, za katerimi v parlamentu sedijo po volji tudi tistih zgaranih rok, ki so z davki prispevali, da imajo kam postaviti računalnik. Toda kdor opozori na živalski odnos do stvari in ljudi, je takoj obsojen. Poslanka Sukič je takoj obsodila poslanca SDS, ki sta med prekinitvijo seje vsem na očeh in dobro vedoč, da so kamere vključene v dvorani 24 ur na dan, stopila do mesta, kjer sicer ona sedi, in fotografirala poškodbe, ki so jih poslanci  Levice v prejšnjem sklicu naredili, ko so med razpravo razbijali po mizah, da fotografirata njen računalnik.

Poslanka Levice Nataša Sukič (Foto: STA)

Čeprav je bil, s posnetka razvidno, ugasnjen, naklon mobitela pa kazal, da kamera ni usmerjena vanj. In seveda so ona in medijska vreščala z lažjo prekrila žalostno dejstvo, da so prav ta vreščala vreščala samo za Niko Kovač, Grims pa tudi če umre. Oba, Kordiš in Sukičeva, skupaj z vreščali ter celotno Levico dokazujejo le nekaj. Da nimajo nobenega odnosa do kulture, nobenega odnosa do dela in delavcev, da jim je delavstvo zgolj besedno orodje. Ne bi bila presenečena, če bi jih čez deset let videla v vilah, dačah in rolls-roycih. Bleferji.

P. S.
Na koncu nas pa še čaka, kot je nekdo na socialnih omrežjih dejal, nacionalni gestapo. Koordinator, ki bo preganjal sovražni govor. Najbrž bo ta kolumna že imela privilegij prvega primera. Da vam bo lažje, prvi mož nacionalnega preganjalca: tudi vas imam za bleferja.

Mojca Škrinjar