Koronaopazke: Sami in zapuščeni?

Datum:

Pisec teh vrstic, ki se imam za kritičnega državljana, sem v ponedeljek, 30. marca zjutraj (ob času, ki je določen za “kritične skupine”) kupoval hrano in pripomočke, ki naj bi mi omogočili preživetje v času epidemije. Ob odhodu iz trgovine sem želel v za ta namen pripravljeno posodo odvreči zaščitne rokavice in zaščitno masko, vendar se je tam obotavljala oseba, ki se mi je zdela znana, vendar je nisem takoj prepoznal. Ugašala je cigareto in si natikala masko, jaz pa nisem hotel prekršiti zapovedane razdalje dveh metrov. Nato sem osebo prosil, naj se umakne, da bom lahko v skladu z direktivami odvrgel zaščitno opremo. Mož se je obrnil in je bil nekdanji urednik Dela Tit Doberšek. Leta 1979 je bil – še kot dopisnik iz Moskve – objavil članek z akrostihom “Boj se Rusov”, leta 1990 pa je dal svojemu časopisu podnaslov Samostojen časnik za samostojno Slovenijo. Ko sva se pozdravila, pri čemer sva ohranila razdaljo, sem se spomnil, da so po Doberškovem odhodu z Dela podpis spremenili v Vedeti več pomeni imeti moč. Slabše kot Doberškovo, vendar bolje kot geslo ob začetku Dela leta 1959: Proletarci vseh dežel, združite se! Zdaj bo trideset let od Doberškove spremembe, nekateri pa še vedno hrepenijo po geslu iz leta 1959.

Predno je vstopil v trgovino, je nekdanji urednik Dela še povedal, da so za njim prišli lev(ičarsk)o usmerjeni uredniki, ki so menili, da samostojna Slovenija ne potrebuje samostojnega časnika. Jaz pa sem odšel na parkirišče. Bil sem precej zamišljen – zaradi več reči – predvsem seveda zaradi epidemije. Poskušal sem se spomniti, kakšno je bilo Delo v začetku devetdesetih let v resnici? Januarja 1990 so objavili moj članek “V Evropo prek Beograda ali prek Ljubljane”, v katerem sem polemiziral s stališči Zveze komunistov, ki se je predstavljala z geslom Evropa zdaj! in je napovedovala vključevanje jugoslovanske Slovenije v Evropo s socializmom in samoupravljanjem.* Uredniki Dela so – v nasprotju z uredniško politiko ob gonji zoper Novo revijo (1987) ali “pisateljsko ustavo” (1988) – poskušali biti objektivni in nevtralni. Objektivnost in nevtralnost sta bolj ali manj previdno trajali ves čas osamosvajanja. Pozneje se je usmeritev spreminjala in je vse bolj “zavijala” na levo, dokler se časopis ni uveljavil kot trdo oporišče politike Združene liste socialnih demokratov in LDS. Kratek interregnum se je zgodil v času prve Janševe vlade oz. pod vodstvom Danila Slivnika. Po Slivniku se je vrnil v levo orbito in tam – z občasnimi injekcijami, ki naj bi dokazovale njegovo neuvrščenost – ostal do današnjih dni. Pisec teh vrstic se ne pritožuje, saj so mu posamezni prijazni uredniki Dela tupatam kdajpakdaj objavili kak članek, čeprav so se potem nanj vsula neprijazna (skrajno levičarska) pisma bralcev. O Delu govorim, ker svojo previdnost dokazuje tudi z najnovejšo objavo komentarja o spomenici Katedrale svobode. Naslov pove vse: “Po koncu viharja je priložnost za preporod slovenske družbe – Katedrala svobode v spomenici hvali vlado Janeza Janše, primerja epidemijo s socializmom in upa na preporod slovenske družbe.”**

Preberite še: Epidemija in socializem

Delo in pravzaprav vsi mediji glavnega toka (Dnevnik, Večer, Pop TV, RTV Slovenija …) so na nek način dosledni. Tudi kadar se izjemoma zgodi kakšna ne ravno leva vlada, kot se je zgodilo 13. marca 2020, ostanejo zvesti tradicionalnim strankam levice, če ne celo proletarske revolucije. Večina mojih prijateljev se zaradi tega pritožuje, v resnici pa se politično življenje v Sloveniji skoraj normalizira. Če kdaj, se je z najnovejšo Janševo vlado izkazalo, da ima Slovenija – podobno kot nekatere druge demokratične države – dve vodilni moštvi oz. stranki: levo in desno, nima pa dveh enakovrednih medijskih igrišč. Levica ima večino najvplivnejših medijev, desnica prav malo, skoraj nič.

V slovenski medijski in publicistični folklori velja, da je vse, kar ni izrazito levo in revolucionarno, desno, zaostalo in celo fašistično; kar pomeni, da je – vse, kar ni levo in revolucionarno – treba onemogočiti, zatreti, kaznovati, bognedaj obdariti z enakopravnim obravnavanjem. Približno tako se godi zasebnemu šolstvu in nekaterim združenjem ali druščinam, kot je npr. Katedrala svobode. Njeni člani plačujejo račune za prireditve iz lastnega žepa. Sami? Zapuščeni? Neodvisni!

Vendar se vrnimo k Delu.

Današnje Delo poroča: Koronavirus v Sloveniji, okuženih 756, hospitaliziranih 118, umrlih 11. Nemški Inštitut Roberta Kocha (RKI) poroča: okuženih 61.913, umrlih 583.*** Nemci naj bi imeli 82-krat več okuženih kot Slovenci, ker pa jih je štiridesetkrat več kot Slovencev, je slovenski rezultat glede okuženih boljši – čeprav je slovenski minister nedavno rekel, da je dejansko število okuženih petkrat večje. Bolj primerljivi sta števili umrlih – 11 : 583. Če 11 pomnožimo s 40, to znese 440, torej je slovenska umrljivost nekoliko nižja od nemške. Svetovni položaj po podatkih Univerze Johns Hopkins v Baltimoru pa je 786.291 okuženih in 37.820 mrtvih. Največ okuženih je v ZDA (164.620), nato v Italiji (101.739), Španiji (87.956), na Kitajskem (82.240), v Nemčiji (66.885), v Franciji (45.170), v Iranu (41.495) … V New Yorku je okuženih 67.384, umrlih 1.342, vendar ima država New York skoraj 20 milijonov ljudi. Te številke se sicer vsak dan spreminjajo – navzgor.

Mediji poročajo, da so se nevarne bolezni nalezli tudi monarhi, državniki, filmski igralci, predvsem pa zdravniki, ki jih je – kljub splošnemu pojmovanju, da si zdravniki glede bolezni pač znajo sami učinkovito pomagati – veliko tudi umrlo. Mediji pripovedujejo o različnih konceptih upravljanja z epidemijo. Omejitve in prepovedi so strožje ali milejše – odvisno od okuženosti ali pričakovne okuženosti prebivalstva. Razlike so med kontinenti, državami in – kot vidimo – tudi med občinami. Praktično povsod pa oblasti rešujejo probleme in življenja z roko v roki z zdravstvenimi ustanovami. Da imajo dobre namene in da sprejemajo koristne ukrepe, praktično nihče ne dvomi. Oblasti in zdravniki so po definiciji pooblaščeni, da ravnajo učinkovito in smiselno. Da se ob tem pojavljajo opazke in vprašanja, je razumljivo. Nekaj dvignjenih obrvi je povzročilo navodilo o omejevanju komunikacij preko občinskih meja, nekaj vprašanj se postavlja v zvezi s časi nakupovanja za starejše in mlajše državljane.

V nemškem tedniku Der Spiegel so objavili intervju z direktorjem velike bolnišnice v Leipzigu, Gerhardom Hindricksom, ki se – ob opazovanju francoskih razmer – skupaj s svojimi doktorji boji grozečega vala koronavirusa. Takole pripoveduje: “Moji francoski kolegi morajo zdaj sprejemati strahotne odločitve in izbrati tiste, ki imajo najboljše možnosti. Za ostale poskrbijo paliativno, na primer z medicinskimi opiati. Mogoče umirajo sami in zapuščeni, ne da bi imeli ob sebi sorodnike.”****

Če se politično življenje kolikor toliko normalizira, to ne velja za epidemije in druge tegobe. Moč epidemij in naravnih katastrof je večja od politike. Tupatam se dokazuje omejenost/nemoč politike, takrat molimo in prosimo, da ne bi predolgo trajala.

Dimitrij Rupel


*ZKS je napovedovala svoj kongres z geslom: Evropa zdaj! – 11. kongres Zveze komunistov Slovenije – Ljubljana, 22. – 23. 12. 1989 – Z Jugoslavijo k Evropi.

**”Po koncu viharja je priložnost za preporod slovenske družbe, Katedrala svobode v spomenici hvali vlado Janeza Janše, primerja epidemijo s socializmom in upa na preporod slovenske družbe.” Delo (na spletu) 30. marca 2020.

***V času, ko pišem kolumno, se podatki slabšajo: okuženih je že čez 800, umrli so še štirje ljudje.

****Annette Bruhns, ”Der Einschlag wird kommen”, intervju z Gerhardom Hindricksom, Der Spiegel, 30. marca 2020.

Sorodno

Zadnji prispevki

Dr. Simoniti: Slovenija se mora zbuditi in narediti konec tej vladi

Samo javnost in nihče drug ne more pripravi teh...

Čeferin se po slovenskih cestah vozi z avtom, vrednim več kot 200 tisoč evrov

Na slovenskih cestah je te dni za volanom prestižnega...

Zakaj plačujemo energente po 100 odstotkov višji ceni od borzne?

Slovenski potrošniki že nekaj časa nemo opazujemo zanimiv paradoks:...