Epidemija in socializem

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Nekoč je veljalo, da se kapitalizem in socializem, svet tostran in onstran železne zavese razlikujeta po živahnosti, barvitosti in svetlobi. Prestop meje med Zahodom in Vzhodom, recimo iz Zahodne v Vzhodno Nemčijo so – in smo ga tisti, ki smo smeli “čez” – opisovali kot prestop iz sveta dolgočasne praznine, tišine in sivine v svet luči in barv, vsakovrstnega vrveža in komaj pregledne množice zanimivosti. Na Vzhodu so bile množice organizirane (kot na severnokorejskih in jugoslovanskih štadionih, recimo na proslavah Dneva mladosti ali s špalirji šolskih otrok, kadar je mesto obiskal maršal Tito), na Zahodu so bile spontane.

V času epidemije, v dneh karantene zaradi koronavirusa so mesta, ulice in ceste ne samo pri nas, ampak povsod po Evropi prazne in tihe, puste in dolgočasne. Kdor se v teh dneh vozi po avtocesti proti Primorski, ne more verjeti svojim očem. Cesta, za katero so bili nekoč značilni zamaški in zastoji, je tako rekoč prazna, osebnih avtomobilov je manj kot tovornjakov. Seveda je mogoče ob pogledu na izpraznjeno panoramo tudi uživati.

Ameriški dnevnik The New York Times je dan, dva nazaj objavil prispevek z naslovom “Dobra stran praznine”. Časopis je poslal fotografe slikat prazna sejmišča, železniške postaje in druge prazne prizore po svetu. “Njihove podobe,” piše NYT, “prikazujejo neke vrste distopično (neprijazno) lepoto, ki je ločena od normalnega življenja in spominja na doživetja nekdanjih raziskovalcev, ko so naleteli na ostanke izgubljene civilizacije.”

Mimogrede: od leta 1897 do današnjega dne ima The New York Times vsak dan pod “glavo” natisnjeno geslo “All the News That’s Fit to Print” (vse novice, ki so primerne za tiskanje).

Kdor je opazoval svet okrog sebe pred tridesetimi ali več leti, bo pomislil, da so se vrnili stari časi. Takrat osebnih avtomobilov in prometa ni bilo malo, ker bi državljani ostajali doma, ampak ker si več avtomobilov in izletov preprosto niso mogli privoščiti. Ob cestah ni bilo veliko luči in reklam, ker ni bilo veliko reči, ki bi jih ponujali in ker zanje tudi ni bilo denarja.

Razmere v času epidemije spominjajo na razmere v času socializma. S povezavo med socializmom, pravzaprav komunizmom in epidemijo se ukvarja tudi znani filozof Slavoj Žižek. Koronavirus, pravi, nas sili k odločitvi: globalni komunizem ali zakon džungle. Žižek ponuja zanimivo iztočnico, ki je skoraj devetdeset let nazaj v tedanji slovenski kulturni družbi povzročila velik vihar, polemiko med Otonom Župančičem in Josipom Vidmarjem, krizo Ljubljanskega zvona in začetek Sodobnosti. Leta 1932 (v slovenščini leta 1933) je namreč izšel roman Louisa Adamiča Smeh v džungli, ki ga je Oton Župančič v članku “Adamič in slovenstvo” označil za zgledno delo:

“Evo Adamiča! Amerika mu je dala, kar mu je mogla dati: široko torišče, na katerem se je mogla izživeti in razigrati neugnanost njegovega hrepenenja po spoznanju, da se je razgledal po prostranosti in zamotanosti ameriške džungle, kjer je našel, kakor pravi, „bojišče strahovitih in divjih sil”, ki jim je bil njegov duh navsezadnje kos. Ničesar pa mu ni vzela.”

O privlačnosti džungle so Slovenci marsikaj povedali že pred devetdesetimi leti, za njeno nasprotje pa so se odločili Župančičevi kritiki (Josip Vidmar) leta 1941 v času veljavnosti sporazuma med Hitlerjem in Stalinom, ki je pomenil “ustvarjalno” kombinacijo nacionalnega in internacionalnega socializma oz. komunizma. V Sloveniji s komunizmom nismo prenehali niti pri Ustavi leta 1974, pravzaprav je bilo treba za njegovo dokončno slovo počakati do razpada Sovjetske zveze leta 1991. V zvezi s tem je po vsej verjetnosti povzročila dvig nekaterih obrvi izjava Janeza Kocijančiča v intervjuju s Ksenijo Horvat (22. marca 2020) – in seveda ne le ta in ne le Kocijančičeva izjava.

Nekdanji predsednik Združene liste (naslednice Zveze komunistov) je namreč v intervjuju trdil, da je po letu 1948 v Jugoslaviji prišlo do velike spremembe in razlike s sovjetskim modelom: s samoupravljanjem, delegatskim sistemom in neuvrščenostjo, ki bi – tako je bilo razumeti – lahko prišli prav tudi danes. Naslednji preobrat, ki je (leta 1971) odgnal Kocijančiča od vladne službe in ga nagradil z vodilnim položajem v gospodarstvu, je bil – po Kocijančičevem prepričanju – povezan s prestrašenostjo starih komunistov po sovjetski okupaciji Češkoslovaške, kar je pripeljalo do konca t.i. liberalizma leta 1971. V bistvu je Jugoslavija sprejela sovjetski sistem brez okupacije. Začela so se t.i. svinčena sedemdeseta leta, ki so trajala do Titove smrti. Na Zahodu (v Italiji, Nemčiji) se je pojavil levičarski terorizem (Rdeče brigade, RAF – Baader Meinhof). Sedemdeseta leta so bila leta najhujše sivine in praznine v slovenski politiki. Intervjuvanec gospe Horvatove pripisuje prihodnost socializmu oz. socializem prihodnosti.

Pravim, da razmere v času epidemije spominjajo na socializem. Vendar bi bilo pravilneje reči, da socializem spominja na epidemijo. Postavljanje socializma ali komunizma kot protiteze, nasprotnega pola epidemiji, je seveda norost. Ko bi iskali in našli rešitev v socializmu/komunizmu, bi epidemija trajala večno.

Ko smo že pri sloganih in geslih pomembnih časopisov: nekoč se je ljubljanski časopis Delo ponašal s podnaslovom “Proletarci vseh dežel, združite se!”. V času osamosvajanja je urednik Tit Doberšek ta podnaslov zamenjal z geslom: “Samostojen časopis za samostojno Slovenijo”. To geslo je kmalu izginilo. Danes piše: “Vedeti več pomeni imeti moč”. Ko bi na Slovenskem ponovno zavladal socializem/komunizem, bi Delo lahko podnaslovili z “Ostanite doma, sicer vas bodo tja ali kam drugam zaprli!”

Dimitrij Rupel

  • Van Der Waals

    levičarjem je treba povedat da denar ne raste na drevesih in da ga ne moremo kar tako printati! pač idijoti!

    • Ivan Ivanovič

      To oni dobro vedo, saj zato se pa borijo za oblast. Ta jim prinaša denar davkoplačevalcev, ki jih edini zanima. Da bi šli na trg in tam ponudili svoje “produkte”, jim ne pride na misel, saj vnaprej vedo, da ljudem nimajo nič ponuditi, razen floskul in nebuloz.

    • Simon Rožič

      …to jim boš najtežje dopovedal! Je tako super nekaj dobit za nič dela….

  • Ivan Ivanovič

    Slavoj Žižek. Koronavirus, pravi, nas sili k odločitvi: globalni komunizem ali zakon džungle.
    ***
    Žižek je globalni demagog, ki iz vsake stvari skuša kovati ideološki in tudi finančni dobiček, saj ga fašiglobalistični spodbujevalci zla dobro plačujejo za širjenje njegovih nebuloz. Zakaj ne gre predavat v Severno Korejo ali vsaj na Kubo, če je že tak pristaš globalnega komunizma, ki je nič drugega kot sinonim za Orwellovo distopijo? Seveda ne gre tja, ker bi ga takoj zaprli. Žižek predava raje v globalnem kapitalizmu, ki je nadvse prijazen do njega, globalnega komunista, za razliko od komunizma, ki ga vehementno propagira.

    • janko

      Pa kako grdo seka angleščino ta majmun od Slavolokaja. Grdobe zmešane bi se otroci prestrašili, če bi se pojavil v kakem vrtcu.

      • VERZIFIKATOR

        Leta 1995 ali 1996 so otroci doživljali panične napade, ko je dedka Mraza spremljala Vika Potočnik. Žižka za parklja, hočete otroško morijo?

        Slavko Žižmund

        ČUDEŽNI OTROK – SLAVNI SISEK

        Srečna neka je družina,
        sreče pa je njene vzrok,
        da njen čudežni otrok
        bo postal še veličina.

        Prve zobke ko dobil,
        bil že vseh norčij je lovec,
        pravijo, da modroslovec
        se iz njega bo razvil.

        Še razločno ne pove,
        kakšno so ime mu dali,
        in še mi bomo dejali,
        Sisek da mu je ime.

        Slavni Sisek, kakor pravi
        zase sam v vsej veličini,
        govoriči že v množini,
        kadar komu fant odzdravi.

        Torej Mi, nikakor Jaz,
        Sisek naš se le naslavlja,
        modro pa potem razpravlja,
        povzdiguje hrapav glas.

        Se za zdaj ga še prevaja,
        saj ga ne bi razumeli,
        š-jev ne bi žal ujeli,
        Sisek jih ne proizvaja.

        S šumniki nasploh je križ,
        č, š, ž pretežka stvar,
        fantu torej niso mar,
        nepotreben so drobiž.

        Ker slabo se ga razume,
        se vsebina tolerira,
        ko slabotnosti razdira
        svoje modroslovne glume.

        Koga vse bi pokončal,
        Sisek mali reče javno,
        govorjenje veleslavno
        dajo mu ljudje za prav.

        To pač ni sovražni govor,
        le potrebe so posebne,
        to osebe prav prisebne
        rekle v Siskov so zagovor.

        Velik bo še svetovljan,
        tudi če ne bo razumljen,
        kajti svet je poneumljen,
        kmalu pride Siskov dan.

        Sisek materino mleko
        pridno vsakodnevno srka,
        zraven ta otroček smrka,
        smrklje briše si v obleko.

        Prav posebne to bo vrste
        človek novi, super rasa,
        je že zdaj precejšnja masa,
        sam prešteje vse si prste.

        Ves čas se za nos prijema,
        z eno, pa spet z drugo roko,
        ta posebnost na otroku
        menda v svetu je izjema.

        V tem je Sisek prav poseben,
        da nikoli se ne smeje,
        vsaka stvar ga brž pogreje,
        je pogled njegov pogreben.

        Pa še brčice in brada,
        ki kosmato mu poganja,
        to pri Sisku nam naznanja,
        da modrost ima ga rada.

        Skratka čudežni otrok,
        ki še siska se prijema,
        mleko srka, se objema,
        to veselja res je vzrok.

        Bognedaj, da spremeni se,
        iz otroka da odraste,
        da odstrani male kraste,
        šumnikov da nauči se.

        • Simon Rožič

          ….bolje ga ne bi niti najboljši psihiater opisal!
          Res odlično!
          Po moje ga je mati že ob rojstvu odrivala od sebe…

          • VERZIFIKATOR

            Mislim, da že dosti prej, če vprašaš,
            saj veš, včasih stvar se ne posreči,
            delajo abortuse rdeči
            in če ne uspe, tak bljak prenašaš.

      • Simon Rožič

        …vedno iz božje previdnosti poiščem drugi program. da mi ne bi popljuval
        celega ekrana in zasmradil cele dnevne sobe! Bolnik, shizofrenik !

    • Simon Rožič

      …tudi norci v norišnicah trdijo, da to niso!

  • janko

    Epidemija in socializem, definicija
    1. socializem: najhujša kuga čoveštva zadnjega stoletja, še vedno razširjena, mutirana in zelo uničujoča.
    2. epidemija korona virusa: kitajsko biološko pobeglo orožje. Zbolelo nas bo 70 % zemljanov, vendar bo večina ljudi to občutila in prebolela samo kot rahel kašelj. Skrbeti moramo na dobro imunsko odpornost, počitek.

    • Simon Rožič

      …a torej ne bo držala tista “notica” priljubljenega klovna Šarca: “na koncu bomo vsi
      mrtvi”….Fant bi lahko za svoje levake komuniste izdeloval krste, kar bi bila vsaj dodana
      vrednost na vso njegovo dosedanje gobcanje! MI bi že vedeli, komu so namenjene!

  • MvH

    In to piše človek, ki je bil ne le član ZK ampak celo (po zanesljivih virih) kandidat za Centralni Komite Zveze Komunistov Slovenije a bil, kot dvoličnež, zavrnjen.
    V stilu vodotopnih desničarjev na oblasti, grozi z zapiranji v primeru nadaljevanja razvoja socializma. Seveda, ko pa je, kot že vse svoje življenje, sit in na toplem.

  • Novo Jutro

    To je pa najhujši populizem vseh časov G. RUPEL, čisto Vam podobno.
    ŽIVAHNOST.BARVITOST.SVETLOBA. Po teh treh segmentih bi se naj komunizem (ups..socializem) razlikoval od kapitalizma. Pa saj to ni res.
    Vsi filmi in knjige, ki sem jih gledal ozir. prečital so kom.-soc. preganjali in ga imenovali za zloveščega.
    Socialna država ? Da. Ta pa selahko v srtajlih razlikuje v omenjenih detaljih.