Epidemija in socializem

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Nekoč je veljalo, da se kapitalizem in socializem, svet tostran in onstran železne zavese razlikujeta po živahnosti, barvitosti in svetlobi. Prestop meje med Zahodom in Vzhodom, recimo iz Zahodne v Vzhodno Nemčijo so – in smo ga tisti, ki smo smeli “čez” – opisovali kot prestop iz sveta dolgočasne praznine, tišine in sivine v svet luči in barv, vsakovrstnega vrveža in komaj pregledne množice zanimivosti. Na Vzhodu so bile množice organizirane (kot na severnokorejskih in jugoslovanskih štadionih, recimo na proslavah Dneva mladosti ali s špalirji šolskih otrok, kadar je mesto obiskal maršal Tito), na Zahodu so bile spontane.

V času epidemije, v dneh karantene zaradi koronavirusa so mesta, ulice in ceste ne samo pri nas, ampak povsod po Evropi prazne in tihe, puste in dolgočasne. Kdor se v teh dneh vozi po avtocesti proti Primorski, ne more verjeti svojim očem. Cesta, za katero so bili nekoč značilni zamaški in zastoji, je tako rekoč prazna, osebnih avtomobilov je manj kot tovornjakov. Seveda je mogoče ob pogledu na izpraznjeno panoramo tudi uživati.

Ameriški dnevnik The New York Times je dan, dva nazaj objavil prispevek z naslovom “Dobra stran praznine”. Časopis je poslal fotografe slikat prazna sejmišča, železniške postaje in druge prazne prizore po svetu. “Njihove podobe,” piše NYT, “prikazujejo neke vrste distopično (neprijazno) lepoto, ki je ločena od normalnega življenja in spominja na doživetja nekdanjih raziskovalcev, ko so naleteli na ostanke izgubljene civilizacije.”

Mimogrede: od leta 1897 do današnjega dne ima The New York Times vsak dan pod “glavo” natisnjeno geslo “All the News That’s Fit to Print” (vse novice, ki so primerne za tiskanje).

Kdor je opazoval svet okrog sebe pred tridesetimi ali več leti, bo pomislil, da so se vrnili stari časi. Takrat osebnih avtomobilov in prometa ni bilo malo, ker bi državljani ostajali doma, ampak ker si več avtomobilov in izletov preprosto niso mogli privoščiti. Ob cestah ni bilo veliko luči in reklam, ker ni bilo veliko reči, ki bi jih ponujali in ker zanje tudi ni bilo denarja.

Razmere v času epidemije spominjajo na razmere v času socializma. S povezavo med socializmom, pravzaprav komunizmom in epidemijo se ukvarja tudi znani filozof Slavoj Žižek. Koronavirus, pravi, nas sili k odločitvi: globalni komunizem ali zakon džungle. Žižek ponuja zanimivo iztočnico, ki je skoraj devetdeset let nazaj v tedanji slovenski kulturni družbi povzročila velik vihar, polemiko med Otonom Župančičem in Josipom Vidmarjem, krizo Ljubljanskega zvona in začetek Sodobnosti. Leta 1932 (v slovenščini leta 1933) je namreč izšel roman Louisa Adamiča Smeh v džungli, ki ga je Oton Župančič v članku “Adamič in slovenstvo” označil za zgledno delo:

“Evo Adamiča! Amerika mu je dala, kar mu je mogla dati: široko torišče, na katerem se je mogla izživeti in razigrati neugnanost njegovega hrepenenja po spoznanju, da se je razgledal po prostranosti in zamotanosti ameriške džungle, kjer je našel, kakor pravi, „bojišče strahovitih in divjih sil”, ki jim je bil njegov duh navsezadnje kos. Ničesar pa mu ni vzela.”

O privlačnosti džungle so Slovenci marsikaj povedali že pred devetdesetimi leti, za njeno nasprotje pa so se odločili Župančičevi kritiki (Josip Vidmar) leta 1941 v času veljavnosti sporazuma med Hitlerjem in Stalinom, ki je pomenil “ustvarjalno” kombinacijo nacionalnega in internacionalnega socializma oz. komunizma. V Sloveniji s komunizmom nismo prenehali niti pri Ustavi leta 1974, pravzaprav je bilo treba za njegovo dokončno slovo počakati do razpada Sovjetske zveze leta 1991. V zvezi s tem je po vsej verjetnosti povzročila dvig nekaterih obrvi izjava Janeza Kocijančiča v intervjuju s Ksenijo Horvat (22. marca 2020) – in seveda ne le ta in ne le Kocijančičeva izjava.

Nekdanji predsednik Združene liste (naslednice Zveze komunistov) je namreč v intervjuju trdil, da je po letu 1948 v Jugoslaviji prišlo do velike spremembe in razlike s sovjetskim modelom: s samoupravljanjem, delegatskim sistemom in neuvrščenostjo, ki bi – tako je bilo razumeti – lahko prišli prav tudi danes. Naslednji preobrat, ki je (leta 1971) odgnal Kocijančiča od vladne službe in ga nagradil z vodilnim položajem v gospodarstvu, je bil – po Kocijančičevem prepričanju – povezan s prestrašenostjo starih komunistov po sovjetski okupaciji Češkoslovaške, kar je pripeljalo do konca t.i. liberalizma leta 1971. V bistvu je Jugoslavija sprejela sovjetski sistem brez okupacije. Začela so se t.i. svinčena sedemdeseta leta, ki so trajala do Titove smrti. Na Zahodu (v Italiji, Nemčiji) se je pojavil levičarski terorizem (Rdeče brigade, RAF – Baader Meinhof). Sedemdeseta leta so bila leta najhujše sivine in praznine v slovenski politiki. Intervjuvanec gospe Horvatove pripisuje prihodnost socializmu oz. socializem prihodnosti.

Pravim, da razmere v času epidemije spominjajo na socializem. Vendar bi bilo pravilneje reči, da socializem spominja na epidemijo. Postavljanje socializma ali komunizma kot protiteze, nasprotnega pola epidemiji, je seveda norost. Ko bi iskali in našli rešitev v socializmu/komunizmu, bi epidemija trajala večno.

Ko smo že pri sloganih in geslih pomembnih časopisov: nekoč se je ljubljanski časopis Delo ponašal s podnaslovom “Proletarci vseh dežel, združite se!”. V času osamosvajanja je urednik Tit Doberšek ta podnaslov zamenjal z geslom: “Samostojen časopis za samostojno Slovenijo”. To geslo je kmalu izginilo. Danes piše: “Vedeti več pomeni imeti moč”. Ko bi na Slovenskem ponovno zavladal socializem/komunizem, bi Delo lahko podnaslovili z “Ostanite doma, sicer vas bodo tja ali kam drugam zaprli!”

Dimitrij Rupel