Kriza. Kakšna kriza?

Bernard Brščič

Prihaja. Prihaja nova gospodarska kriza. Ni vprašanje če, ni vprašanje kdaj, vprašanje je, kakšna bo njena ostrina. Tretje največje evropsko gospodarstvo, italijansko, je v zadnjih dveh četrtletjih leta 2018 zabeležilo -0,1-odstotno in -0,2-odstotno gospodarsko rast in se tako tehnično znašlo v recesiji. Največje, nemško, se je z 0,0-odstotno rastjo v zadnjem četrtletju 2018 za las izognilo recesijskemu zdrsu. Tudi podatki Eurostata za evrsko območje niso prav spodbudni, rast BDP je v letu 2018 znašala 1,8 odstotka, kar je najmanj po letu 2014. Na prvi pogled to niti niso tako slabi podatki in stanje, ko so največja evropska gospodarstva bodisi na robu bodisi v tehnični recesiji, ne napoveduje nujno ekonomskega somraka. Tudi sistematično zniževanje napovedi gospodarske rasti za leti 2019 in 2020 ne pomeni nujno ponovitve krize 2007/2010. Ne nujno, lahko pa.

Dejstvo je, da smo ekonomisti slabi prognostiki. Stoletja nam je miselni zgled fizika, kraljica naravoslovja. Ekonomija trpi za tistim, kar Philip Mirowski poimenuje “physics envy” (fizikalna zavist). Fizika velja za eksaktno znanost, ki se, vsaj v modelih klasične mehanike, odlikuje po odlični napovedni moči. Ekonomija se s tem ne more ponašati. Napovedna moč makroekonomskih modelov je šibka. Tega ne gre pripisovati slaboumnosti ekonomistov, ampak naravi problema.

Oglejte si še: Muze, na trg

Težava ekonomije je, da ima opravka s t. i. odprtimi, kompleksnimi sistemi, kjer na ekonomske pojave vpliva na tisoče spremenljivk, ki jih je težko identificirati. Pojavi, kot so splošna raven cen, zaposlenost, produktivnost, bruto domači proizvod, so posledica delovanja milijonov posameznikov s subjektivnimi preferencami, v katere ekonomisti nimajo uvida. Še huje je, da veliko vlogo igra negotovost. Ta je povezana s časom in povzroča, da prihodnosti ne moremo napovedovati, lahko pa si jo predstavljamo. Prednost fizike je, da pogosto obravnava t. i. zaprte sisteme, kjer je mogoče opredeliti in z eksperimentalno metodo omejiti relevantne spremenljivke. Eksaktnost fizike v obravnavi zaprtih sistemov zato ne more biti presenečenje. Ko fizika obravnava odprte sisteme, kot je na primer vreme, se njena eksaktnost izgubi.

Ko bo spet počilo, ne bo prijetno
Ker je ekonomija odprt sistem, si ekonomist z vsaj ščepcem sokratične modrosti ne bo drznil napovedovati amplitude poslovnega cikla. To pa ne pomeni, da smo popolni agnostiki. Socialisti vzroke poslovnih ciklov vidijo v nestabilnosti kapitalističnih gospodarstev kot posledici cenovnega mehanizma in zasebne lastnine produkcijskih sredstev. Zanje sta zdravilo nacionalizacija in uvedba centralnega planiranja. Dve “zdravili”, ki sta poskrbeli, da je še vsak z njima zdravljen “pacient” umrl. Nihanje gospodarske aktivnosti ima lahko več vzrokov, od tehnološkega napredka do tako trivialnih, kot je vreme. A velike gospodarske krize v zgodovini so imele en skupni imenovalec, denar. To ne pomeni, da poslovni cikel ni posledica spleta dejavnikov, pomeni samo, da bi bila nihanja gospodarske aktivnosti ob odsotnosti zlorabe denarja bistveno manjša. Pravi razlog ponavljajočih se kriz je izrojena finančna ureditev, zaznamovana s sistemom centralnega bančništva, fiat denarjem in sistemom delnih rezerv poslovnih bank. Sprega politikov, centralnih in poslovnih bankirjev je povzročila preoblikovanje konkurenčnega liberalnega kapitalizma v karikaturo, izrodek monopolističnega finančnega kapitalizma.

Foto: epa

Ne, tokrat ne bo nič drugače, za prihajajočo krizo bomo lahko zopet okrivili proces financializacije. Sistem fiat denarja omogoča, da centralne in poslovne banke ustvarjajo denar iz ničesar, denar, ki nima pokritja v ničemer, ne v žlahtnih kovinah ne v blagu. Sistem, ki temelji samo na zaupanju ljudi. To zaupanje pa politiki in bankirji vseskozi zlorabljajo. Z monetarno ekspanzijo želijo spodbuditi kreditno aktivnost, gospodarsko rast in zaposlenost, čeprav dobro vedo, da se na dolgi rok to ne more dobro končati. A ker tako politiki kot bankirji delijo keynesianski uvid, da na dolgi rok tako ali tako vsi umremo, jih posledice ne skrbijo. V preteklosti se je ekspanzivna denarna politika zelo hitro odrazila v inflaciji. V skladu s kvantitetno denarno teorijo lahko ob predpostavljeni konstantni obtočni hitrosti in eksogeno danem BDP pričakujemo dvig splošne ravni, ki je sorazmerna povečanju količine denarja v obtoku. Zaradi globalizacije gospodarstva in Kitajske kot neusahljivega vira poceni industrijskih izdelkov se danes npr. ekspanzivna denarna politika ECB kaže v inflaciji cen nepremičnin in finančnega premoženja. A razmere, ko npr. cene nepremičnin tako kot v Sloveniji rastejo s stopnjo 30 odstotkov, so nevzdržne. Tako kot so bile leta 2007. Ko bo spet počilo, ne bo prijetno.

Bernard Brščič