Kriza kot spodbujevalnik inovativnosti v šolskem izobraževalnem sistemu

Mojca Škrinjar (Foto: posnetek zaslona)

Če je bila leta 1991 na prvi bojni črti slovenska policija in novonastala slovenska vojska, so danes tam poleg vlade, zdravnikov, medicinskega osebja, pripadnikov civilne zaščite ter drugih, ki skrbijo, da življenje teče nemoteno, tudi učitelji. Dobesedno čez noč so se znašli v povsem drugačnem svetu, težkih okoliščinah, skoraj v izrednih razmerah. V pričevanjih lahko preberem, da je potekal pouk v času druge svetovne vojne v Sloveniji v krajevnih gostilnah, kadar je šolsko stavbo zavzel okupator. Danes so šolske stavbe prazne, pouk pa poteka na daljavo. Učitelji improvizirajo, učenci in dijaki se prilagajajo po svojih močeh, nihče ni bil pripravljen na povsem nove pogoje učenja.

Ne morem si kaj, da ne bi znova omenila rešitve, ki jo je imela Slovenska demokratska stranka v svojih zadnjih dveh volilnih programih, da bi vsakemu učencu in dijaku zagotovila svoj tablični ali prenosni računalnik, kjer bi imel na voljo elektronska učna gradiva. Danes bi zadreg, v katerih so se znašli zlasti učenci in dijaki iz šibkejših okolij, ki ne premorejo računalnika ali si ga delijo doma z ostalimi člani družine, ne bilo, kakor tudi ne bi bilo zadreg zaradi različnih tehničnih pristopov, e-pošte, spletnih učilnic, saj bi tehnologija pognala tudi razvoj vsebine. Ta izziv je torej pred nami in potrebno je takoj zagristi vanj.

Matura in Nacionalno preverjanje znanja

Ko se bo končala kriza zaradi smrtonosnega virusa, se bo šolsko življenje lahko vrnilo v normalne tirnice. Toda do takrat bo treba zdržati v izrednih okoliščinah in izvajati pouk in ocenjevanje na daljavo, tudi v improviziranih okoliščinah. Po rezultatih bomo merili učinke krize na izobraževanje, morali pa bomo tudi izmeriti učinkovitost izvajanja pouka na daljavo. V veliki meri bo učinkovitost pokazalo objektivno zunanje merjenje znanja, v osnovni šoli je to nacionalno preverjanje znanja, v srednji pa matura ali zaključni izpit. Slednja imata poleg merjenja znanja še vlogo uradnega zaključka srednješolskega izobraževanja in sta pogoj za pridobitev javne listine, matura pa ima še vlogo merila za vpis na fakulteto. Če bi hoteli navedene vloge zanemariti, bi bilo potrebno zato spremeniti zakonodajo. Nacionalno preverjanje znanja ima pretežno vlogo merjenja znanja, rezultati pa igrajo vlogo merila za vpis v srednjo šolo le v mejnih primerih, kadar se na zadnjem razpoložljivem vpisnem mestu v neki šoli oziroma programu znajde več kandidatov z istimi seštevki zaključnih ocen.

V teh razmerah bo zelo verjetno moč izvesti maturo, toda z zamikom. To bo terjalo prilagoditev vpisnih pogojev v srednji šoli, kar bo rešljivo, in sicer je verjeti, da v največjo korist kandidatov. Vprašanje pa je, ali bo moč pravočasno izvesti nacionalno preverjanje znanja v osnovnih šolah. Kar bo nekatere, ki vztrajno zagotavljajo, da je nacionalno preverjanje nepotrebno, najbrž na tihem razveselilo. Ne bo stresa zaradi organizacije preverjanja, nihče ne bo želel primerjati šol med seboj zaradi rezultatov, ki jih dosegajo učenci, ne bo več slabših in boljših šol, zopet bo mir na šolskem polju. Toda povsem se odpovedati nacionalnemu preverjanju znanja letos bi bila napaka.

Nacionalno preverjanje znanja bi letos zagotovo pokazalo uspešnost učenja na daljavo, videli bi lahko prednosti in slabosti. Ne smemo pozabiti, da je nacionalno preverjanje namenjeno preverjanju, ne ocenjevanju, čeprav je bilo v zasnovi devetletne šole zasnovano kot mala matura, nekakšen primitiven prepis iz britanskega izobraževalnega sistema, brez drugih instrumentov in tradicije, ki jih ta sistem ima. Prav zato, ker so ga državljani doživeli kot tujek, je bil ta element devetletke obsojen na nujno spremembo, in zato je pristal v dobesednem okviru svojega naziva – preverjanje, izgubil pa je vlogo, kot jo ima matura. Posledica tega je, da smo ob nujni kulturi spremljanja in pomoči učencu dobili izjemno orodje, ki lahko nudi povratne informacije šoli in učencu, o tem, katera so učenčeva močna področja, kako naj načrtuje svoje učenje in delo. Informacije pa so pomembne tudi za učitelja, saj preko rezultatov o uspešnosti posameznih nalog vidi, kje so težave učencev, kako mora še izboljšati svojo razlago, ali so učna gradiva primerna, ali so cilji v učnem načrtu realni…

Fotografija je simbolična. (Foto: iStock)

Da bi vendarle dobili dragocene informacije letošnje izredne situacije in ocenili novo obliko učenja na daljavo ter jo morda vključili v inovativne oblike pouka, je moč izvesti nacionalno preverjanje znanja jeseni. V skladu s sedanjo zakonodajo bi ga pisali zgolj učenci, ki so zaključili šesti razred, devetošolci pa seveda ne, ker bi bili v tem času že srednješolci.

V zgodovini nacionalnega preverjanja je bilo že veliko predlogov, kaj storiti s tem obsežnim projektom, ki organizacijsko terja veliko energije, tako od šol kot od državnih institucij, od prej omenjene želje po popolni ukinitvi do podelitve vloge, kot jo ima matura v srednji šoli. Pokojni dr. Bečaj, dolgoletni predsednik državne komisije za nacionalno preverjanje znanja, bi obema rešitvama bržkone nasprotoval. Vedno se je zavzemal za ohranitev nacionalnega preverjanja znanja kot inštrumenta realne, neolepšane informacije- koliko znanja in veščin v resnici ostane mlademu od vsakodnevnega učenja. Verjel je, da ciljno naučena snov, torej intenzivno učenje pred in za izpit ne odraža realne slike usposobljenosti naših državljanov, v kratkem, zavzemal se je za pokazatelje trajnega znanja, ki temelji na sistematičnem dolgotrajnem učenju, utrjevanju in ustvarjanju.

Če združimo koristnost učinkov nacionalnega preverjanja znanja na učenca in šolo, bi bilo mnogo bolj smotrno trajno umestiti nacionalno preverjanje znanja na jesen. Naloge bi pisali učenci šestega in devetega razreda, skladno z rokom pa bi se lahko preverjale znanje in veščine, ki so jih učenci pridobili v preteklih letih. Prednosti tega zamika so mnogotere. Učitelji bi kljub premaknjenemu roku lahko pridobili pogled na primernost svojih didaktičnih pristopov, učenci pa koristne informacije, ki bi jih lahko v devetem razredu uporabili za svojo odločitev glede nadaljnjega šolanja. Časa za analizo rezultatov bi imeli mnogo več, učinkovito bi se lahko vključila svetovalna služba, oddelčni učiteljski zbor, učenec in njegovi starši bi imeli več informacij, na podlagi katerih bi se lažje odločali o izbiri srednje šole. V primeru prestavitve roka pa bi morali nacionalnemu preverjanju tudi povsem odvzeti vlogo merila za vpis v srednjo šolo. To bi morali nadomestiti s kakovostnejšim poklicnim usmerjanjem. To, kar se danes počne z odkrivanjem nadarjenih v šoli, bi morali početi ves čas, vsaj od četrtega razreda dalje z vsakim učencem, kajti vsak ima svoje močne strani ali talente, če tako hočete. Maloštevilna nacija kot smo, moramo izkoristiti potenciale prav vsakega človeka, odkriti pa zgodaj!

Jesenski rok bi tako služil tudi za razbijanje spon, ki so od prvotne “male mature” v devetdesetih letih ostale v naši družbi, ki zaradi tega ocenjuje šolo zgolj s storilnostnega vidika, torej po številu točk, ki jo je dosegla pri preverjanju, povsem pa zanemari količino in kakovost dela, ki jo je šola vložila v učenca. Zaradi neznanja v naši družbi še vedno domuje primitivno razvrščanje šol zgolj po ocenah, rezultatih mature ali nacionalnega preverjanja znanja. Vse raziskave, na vseh kontinentih, v razvitih in revnih državah pa dokazujejo, da bodo vedno bolj uspešni v šolski in delovni karieri tisti, katerih starši so bolje izobraženi, bolj ambiciozni, bogatejši. Inteligenčni količnik posameznika je žal šele drugi v vrsti. Zato je šola predvsem korektor teh razlik. To pa lahko blaži le s tem, da se z učenci ukvarja. Šola ni dobra zato, ker se uvršča v vrh po dosežkih zunanjih merjenj znanj ali zato, ker ima veliko projektov, temveč zato, ker se bolj ali manj ukvarja z učencem. To je kultura, ki jo vzpostavi v šoli ravnatelj in elita zelo motiviranih učiteljev. Eden izmed pokazateljev, kako kakovostna je šola, je število in kakovost povratnih informacij, ki jih učitelji dajo svojim učencem in dijakom. Nacionalno preverjanje znanja je ena izmed najkoristnejših informacij o tem, kaj je šola dala svojim učencem, zlasti če se opravi analiza ( in morala bi se) napredka učenca med šestim in devetim razredom. Vsekakor je potrebno okrepiti tudi kulturo priprave povratne informacije in okrepiti učitelje z dodatnimi znanji, kar je naloga fakultet, ki izobražujejo učitelje.

Če bi se odločali za jesenski rok, bi skromno predlagala drugi teden v septembru. Zagotovo so utemeljeni pomisleki o tem roku. Razumeti je ravnatelje, ki imajo kopico dela v septembru in bi jim organizacija izvedbe nacionalnega preverjanja znanja zagotovo še otežila delo. Dnevi pred oktobrskimi počitnicami se zdijo zaradi tega razloga mnogo primernejši. Toda s tem odmikom bi verjetno ponovili stari vzorec, le premaknjen bi bil s spomladi na jesen. Vsi bi posvetili cel september in oktober k izboljševanju znanja iz preteklega leta, pogled na trajnostnost znanja bi se izgubil, ponovno bi vzniknil zgolj tekmovalni motiv doseči najboljši rezultat med drugimi šolami. Toda ravno tega nočemo. Hočemo zgolj kristalno čisto ogledalo. Kaj smo v resnici naučili, da je ostalo v znanju in veščinah učenca. S tem pristopom bi prešli tudi na drugačen vzorec razmišljanja- ne bi več tako častili faktografskega znanja, temveč trajne veščine ali s tujko, kompetence. Poleg tega bi informacija iz nacionalnega preverjanja znanja koristila učencu pri končni izbiri obveznih izbirnih predmetov za tekoče šolsko leto, kar v nekem delu tudi odraža njegova zanimanja in usmeritve za nadaljnje šolanje. V kombinaciji s poklicnim svetovanjem bo analitična ocena povratnih informacij nalog nacionalnega preverjanja znanja dobra podlaga za učenčevo odločitev za nadaljnje šolanje. Tekmovanje bi dobilo drug značaj – tekma s samim seboj- nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše.

Učinke pouka na daljavo, ki ga je povzročilo letošnje izredno stanje, bi bilo tako moč izmeriti tudi z nacionalnim preverjanjem znanja, kar bi bila dragocena informacija in podlaga za sprotno in potrebno reformiranje slovenskega izobraževalnega sistema.

Preverjanje in ocenjevanje je v tesnem odnosu z načinom podajanja snovi

Učitelji so v teh dneh in tednih v težkem položaju, pred problemom, kako posredovati novo učno snov, kako preveriti in oceniti naučeno. Običajne metode preverjanja in ocenjevanja, ki jih predpisujejo predmetni pravilniki, niso možne ali pa so težko izvedljive. Ko bi imeli na voljo zmogljive programske rešitve, ki bi omogočale pisanje testov na daljavo ob zagotovljeni varnosti in objektivnosti, bi bilo takšno ocenjevanje možno, toda žal je resničnost drugačna. Obstaja zgolj možnost ustnega pogovora učitelja in učenca na daljavo s pomočjo telefona ali preko aplikacije kot je primeroma videokonferenca, kjer pa ni nujno zagotovljena javnost ocenjevanja, ki jo pravilnik zahteva. S pisnimi izdelki bi bilo tehnično manj težav, toda ostajajo neodgovorjena vprašanja o pravičnosti- koliko podpore pri izdelku ima doma otrok socialno zmožnejše družine in koliko tisti iz socialno šibkejše, kar se seveda izraža pri oceni.

Ravno dileme pri ocenjevanju nakazujejo, da se bo v tej situaciji verjetno spremenila tudi struktura podajanja snovi, preverjanja in ocenjevanja. Že z organizacijsko tehničnega vidika bi morala biti gradiva za učence in dijake usklajena na ravni šolskega strokovnega aktiva in razreda oziroma letnika ter medpredmetno sinhronizirana. Gre za načelo največje učinkovitosti ob hkratni smiselni obremenjenosti učenca, dijaka in učitelja. Nedvomno je način dela ne le vsebinsko, temveč tudi časovno zahtevnejši. Za ta namen bi lahko ravnatelj imenoval izbranega učitelja- koordinatorja, ki bi pred pošiljanjem gradiv učencem in dijakom uskladil zahteve strokovnih aktivov, oziroma še bolje, tim učitelja koordinatorja in učitelja dodatne strokovne pomoči- DSP. Pri tem se je treba izogniti nevarnosti, da bi sledili ujemanju izobrazbene smeri. Koordinator gradiv je lahko katerikoli učitelj, pomembno je, da ima komunikacijske in povezovalne spretnosti. Lahko pa se koordinatorji tudi menjajo, če bi bilo obdobje daljše. Ob taki obremenjenosti bi bilo najbolje, da bi učitelji učencu, dijaku poslali gradivo za cel teden. Pri tem bi diferencirali delo po razvojni stopnji, dinamiki in načelih notranje diferenciacije, kakor jo sicer uporabljajo pri pouku. Pri mlajših učencih bi morale biti usmeritve bolj določene po dnevih, saj je pri njih nemogoče pričakovati visoko stopnjo samoorganizacije.

Foto: STA

Način podajanja snovi bi moral biti v tesni korelaciji z načinom preverjanja in ocenjevanja. Poudarek bi moral biti na samostojnosti učencev in dijakov pri iskanju podatkov, hkrati pa bi bilo potrebno spodbujati razmišljanje učencev in dijakov o snovi sami, iskanju problemov in rešitev. Le tako predstavljeno vsebino bi lahko na enak način učitelj tudi preveril in ocenil, pri tem pa lahko presodil, ali gre za originalni izdelek učenca oziroma dijaka, oziroma ali je dejansko pridobil željeno kompetenco. Nedvomno je tak način bistveno zahtevnejši za učitelja kot preprosti pretok podatkov od učitelja do učečega in nato v obliki preverjanja nazaj od učenca do učitelja, krati pa prinaša v poučevanje, preverjanje in ocenjevanje dodano vrednost.

Če se je še v devetdesetih letih v osnovnih in srednjih ocenjevalo z delnimi ocenami- plusi in minusi, ki jih je nato učitelj zbral v skupno oceno, je načelo pravic učenca privedlo do pravil ocenjevanja, ki spominjajo na upravni postopek. Mirno lahko primerjamo zaslišanje stranke v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja z dejanjem javnega izpraševanja ali objektivnim testom, pridobljeno oceno pa z izdano odločbo. Če so plusi in minusi nudili sprotno motivacijo učencu za gradualizacijo ocene (postopnega izboljševanja), je upravni postopek pridobitve ocene to povsem izničil. Učitelja je spravil na nivo objektivnega testa, kjer ni možnosti subjektivnega in perosnaliziranega pogleda na učenca. Z upravnim postopkom ocenjevanja je resda zagotovljena večja “pravičnost”, hkrati pa izgubljena širša strokovna presoja učitelja. S tem je učitelj izgubil svoje poslanstvo, avtonomijo in odgovornost. V nastalih izrednih razmerah verjetno ne bo druge možnosti, kakor da se bo pri ocenjevanju moral vrniti k načinu povzemanja informacij, ki jih je pridobil s preverjanjem učenca v daljšem obdobju in oblikovanju ocene, ki bo upoštevala učenčevo znanje, napredek, trud, samostojnost in inovativnost. Pomik k takemu načinu ocenjevanja bo poleg spremenjenega načina podajanja vsebine, klestenja nepomembnih reči v danes preobsežnih učnih načrtih največja dodana vrednost v nesreči, ki nas je doletela.

“Reset” – učiteljem se vrača avtonomija

Časovna razporeditev učiteljevega dela se pri opisanem načinu spreminja- če pri klasičnem pouku učitelj preživi večino časa v živem stiku z učencem in mu podaja snov, ga ustno ali pisno preverja, ocenjuje, ga sicer drugače spremlja v teku dnevnega življenja v šoli, bo učitelj pri pouku na daljavo zelo verjetno porabil manj časa za predstavitev snovi in več časa za individualne pogovore z učencem, ko bo na željo in potrebo učenca odgovarjal z dodatno razlago in preverjal, koliko je učenec razumel snov ter ga usmerjal k nadaljnjemu študiju- iskanju podatkov, razmišljanju in zaključevanju. Več dela bo imel s prebiranjem in ocenjevanjem izdelkov učencev ter pripravi kakovostne povratne informacije. To bo vodilo k nujnemu reduciranju snovi na bistvene teme in na način pravega projektnega dela. Kolikor bolj je tragična situacija izrednih razmer, toliko višja je dodana vrednost spoznanj in novih dobrih praks, ki jih bodo razvili učitelji. Ti so temelj našega izobraževalnega sistema, toda žal, preveč potisnjeni v birokratske spone in prav zato žrtev odvetniških in inšpekcijskih pohodov na šole.

Izredne razmere odkrivajo razliko med bistvenim in navlako

Inovativen je človek takrat, ko je najprej sposoben opaziti pojav, ga določiti kot problem in ga rešiti. Brez problema ni inovativnosti. Pred nas je stvarnost postavila velik problem, tudi šolstvu. Zato bodo izkušnje, ki jih bodo učitelji pridobili, izjemne.

Fotografija je simbolična. (Foto: STA)

Te izredne razmere odkrivajo bistveno in nebistveno oziroma jih bodo odkrili učitelji, ki bodo morali samostojno izluščiti bistvene cilje v učnih načrtih, manj pomembne pa izpustiti. In to v prihodnosti tudi jasno izraziti ob spremembah učnih načrtov. Avtonomno bodo ocenili učence in dijake, s poštenim premislekom, kaj za njih ta ocena tudi pomeni. Za te odločitve in za njihov sedanji izjemni trud se jim mora družba kot celota zahvaliti. Poleg odlične logistike, ki jo je zastavila vlada, bodo učitelji zmagovalci te epidemije. Prav bi bilo, da se od njih vsi učimo.

Zmagovalci pa bodo tudi učenci in dijaki ter njihovi starši. Ganljivo lepo so se prilagodili in se izjemno trudijo. Pomagati pa je treba zlasti tistim, ki so danes v šibkejšem položaju, pa naj bo to dostopnost tehnologije ali pa potreba po toplem obroku. In to ne glede na birokracijo nemudoma.

Mojca Škrinjar