fbpx

Kučan, Izrael in #IranNLBgate

Miro Petek.

Predsednik državnega zbora Milan Brglez je te dni hodil bled in besen po parlamentu, ko je prebral zabeležko o pogovoru med predsednikom odbora za obrambo Žanom Mahničem in delegacijo skupine prijateljstva izraelskega parlamenta, ki je potekal v slovenskem parlamentu v začetku marca. Na dvodnevnem obisku v slovenskem parlamentu sta bila izraelski parlamentarec Zouheir Bahloul, ki je predsednik skupine prijateljstva, in član te skupine Amir Ohana, spremljal pa ju je veleposlanik Izraela Eyal Sela, ki Slovenijo pokriva z Dunaja.

Izraelce zanima #IranNLBgate
Če že po diagonali prelistamo zabeležko pogovora, ki jo je dobil v roke Brglez, potem lahko vidimo, da so se Izraelci in Mahnič največ pogovarjali o pranju denarja iranske državne banke preko računov Iraja Farrukhzadeha v NLB v letih 2009 in 2010. Izraelci o tem seveda veliko vedo, hkrati pa so tudi pozorno prisluhnili informacijam, ki so jih dobili v slovenskem parlamentu. Izraelci pozorno prisluhnejo vsakomur in vsem, kadar gre za Iran in preostali islamski svet, ki je sovražen do Izraela. Mahnič jih je tudi podrobno obvestil, kdo s slovenskega političnega vrha je bil seznanjen s temi rabotami, kakšne funkcije danes zasedajo ti modeli slovenske postkomunistične elite in zakaj je bila takšna pasivnost in molk vseh organov v Sloveniji, ki bi to morali preprečiti in na koncu sankcionirati. Hkrati je izraelskim kolegom navrgel, da bi bilo dobro, če bi se tudi njihovi varnostni organi pozabavali s tem primerom, kar so seveda z velikim veseljem sprejeli.

Kučan je svojčas rad potoval v Izrael
Na tem portalu smo edini pisali o tem, kar so drugi zamolčali ali enostavno niso vedeli, ker je slovensko novinarstvo pristransko ali povsem impotentno. Namreč o tem, da Sova v času pranja denarja v NLB o tem dogajanju ni obveščala ameriških in izraelskih obveščevalnih služb, veliko drugih partnerskih služb pa je. CIA in Mossad sta bila izpuščena iz Sovinih depeš o pranju denarja in jasno je, da bi v primeru, če bi bilo slovenskim obveščevalcem kaj do tega, da se ta zadeva razkrije, morali najprej obvestiti prav njih.

Milan Kučan.

Izrael ima izjemno razvejano obveščevalno dejavnost, s katero se ukvarja kar šest služb (plus policija), Mossad, ki je nastal leta 1951, to je tri leta po razglasitvi države Izrael, pa je v tem sistemu najpomembnejša institucija. Pri tem sploh ni pomembno, ali je v tej aferi preko NLB šlo kakšno nakazilo Farrukhzadeha tudi v Izrael, glede na odnose Izraela z Iranom bi tamkajšnje civilne in vojaške tajne službe enostavno zanimalo, kaj se je dogajalo v NLB in kdo se je financiral s tem denarjem. Ni odveč ponovno spomniti, da je pranje denarja potekalo v času, ko je bil Iran pod sankcijami OZN in kasneje tudi pod embargom EU. Vse tajne službe se zanimajo za informacije, ki so povezane s terorizmom in trgovino z orožjem, in na tem področju bi Sova morala sodelovati tudi z ameriškimi in izraelskimi obveščevalci.  Glede na odnos slovenske politike do Palestine in Izraela pa niti ni čudno, da so Izrael izključili iz te obveščevalne skupnosti in jih obšli. Kučan sicer ni trobil v levičarski rog, da je treba čim prej priznati Palestino, vendar je bil tiho tudi do stališča Izraela ob tem eksperimentu izrojene levice, kot temu pravi Bernard Brščič. Očitno je Milan Kučan tudi do Izraela spremenil odnos, čeprav je v času, ko je bil še predsednik države, skupaj s tajkunom Darkom Horvatom ali Jelkom Kacinom rad potoval v Izrael. V ozadju teh izletov so bili drugi interesi, ne državniški. Rado Pezdir je pred leti podrobno razkrival tako tihotapske posle kot tudi trgovino z orožjem.

Sledi denarju
Slovenska postkomunistična združba in stare sile, kot jim pravi Miro Cerar, so naredile napako, ker Sove niso dovolj poučile, da ne smejo v parlamentu prostodušno priznati, da Mossada in Cie niso obveščali o pranju denarja v NLB. Sedaj tudi ne morejo več prodajati zgodbe, kako so z Mossadom in Cio sodelovali, da bi preko NLB in teh nekaj deset tisoč nakazil po vsem svetu lahko sledili iranski obveščevalni mreži in financiranju terorizma. Ker sta laž in prevara del genskega zapisa komunistov in njihovih dedičev, je res čudno, da se niso spomnili tega enostavnega izgovora, kako sta se NLB in Slovenija žrtvovali za razkrivanje kriminalnih terorističnih mrež na način, da smo dopustili pranje denarja in mu nato sledili. Kar pa nikakor ne pomeni, da Mossad in Cia nista počela ravno tega in da nista dobro vedela za dogajanje v NLB in mu pozorno sledila. Le da Sova in Milan Kučan tega nista zaznala. In Mossad ter Cia tudi dobro vesta, kam so bile nakazane provizije od tega posla, in lahko dandanes nekatere krepko držijo za pirhe.

Slovenska medijska banalnost in trivialnost
Ob tej slovenski medijski banalnosti pa ste morali biti na vse pretege pozorni in iznajdljivi, da ste našli kakšen zapis o tem, kdo stoji za umorom malteške novinarke Daphne Caruana Galizia. V ZDA so prijeli iranskega bančnika Alija Sadra Hašemija Nedžada, ki ga sumijo, da je preko banke Pilatus na Malti opral najmanj 115 milijonov ameriških dolarjev, kar je s svojim pisanjem razkrivala tudi novinarka Galizia, ki jo je pokončala podtaknjena bomba. Skupnih točk te zgodbe s Slovenijo pa je kar nekaj: Iran, Iranec, banka, pranje denarja in zaradi razkrivanja pranja denarja napad na novinarja.

Ali Sadr Hašemi Nedžad (foto: Twitter)

Zato pa se slovenski mediji in javnost s prirojenim črednim nagonom obtoževanj, zgražanj in moraliziranja že teden dni spravljajo nad Zlatka Zahovića in se ukvarjajo s SMS-ji  nekega novinarja iz tretje lige, Cerarjeva vlada pa medtem v miru izvaja veliki finale ropanja ter brezobzirnega kadrovanja.

Miro Petek