Ko sem junija 2015 na svoji spletni strani pisal o tem, da imamo v Ljubljani spomenik revoluciji, težak 19 ton, spomenik zločincem torej, nimamo pa spomenika njihovim žrtvam, kaj šele spomenika slovenski osamosvojitvi, sem bil deležen kritik vseh vrst levičarjev.
Za mlajše generacije naj pojasnim, kaj je revolucija sploh bila. Revolucijo smo v nekdanjem sistemu poimenovali kot prevzem oblasti leta 1945. In kaj se je takrat zgodilo? Komunistična partija je prepovedala druge politične stranke ter se razglasila za edino in trajno vladajočo politično stranko. Hkrati je ukazala množične povojne zunajsodne poboje. V kakih 600 moriščih na območju Slovenije se je znašlo na deset tisoče nedolžnih ljudi. Spomenik revolucije lahko zato poimenujemo tudi spomenik totalitarizmu ali spomenik rabljem. Imamo ga še danes.
Toda drugje po državah nekdanjega socializma že dolgo ni tako. Ko sem leta 1994 prvič obiskal glavno mesto Madžarske Budimpešto, so bili tam, zlasti v okolici njihovega parlamenta, še vsi spomeniki Marxu, Engelsu, Leninu pa tudi Stalinu in seveda madžarskim komunističnim voditeljem. Leta 2011, ko sem glavno mesto Madžarske obiskal drugič, je bilo tam vse drugače. Omenjenih spomenikov ni bilo nikjer več, na teh mestih pa so stali spomeniki njihovim pesnikom, pisateljem in seveda tistim, ki so leta 1956 organizirali upor proti Sovjetski zvezi. V bližnjem turističnem uradu sem vprašal, kaj so naredili s temi spomeniki. Prijazno so mi povedali, da so vsi spomeniki preteklosti kakih 20 kilometrov iz Budimpešte v posebnem parku, kjer si jih lahko ogledam za 15 evrov vstopnine.
Si predstavljate, da bi Janez Janša v času svojih treh vlad ali pa v opozicijski vlogi dejal, da je treba spomenik revolucije na Trgu republike v Ljubljani odstraniti, ker simbolizira neke druge čase, naše ljudi pa razdvaja, in ga nadomestiti s spomenikom slovenski osamosvojitvi, ki je naše ljudi leta 1991 združila in poenotila. Na omenjenem trgu so potekali tudi pomembni osamosvojitveni dogodki, ne nazadnje je bila na tem mestu prvič dvignjena tudi nova slovenska zastava. Če bi te besede torej izrekel Janez Janša, bi se na ljubljanske ulice zgrnilo na tisoče levičarjev vseh vrst, ki bi burno protestirali.
Toda tega ni izrekel Janez Janša, temveč Milan Kučan pred nekaj dnevi na Vrhniki. Ko sem prvič zasledil to novico na portalu N1, novici seveda nisem verjel, zato sem jo preveril pri tamkajšnjem vodstvu. Izkazalo se je, da je točna. Neverjetno, sem si mislil, in hkrati pomislil, ali je z zdravjem Milana Kučana vse v redu.
Kar nekaj dni je minilo, ko se praktično nihče ni ukvarjal s temi Kučanovimi besedami. Na levi politični sceni novici sprva verjetno niti verjeli niso, tudi z desne politične scene ni bilo odzivov. Toda po prvem šoku so mediji le začeli obširneje poročati o tem, oglašati pa so se začeli tudi nekateri politiki tako z desne kot z leve politične scene. Nihče ne nasprotuje Kučanovi ideji. Posvojil pa jo je kar Robert Golob. Ustrezen sklep vlade je že sprejet, toda ta ne pove ničesar, zlasti ne odgovori na vprašanje, kdaj in kje naj bi spomenik postavili ter kaj s spomenikom revoluciji. Nisem zasledil, da bi se na to temo oglasila predsednica države, tudi borčevske organizacije ne protestirajo.
Kaj se torej dogaja? Obrazložitev je dejansko ena sama. Na eni strani se Kučan stara, starejši ljudje pa menda v poznih letih želijo popraviti tudi napake iz preteklosti. Na drugi strani pa je to dokaz, da so Kučanove besede za levičarje vseh vrst neke vrste »božja beseda« ter predstavljajo absolutno resnico in so izvršljive. Hkrati je to tudi dokaz, da Kučan ni osiveli star mož, ki nima nobenega vpliva; situacija je prav obratna, še vedno med levičarji drži vse niti v svojih rokah.
Toda ne mislite, da je stvar sedaj dokončna, da se bodo vsi z leve in desne poenotili, da nihče ne bo protestiral. Za levičarje vseh barv, verjetno tudi za Kučana, se je osamosvojitev Slovenije začela leta 1941 in končala leta 1991. Želi Kučan spomenik osamosvojitvi, s katerim bi simbolno zajel omenjeno obdobje? Stari lisjak verjetno misli na to, na kar pa ne na levi ne na desni za sedaj še niso pomislili.
Dr. Vinko Gorenak