Protesti, ki se te dni širijo po zahodni Evropi, se odvijajo po enakem scenariju. To, kar smo lahko spremljali v Parizu in drugje po Franciji, se je pred kratkim zgodilo tudi v nemškem Frankfurtu. Nasilna drhal je razbijala po mestu in ropala trgovine. Ponovno je med razbijači prevladovala mladež migrantskih korenin. In ponovno so bili aktivisti iz vrst skrajne levice tisti, ki so ščuvali k nemirom. To so konec koncev potrdili tudi nemški uradni organi in predstavniki oblasti na čelu z zveznim notranjim ministrom.
Ta sprega med ultralevičarji in priseljenci iz tretjega sveta, pretežno iz muslimanskih držav, je postala stalnica. In nobeno medijsko prikrajanje dejstev tega ne more prekriti. Čeprav nas še vedno prepričujejo, da gre za večinoma mirne proteste. Vendar kako je potem mogoče, da se tako pogosto sprevržejo v nasilje? Medtem ko ves čas poslušamo politike in druge mnenjske voditelje o nevarnostih desničarskega ekstremizma, so sedaj levičarski ekstremisti tisti, ki so zakrivili, da se mnoga evropska mesta pogrezajo v kaos in nered.
Splošna predstava, ki jo v veliki meri utrjujejo dominantni mediji, da je (skrajna) desnica bolj nagnjena k nasilju kot (skrajna) levica, je zgrešena. Na levici obstaja dolga tradicija podpore uporabi nasilnih sredstev. Tako nauk klasikov marksizma zagovarja uvajanje radikalnih družbenih sprememb, ki bi privedle do odprave kapitalističnega sistema, preko revolucije. Ta revolucionarni socializem ima torej uporabo nasilja za nekaj povsem legitimnega. Revolucionarno nasilje je sredstvo, ki ga posvečuje cilj (prosto po Nicolu Machiavelliju), to je oblikovanje boljše, lepše, bolj humane družbe.
Novodobni socialisti pogosto opravičujejo kriminal in nasilje
Novodobni socialisti sicer pogosto na deklarativni ravni obsojajo različne oblike nasilja. A te obtožbe po pravilu letijo na “sistem” in njegove nosilce ter seveda na tiste, ki prakticirajo nasilje iz “napačnih razlogov”. Zelo veliko razumevanja pa kažejo za nasilne izpade pripadnikov družbenih skupin, ki jih označujejo za deprivilegirane. Tako pogosto opravičujejo kriminal in nasilništvo neevropskih migrantov. Poslušamo lahko, kako temu botrujejo socialni in sistemski dejavniki, se pravi to, da ti ljudje živijo v težkih razmerah, v degradiranih soseskah, da med njimi vlada visoka stopnja brezposelnosti – in da so, kakopak, žrtve diskriminacije.

Vendar so to v pretežni meri izgovori. Drži, da omenjeni problemi obstajajo. A zanimivo je, da so tako razširjeni prav v določenih priseljenskih skupnostih, predvsem v tistih, ki izvirajo iz muslimanskega sveta. Kaj pa, če je razlog v njihovi kulturni nekompatibilnosti? Če se pripadniki njihove tretje in celo četrte generacije niso uspeli integrirati, potem to verjetno pomeni, da se tega niso zmožni.
Tako mnogi levičarji, tudi tisti, ki niso vključeni v organizacijo nasilnih protestov, te opravičujejo. Raje, kot da bi obsodili divjanje ulične sodrge, kritizirajo domnevno pretirano uporabo sile francoske policije, ki je v resnici v tem primeru ravnala zelo mlačno, zelo neodločno. Če bi se ti nasilneži podobno obnašali v državah svojega izvora, bi jo odnesli neprimerno slabše. Tam se varnostni organi niti slučajno ne obnašajo tako “v rokavicah”, kot se v (zahodnih) evropskih državah, kjer se ob vsakem nekoliko odločnejšem policijskem posredovanju aktivira množica “socialno čutečih” nevladnikov, ki to obsodijo, temu pa pogosto pritegne levi del politike. Zato niso problem samo tisti, ki organizirajo in izvajajo nasilne akcije, ampak tudi tisti, ki jim pri tem dajejo potuho.
Dr. Matevž Tomšič
