Dejstva o varovanju in zavračanju pridobitev socializma

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

1. Pridobitve socializma. Vse do konca hladne vojne je bilo v Sloveniji zapovedano varovati izročilo revolucije in pridobitve socializma, prepovedano pa dvomiti o njih. Pridobitve socializma so se uradno nanašale na polno zaposlenost, solidarnost, enakopravnost, javno šolstvo in zdravstvo … Za zapovedmi in prepovedmi pa so se skrivali privilegiji samozvane oblasti oz. novega razreda. Sčasoma so se “pridobitve” izkazale kot nemoralne, predvsem pa neprimerljive s pridobitvami v zahodnih državah. Ob materialnem pomanjkanju je bilo najbolj očitno pomanjkljivo varovanje človekovih pravic. Pomanjkljivosti je režim zanikal in prikrival s pomočjo medijske propagande.

2. Plebiscit zavračanja socializma in Jugoslavije. Privilegije novega razreda in njihovo lažno prikazovanje so bolj ali manj previdno zavračali posamezni akademiki, pisatelji in celo diplomati, ki so bili večinoma za svoja dejanja tudi kaznovani.[1] Razmere so se izboljšale v času t.i. slovenske pomladi. Majniška deklaracija iz leta 1989 je prehitela padec Berlinskega zidu in Pariško listino o novi Evropi. Razmere so se spremenile pred tridesetimi leti s prvimi demokratičnimi volitvami, Demosovo vlado in plebiscitom o neodvisnosti, s katerim so intelektualni protesti in programi dobili absolutno podporo slovenskih državljanov in uradni značaj. Privilegiji komunistične nomenklature oz. t.i. pridobiteljev so bili uradno razveljavljeni, kar je povzročilo zadrego v ideoloških aparatih države, kot so pravosodje, šolstvo in mediji.

Plebiscit 1990.

3. Demokracija in neodvisnost. Trideset let nazaj, ob koncu hladne vojne je Slovenija pravočasno, dovolj zgodaj, prej kot druge jugoslovanske republike, približno istočasno kot druge bivše socialistične države v Srednji in Vzhodni Evropi prepoznala “nasmeh zgodovine”. Z Demosovo vlado, ki je nastala po pretežno demokratičnih volitvah, z enodušno/plebiscitarno podporo, z uspešno obrambo in učinkovito diplomacijo je dosegla ločitev od Jugoslavije in mednarodno priznanje državne samostojnosti oz. neodvisnosti.

4. Varovanje pridobitev socializma. Skupaj s socialističnimi državami je propadel tudi komunistični sistem. Slovenski prehod od zastarelega avtoritarnega sistema k demokraciji se je dogajal v znamenju dobronamernosti in splošne sprejemljivosti novih oblasti. Pomembna posebnost prehoda je bila izvolitev nekdanjega predsednika Zveze komunistov Milana Kučana na položaj predsednika države, ki sicer ni imel operativnih pristojnosti, vendar je predstavljal nekakšno simbolično zavarovanje pridobitev socializma oz. članov nekdanje nomenklature.

Milan Kučan (Foto: STA)

5. Kohabitacija. Nomenklatura se ni mogla izogniti denacionalizaciji, tj. vračanju po II. svetovni vojni krivično odvzetega premoženja, pač pa je – po razpadu prve koalicijske vlade – izkoristila priložnosti, ki jih je ponujala površno pripravljena privatizacijska zakonodaja. Nekdanja nomenklatura, njeni privrženci in nasledniki so tako rekoč neopazno prevzemali gospodarske družbe in kopičili premoženje, s katerim so podpirali politične povezave in postojanke, ki so bile skladne z njihovimi prepričanji in interesi. Obdobje, v katerem je bil predsednik vlade Janez Drnovšek (1992-2002) bi lahko z nekoliko prizanesljivosti označili kot obdobje kohabitacije.

Janez Drnovšek je leta 1992 prevzel vlado po padcu Demosove. (Foto: STA)

6. Medijsko zavračanje zahodne civilizacije. Vzporedno s finančnim in političnim utrjevanjem skupin, ki so spominjale na socialistične čase, se je razvijala tudi medijska spremljava. Glavni mediji so po kratkem obdobju negotovosti nadaljevali s podporo tem skupinam. Poseben problem – celo pretres – je povzročilo približevanje Evropski uniji in še posebej včlanjevanje v Nato. Po Drnovškovem umiku z vlade (2002) so v nekaterih vladajočih krogih in medijih podpirali vključitev v Nato s figo v žepu, in nastal je vtis, kot da bo Slovenija na referendumu (2003) Nato zavrnila. To se ni zgodilo.

7. Manija zatiskanja oči, tj. zanikanja dosežkov. Z odličnim izidom referenduma o EU in Natu je bil postavljen dodaten temelj slovenske državnosti. Slovenija je ne glede na domače spore suvereno nastopala na svetovnem prizorišču: postala je nestalna članica Varnostnega sveta OZN, vodila je OVSE in Evropsko unijo, vstopila v OECD, v schengenski sistem in prevzela evro. Janševa vlada (2004-2008) je kljub temu ali ravno zato postala priljubljena tarča koncentriranih napadov t.i. levice. Posebej izbrani oz. določeni novinarji so notranjepolitična trenja prenašali v tujino oz. od tam uvažali vse mogoče kritike in obtožbe. Za ta namen so nezakonito posegali v diplomatske komunikacije, režirali spore s prijateljskimi državami, ovajali slovenske funkcionarje mednarodnim ustanovam, kot je Svet Evrope itn. Največji vtis so leta 2007 dosegli s “peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje”, naslednje leto pa z afero v zvezi z nabavo oklepnikov finske znamke Patria.

Drago Kos (Foto: STA)

8. Dopolnilno zavarovanje pridobitev socializma. Opazovalci se sprašujejo, od kod takšne izredne in posebne politične razmere. Gre za poskuse dopolnilnega zavarovanja pridobitev socializma. Po letu 2008 so se razmere zaostrile: nekdanjemu socialističnemu funkcionarju Danilu Türku na položaju predsednika države se je pridružila vlada, ki jo je ob pomoči mladih in starih pridobiteljev vodila v Socialno demokracijo preimenovana Zveza komunistov. Tej so sledile na novo sestavljene stranke in njihove koalicije, ki so se v programski zadregi in zmešnjavi imenovale kar po začetnicah svojih predsednikov, cilj pa je bil prej ko slej enak: strog nadzor ideoloških aparatov od šolstva in pravosodja do medijev, skratka, ohranjanje privilegijev nekdanjega vladajočega razreda; poleg tega seveda blokiranje generacije osamosvojiteljev.

Danilo Türk (Foto: STA)

9. Mediji kot varovalka pridobitev socializma. Danes se govori, da v Sloveniji – po krivdi koalicije 13. marca 2020 – ni več svobode govora. Pravijo, da vlada vodi vojno proti medijem. Značilni očitki so, da t.i. politična desnica izvaja “cenzuro in politične pritiske na novinarje”, da ne spoštuje kritike in boja mnenj, da grozi urednikom z represivnimi ukrepi, zatira medijsko pluralnost itn. Dejstva so drugačna: glavnina slovenskih medijev je povezanih z osebami in strankami, ki bolj ali manj odkrito, bolj ali manj zavestno obžalujejo konec hladne vojne, propad socialističnih sistemov, razkrivanje njihovih zablod, seveda tudi pešanje socialističnih in socialdemokratskih strank od Avstrije, Francije, Italije in celo Nemčije do vzhodnoevropskih držav, kot so Češka, Madžarska in Poljska. To pešanje, pred katerim si levičarji večinoma zatiskajo oči, je povezano z nazadovanjem kolektivnih političnih idej in z naraščanjem individualizma.[2]

10. Stampedo zatiskanja oči. Prav v najnovejšem času pa se poleg skupinskih protestov zoper “desnico” in njeno domnevno uničevanje medijev pojavljajo pisma bralcev, članki, eseji, celo razprave o aktualnosti socializma, revolucije, marksizma, celo leninizma. Kopičijo se članki o tem, kako si pravzaprav vsi želimo vrnitev socializma. V Delu je bilo nedavno mogoče prebrati članek o tem, kako bo za vrnitev socializma poskrbela epidemija koronavirusa: “In kot vsak zgodovinski prelom je tudi ta načel razpravo o možnostih velike vrnitve socializma. Tega smo si vendar ves čas želeli, kajne? Da bi se socializem pokazal kot odgovor na zagate časa in kapitalizmu odmeril mesto, kamor spada – na smetišče zgodovine.”[3] V istem časopisu smo pred kratkim prebrali tudi hvalnico Zvezi komunistov in ugotovitev, da komunizem pri nas pač ni prepovedan.[4] Največ pa je mogoče izvedeti iz zapisov, ki so videti naključni in obrobni. V enem od njih beremo, da hočeta SDS in Janez Janša razpustiti parlament; da načela iz ustave nekdanje Jugoslavije niso preživela; in da je neoliberalizem “novo ime za nacifašizem, ki intenzivno dviga glavo”, njegovi nosilci pa so “programi članic EPP”.[5] Prebrali smo tudi, da “so bistvene družbene institucije – parlament, vlada, sodstvo in stranke – bile prej (v socializmu, op. D.R.) bolj učinkovite. Ker je bila večina vodilnih v partiji, je bila pomembna strokovnost in ne stranka.”[6]

11. Le pogumno klevetajte, nekaj se bo že prijelo! Iz zapisanega, še bolj pa iz podrobnega pregleda naših medijskih razprav je mogoče ugotoviti, da v resnici ne gre za vojno vlade proti medijem – kot veselo očitajo medijski vojskovodje – in pravzaprav tudi ne za vojno medijev proti vladi. “Strici iz ozadja” (kot jih je imenoval žal odstopivši Dejan Židan) uporabljajo in izkoriščajo medije za kulturno vojno (Kulturkampf). Gre za boj za oblast, bolje za ohranjanje pridobitev socializma, v katerega so poleg sproti nastajajočih levih strank vključeni tudi glavni slovenski mediji. Rezultati tega bojevanja so bili doslej – kljub precej pomanjkljivi moči argumentov (kajti gre za argumente moči) – praviloma porazni za slovenske konservativne, recimo jim desnosredinske stranke (kot sta SDS in NSi). Natančnejši pregled več sto levičarskih medijskih traktatov seveda odkrije več tisoč falzifikatov, napak in zmot. Vendar kot pravijo Latinci: calumniare audacter, semper aliquid haeret (le pogumno klevetajte, nekaj se bo že prijelo!).

dr. Dimitrij Rupel

P.S. (9. junija 2020)

V zadnjem času so se v slovenski javnosti razvnele razprave o (ne)pristranskosti medijev, o njihovi vojni proti vladi (celo o vojni vlade proti medijem?); prihajajo pa tudi pobude, naj bi pripravili resnejšo, poglobljeno, strokovno… razpravo, v čem je bistvo problema. Tukajšnji članek (o varovanju in zavračanju pridobitev socializma) je mišljen kot prispevek k takšni poglobljeni razpravi. Pojavljajo se predlogi o bojkotiranju plačevanja prispevka za RTV, o zmanjšanju ali prerazdeljevanju prispevka, ki znaša preko 90 milijonov evrov. Toda pred takšnimi (ali drugačnimi) ukrepi bi seveda morali odgovoriti na vprašanje, ali nacionalno televizijo potrebujemo ali ne; še pred tem pa bi si morali odgovoriti na vprašanje, kako aktualno novinarsko enostranskost spremeniti v nepristranskost. Temelj nepristranskosti je samostojnost. Temelj samostojnosti je primerna razdalja med državo in kulturo, v katero spada tudi novinarstvo. Angleži za sistem financiranja kulture uporabljajo izraz “at arm’s length”, kar bi lahko prevedli tudi s “socialno distanco”: nobene intimnosti med izvirom in pritokom denarja! Država/politika mora skrbeti za posredovanje informacij, ne za njihovo ideološko usmeritev. Medijsko konkurenco in ustrezne licence morajo uravnavati neodvisne ustanove, ki morajo poslovati na podlagi meritokracije. Tako si Angleži – pa tudi pisec teh vrstic – predstavljajo demokracijo.

[1] Najbolj znamenit je primer Milovana Đilasa, v Sloveniji pa so bili sporni nastopi oz. dela kritičnih intelektualcev, kot so bili npr. Izidor Cankar, Edvard Kocbek, Lojze Kovačič, Dušan Pirjevec, Leonid Pitamic, Jože Pučnik… Sčasoma se je razvilo oporečniško gibanje, ki je bilo povezano z revijami Revija 57, Perspektive in Nova revija.

[2] Ko komentira slabe volilne rezultate nemške socialdemokratske stranke (SPD), voditelj nemških socialnih demokratov Sigmar Gabriel pravi: “Vera v velike, kolektivne, skupnostne politične ideje je izginila. Namesto tega so naše družbe vedno bolj individualistične.” (“Sigmar Gabriel über Sozialdemokraten: Auf falsche Themen gesetzt, Der frühere SPD-Chef und Ex-Außenminister über die Gründe für die Krise der Sozialdemokraten in Europa”, Kurier, 25.11.2018.

[3] Mojca Pišek, “Težko pričakovana vrnitev socializma”, Delo, 17. aprila 2020, str. 5.

[4] Glej: Janez Kocijančič, “Ovaduštvo – temačna, sporna, napačna značajska lastnost”, Sobotna priloga Dela, 9. maja 2020, str. 8-9.

[5] Slovensko ime za EPP je Evropska ljudska stranka. Poleg slovenske SDS sta njeni članici tudi nemški CDU in CSU. Iz CDU prihajata nemška kanclerka Merklova in predsednica Evropske komisije von der Leyenova. Gre za odgovor Jožeta Kavčiča na članek Alenke Puhar “Ljubitelji leninizma”. Z dejstvi sprti Kavčičev tekst je izšel v  Delu 27. maja 2020.

[6] Jože Jež, “Kitajska bo toliko močna, kot ji bo dopustil svet”, Sobotna priloga Dela (pisma bralcev), 23. maja 2020, str. 31.