fbpx

Kako rešiti Evrovizijo?

Ivan Šokić

“Piše na nagrobniku v moji hiši ni Boga, a če najdeš občutek za čas, se boš dvignil iz lastne pozabe,” pravi besedilo zmagovalne pesmi italijanske skupine Måneskin na Evroviziji 2021. Nekoliko bolj v srčiko so glede stanja Evrovizije te dni zadeli člani finske zasedbe Blind Channel s pesmijo Dark Side (Temna plat): “Vsak psihopat na sceni: dvigni roke in ponavljaj za menoj (hoo, hoo, hoo, hoo). Cesarstvo spak, častim pijačo,” in pa “Ne trati molitev, ne morejo nas rešiti, to je življenjski slog bolnih in nevarnih.” 

Transspolniki, Afrika, satanizem in druge perverznosti. Da je Evrovizija res eno samo cesarstvo spak, je razvidno tako iz pesmi, izvajalcev in tudi samih voditeljev prireditve. Da v tej hiši ni Boga niti prostora za molitev, je jasno že takoj. Na Evroviziji je celo glasba potisnjena na stranski tir. Prireditev je te dni prerasla v hvalnico raznolikosti, kakor te pojme razume moderen razsvetljen progresivec. To ni nekaj novega, letos je samo doseglo novo dno.

Če pustimo ob strani, da Evrovizija te dni bolj spominja na parodijo evropske popevke, ima prireditev težave že s štetjem glasov. Tu se ne bi spuščal v namigovanja o kupovanju glasov na takšen ali drugačen način. Za moje pojme je problematično že to, da ima moč nad polovico glasov komisija vsake države, ki sodeluje na Evroviziji. Gre za goljufanje publike. Peščica posameznikov, za katere nihče zares ne ve, po katerem ključu so izbrani, ima enako moč kot navaden plebs, ki mora drago plačati za privilegij sodelovanja pri glasovanju na Evroviziji. Komisija je odvečna. Če je prireditev namenjena ljudem, potem naj o zmagovalcu odločajo ljudje. Če odloča komisija, pa naj ukinejo plačljivo glasovanje. Sistem, ki je ta čas v praksi, je namreč samo legalizirana kraja na račun publike.

Foto: STA

Okus komisije se v devetih od desetih primerov ujema z okusom publike
Kar se tiče vpliva komisije, se njen okus v devetih od desetih primerov ujema z okusom publike, vsaj če se lahko zanesemo na verodostojnost podatkov o točkah publike na uradni spletni strani Evrovizije. Upravičeno se letos lahko na komisijo jezita samo Hrvaška in Danska. Ti dve državi sta imeli na svoji strani glas ljudstva, a ju je povozila komisija, zaradi česar smo v finalu gledali Belgijo in Albanijo. Da publiki res ni bilo do belgijske depresije, se je pokazalo ob delitvi točk, ko so prejeli samo tri.

Slovenska predstavnica Ana Soklič s pesmijo Amen ni imela nobene možnosti. Problematična je bila že sama pesem, ki ima versko, celo krščansko vsebino, prav tako pa tudi videz Sokličeve. Za tiste, ki ne vidijo barve kože − Sokličeva je svetlolasa belka. V podobni zagati glede videza je bila tudi Hrvatica, a ta je, obdana s postavnimi moškimi, v izzivalni oblekici migala z boki. Sokličeva je po drugi strani nastopila kot antiteza vsega, kar je Evrovizija. Kot nuna sredi kurbišča.

Ana Soklič (Foto: STA)

A nič zato. Slovenija ima zelo dobre možnosti, da se prebije v finale Evrovizije. Res ni treba veliko. Vse, kar mora storiti, je vzeti eno od naslovnic Demokracije, ki tako zelo jezijo levičarje, in tako na odru kot v sami pesmi pokazati, da na karkoli že Demokracija opozarja ali nasprotuje, Slovenija slavi.

Primer: Prihodnje leto lahko Slovenija na Evrovizijo pošlje plavolasko, ki bo prepevala o blagodatih raznolike družbe, medtem ko jo na odru v rokah mečka skupina mulatov in črncev. Če se komu zdi to premalo, lahko v ozadje vržemo še veliko mavrično zastavo LGBT, na kateri bo pisalo, da muslimanska transživljenja štejejo. Glede na to, kaj smo lahko na prireditvi videli letos, bi imela Slovenija tako realne možnosti za preboj v finale.

Evrovizija je svojevrstna institucija. A je institucija, ki se je oddaljila od svojega primarnega poslanstva. Prostor je za alternativo. Predstavljajte si “Eurocantus”, na katerem bi lahko sodelovale samo države članice, ki spadajo znotraj geografskega prostora evropskih meja. Nobenega Izraela ali Avstralije. Prebivalci vsake od sodelujočih držav bi lahko glasovali tudi za svojo državo. Predstavniki držav bi morali prepevati v jeziku države, ki jo zastopajo. Za nameček bi v besedilih in na odru prepovedali seks, satanizem in družbeno pravičnost. O zmagovalcu pa bi odločala samo publika. To bi bila prireditev, ki bi jo lahko gledal.

Ivan Šokić