fbpx

Kriza koronavirusa ali človeškega dostojanstva?

Zala Tomašič (Foto: Demokracija)

Pred nekaj dnevi sem odprla Instagram in videla, kako so nekateri moji prijatelji na zabavi. Del njih je bil na zabavi v neki garaži, kjer nihče ni nosil maske, delili so si steklenice pijače in cigarete, se objemali in plesali. Nekateri drugi pa so bili na zabavi celo v baru, kjer je bilo dogajanje podobno. Ob vsem tem si ne morem kaj, da se sama ne bi počutila izjemno naivno, ko skoraj ves svoj prosti čas preživim doma, pretežno v družbi našega psa, z očitno precej optimističnim in trapastim prepričanjem, da to počnejo tudi drugi ljudje. 

Za tako naivno mišljenje nimam izgovorov. Kljub strogim ukrepom v preteklih tednih je število okužb še vedno (pre)visoko. Že same številke bi mi morale povedati, da se v nasprotju z mojo družino ogromno ljudi ne drži ukrepov. Da ne omenjam objav na socialnih omrežjih in izjav ljudi, vključno z nekaterimi politiki, ki prepričujejo ljudi, naj ne spoštujejo ukrepov. Morala bi vedeti. In na neki stopnji celo sem. Zavedala sem se, da nekateri ljudje ne prenesejo zdajšnje vlade, da protestirajo, celo jezila sem se na ljudi, ki ne spoštujejo ukrepov in ne verjamejo, da novi koronavirus obstaja ali da je nevaren. Ampak nekako nisem hotela verjeti, da je med ljudmi, med sodržavljani, toliko nestrpnosti, sebičnosti, iracionalnosti, jeze, sovraštva, in to brez utemeljenega razloga.

Največja žrtev te epidemije ni gospodarstvo, javno življenje ali celo zdravje ljudi, čeprav so vsi ti sektorji močno prizadeti. Največja žrtev novega koronavirusa je človekovo dostojanstvo. Zavedanje, da smo kot skupnost na testu sočutnosti, pomoči in potrpljenja padli, bi nas moralo opozarjati na to, kaj smo postali. Velikokrat se ravno naše sočutje do šibkejših, naša empatija do ljudi ter zmožnost razumevanja in prilagajanja uporabljajo kot argumenti za razlago, zakaj smo kot vrsta drugačni oziroma celo boljši od živali. Epidemija je pokazala, da nismo. Pravzaprav, z opazovanjem živali postane jasno, da živali kažejo sočutje in empatijo, pomagajo šibkejšim in razumejo več stvari, kot jim večina ljudi pripisuje – vse stvari, ki naj bi nas razlikovale od živali. Morda celo nas, ampak v obratnem smislu. Kot skupnost mi tega nimamo (več), živali pa.

Na televiziji vrtijo ogromno oddaj in filmov o poapokaliptičnem svetu in ti vedno prikazujejo podoben scenarij. Ljudje ne stopijo skupaj, čeprav bi jim bilo skupaj laže, ampak se raje zadnji ljudje na Zemlji med seboj pobijajo. Vsak skrbi samo in izključno zase, preživi najmočnejši, ki mu je tudi vse dovoljeno, vse drugo pa je potek evolucije. Ni morale, ni sočutja, ni potrpljenja. Morda nas to ne bi smelo presenetiti, saj je mnogo mislecev že opisalo človeško naravo v anarhiji. Thomas Hobbes je bil prepričan, da samo s sklenitvijo socialne pogodbe lahko ljudje zapustimo to stanje in napredujemo kot družba. Sedaj pa se zdi, kot da že v okviru socialne pogodbe živimo skorajda v anarhiji glede na to, da toliko ljudi ne spoštuje ukrepov.

Kot optimistka raje vidim svet, Slovenijo in našo družbo v svetlejši in bolj pozitivni luči. Mogoče me kdaj to zanese v naivnost, ampak kljub temu nočem verjeti, da smo kot družba popolnoma zgubili človeško dostojanstvo. Nespoštovanje ukrepov, nasilni protesti, vulgarni in žaljivi komentarji so le odraz določene skupine ljudi, ne večine – vsaj upam, da je tako. Prav tako upam, da se večina zaveda, da bomo kot družba propadli, če se vsi začnemo obnašati tako objestno, nespoštljivo, netolerantno in pokroviteljsko kot tisti, ki nasprotujejo vladnim ukrepom, ki jih podpira oziroma celo predlaga stroka. Vsi pogrešamo druženje in normalno življenje, ampak v težkih časih se pokaže, kako močni smo kot osebe. Hišne zabave se zdijo dokaj nenevarne, če mislimo samo nase – večina mladih novi koronavirus preboli brez večjih zapletov. Ampak to ne pomeni, da zapleti niso mogoči, še bolj pomembno pa je, da lahko mi okužimo svoje stare starše ali koga drugega, za katere pa okužba z novim koronavirusom ni le nedolžen prehlad.

Zala Tomašič