fbpx

Kultura preklica

Jože Biščak, odgovorni urednik tednika Demokracija.

Ni vam treba daleč, da bi se podučili, kaj se dogaja danes in kje je izvor tega zla. Vsaka knjižnica ima zapise o komunistični utopiji Marxa in Engelsa. Dovolj je nekaj minut branja in jasno vam bo to, kar lahko opišemo z eno besedo – uničenje. Neprestani napadi na desnosredinsko vlado Janeza Janše in spodkopavanje prav vsakega ukrepa so del poldrugo stoletje stare strategije, da je treba tradicijo, “stari red” izkoreniniti, vsak upor “novemu redu” pa v kali neusmiljeno zatreti. V novem svetu ni prostora za konservativizem.

Tja, kamor razgrajaški levičarji (vsi po vrsti globoko v sebi komunisti) vodijo sedanjost, bodo, tako obljubljajo, ljudje hodili bosi po jutranji rosi in gledali sončni zahod; tam se bosta cedila med in mleko; tam bodo svizci zavijali čokolade in zajčki barvali pirhe. Ljudi bodo, kakopak, vodile ene posvečene elite, ki bodo odločale, kaj je prav in kaj ni. Volitve in politične stranke, s tem pa različni pogledi na svet bodo popolnoma nepotrebni. So ostanek nazadnjaštva, buržoazije, reakcionarnosti, mar ne?

Vsaka oblast, ki ima drugačen svetovni nazor, pomeni grožnjo “novemu”
Utopija, ki jo še posebej v teh dneh slika levica, seveda prevzame množice. Kdo pa nima rad sadne kupe s smetano in z dežničkom na vrhu? Ko se bodo na oblast vrnili nasledniki totalitarnega jugoslovanskega režima, bo tega za vse dovolj. Razen za desničarje, za katere bodo poskrbeli, da bodo izginili. Tako ali drugače. Njihovo geslo “smrt janšizmu” namreč pomeni natančno to. Tudi sicer pravijo, da je prostora v Hudi jami, Kočevju ali na Teharjah dovolj. Jasneje svojega načrta ne bi mogli razkriti. In da bi do tega čim prej prišlo, je treba nasprotovati vsaki vladi, ki ni usmerjena na levo.

Vsaka oblast, ki ima drugačen svetovni nazor, čeprav je povsem legitimno izbrana, pomeni grožnjo “novemu”. Zato je treba ljudem z nemiri in s podžiganjem upora pokazati, da je prihodnost blizu, nekako takojšnja, in da je preteklost zelo oddaljena. Pri tem ne gre za nikakršen idealizem, ampak za hladno in pohlepno preračunljivost, ki jo vodi sla po denarju in moči. Verjemite, za množice jim je v resnici malo mar, nanje bodo pozabili hitreje, kot so izrekali obljube. Drugače ne more biti. Gre za ljudi, ki so arhetipi razvajenega razreda, željnega oblasti in krvi.

Foto: STA

Hujskaški medijski mainstream in revolucionarna indoktrinacija v izobraževalnem sistemu naredila svoje
Skrb vzbujajoče je, koliko mladih jim naseda, koliko jih je pripravljenih, da blodnje svojih prerokov uresničujejo ne na volitvah in s sprejemljivimi prijemi demokratične države, ampak z grožnjami in nasiljem, mestoma s smrtonosnimi težnjami. Samo poglejte, koliko mladostnikov in mladih je bilo pretekli teden na Prešernovem trgu, za koliko teh je revolucionarno nasilje sprejemljiva pot. Cela vrsta jih je bila: od histeričnih in kričečih mladoletnic prek v rdečo zvezdo našemljenih klovnov do mazačev fasad s srhljivimi sporočili.

Vsakdo ima seveda teorijo, kako je do takega stanja lahko prišlo in kako slabo bo naprej, a nekaj je gotovo: hujskaški medijski mainstream in revolucionarna indoktrinacija v izobraževalnem sistemu sta veliko pripomogla, naredila sta svoje; pomanjkanje demokratične tradicije in večdesetletno življenje v socialističnem mehurčku (kot edinem sprejemljivem svetu) tudi. Zato nihče od večine mladih ne pozna več tradicionalnih družbenih in kulturnih norm, ki so pripomogle, da brzdamo svoja dejanja, četudi se s čim ne strinjamo in se počutimo besni. Stari tradicionalni red je zanamce naučil in priučil obvladovanja nasilnih teženj, novi red je nasilje spodbujal in ga še naprej. Nevaren odstotek je že teh ljudi, ki imajo popolnoma neartikulirano miselnost in se ne odzivajo za miroljuben način delovanja, četudi ni vse vedno po njihovih željah.

Foto: Polona Avanzo

Kultura preklica in hiperkritičnost do vsega, kar je desno od sredine, in to ne glede na to, ali je ravnanje in delovanje tarč slabo ali dobro, brišeta mejo med sprejemljivim in nesprejemljivim. Težava ni majhna, bakle svobode in demokratičnih norm nam lahko za vedno ugasnejo. Smo sredi vojne. Tako daleč so stvari prignali levičarji. Žal.

Jože Biščak