Vlada Roberta Goloba ne potrebuje sovražnikov. Sama sebe najbolj ruši, sama sebi je največji sovražnik. Nastala je iz sovraštva do Janeza Janše. Njen izjemno močen steber so proticepilci sumljivega duševnega stanja. Ko se je oboje spraznilo, ne ve ne kam ne kje. Gola in bosa je ostala na čistini. Vse bolj se razkriva politično ozadje njenih “instalaterjev”. Pred nami se razgrinjajo posledice nekdanjega samoupravnega socializma, ko je bil vsak, ki je imel “pozitiven odnos do naše socialistične stvarnosti”, primeren za vsak položaj in funkcijo.
Vladajoči so žrtev usmerjenega izobraževanja, katerega cilj je bila vzgoja in oblikovanje generacij, ki bodo brez pomisleka izpolnjevale naloge, ki jih pred njih postavlja sublimirani um človeške družbe: vodstvo komunistov, ki ga pooseblja njegov voditelj. “Demokratični centralizem” kot zakrito ime osebne diktature je še vedno tisto, kar upogiba hrbtenice ljudi pred predsednikom CK ZKS. Z očitkom, da Kučan strelja kozle, je Golob najvišjo maksimo monološke partije prelomil, kajti voditelj je nezmotljiv. Suicid!
Mož, ki od časov, ko je postal študentski voditelj, že 62 let (so)krmari slovensko politiko, je mojster poklica. Na osebne korenine je nepresežno cepil poglede in prakso Mitje Ribičiča in Zdenka Roterja. Kako čudovito se je s pomočjo “razkritja” povojnih pobojev rešil “starih tovarišev”. Kljub častitljivim letom še vedno vrti Slovenijo okoli svojega prsta kot igračo. Požvižga se na vse. Nima zadržkov za ohranitev oblasti svojih. Nikoli ni obsodil ne divjega lastninjenja ne tajkunov. Oligarhinjo je spravil celo na čelo države! Njegovo življenjsko vodilo je obstoj in zagovor več resnic, s čimer daje laži moralno pravico do obstoja in rabe. Ni oče marksističnega machiavelizma, ampak njegov največji modernizator in prilagojevalec slovenskim razmeram.
Gornji ekskurz je potreben, da razumemo padec Slovenije. Še tako lahko vpijemo, da gre za največji dosežek Slovencev v zgodovini, bolj se iz tega norčuje. Ukazal je uničiti Muzej slovenske osamosvojitve in lustrirati dr. Jožeta Dežmana in dr. Željka Oseta. Slednjega dobesedno porivajo v tujino. Nima pogojev za upokojitev, delati ne sme. Dežmana hočejo upokojiti, kar je v njihovih očeh očitno kazen. Zato so izbrisali slovenske upokojence in pomoči potrebne. Nedavne demonstracije proti vlogi in položaju slovenskega jezika v slovenski družbi pred slovenskim parlamentom so nekaj nepojmljivega za slovensko zgodovino. So logično nadaljevanje prizadevanj onih, ki hočejo spraviti narodno glasbo s slovenskih radijskih programov. Kučan nam, ne prvič, odgovarja s Švejkom: “Jaz se nato pos…!” To si še toliko laže privošči, ker ve, da ga bodo zgodovinarji z oddelka za zgodovino FF, ki so po njegovem ukazu spravili ob kruh dva kolega, pokrili z “znanstveno resnico”, da je to v najboljši tradiciji slovenske zgodovine.
Kljub gornjim primerom, ki jim nadaljevanja ni videti konca, tudi spomenik Ć je sestavni del tega, so glavni topovi usmerjeni na slovensko demokracijo. Ta je glavna ovira njegovim ciljem. Igra novih obrazov se z Golobovim primerom spet izkazuje kot preveč prozorna in ponesrečena. Odnos Kučanovih do Putinove Rusije ni kulisa, ampak cilj in ideal, svet (ne)vrednot, kamor nas bi radi popeljali. Če to ne bo uspelo Golobovim parlamentarcem, bodo delo dokončali njegovi jurišniki med žurnalisti z Bergantom in njegovimi na čelu. Angažiral je že šolnike. Ti bodo v skrbi za “prehrano, telovadbo in tuja jezika” predvsem pazili, da šola ne bo spodbujala k domoljubju in demokraciji. Hvalo bodo peli Niki Kovač, kolesarje razglašali za heroje in omalovaževali Pučnika. Priča smo prizadevanjem za podreditev družbe in likvidacijo opozicije. Demokratične standarde ustavne demokracije spreminjajo v pravo oblastnikov, samodržcev. Da bi to hitreje uresničili, se skrivajo za skrajšane parlamentarne postopke in napovedi reform, ki razen “časovnic” nimajo vsebine. To pravico si uzurpirajo, ker razumejo rezultat zadnjih volitev kot dodelitev plena zmagovalcem. “Gorje premaganim” je doslej edina dokazljiva vsebina njihovega volilnega programa.
Demonstracije upokojencev so zaradi upravičenosti in jasnosti zahtev ta čas najmočnejše orožje demokratične opozicije. Sklicevanje na Slovenijo kot socialno državo je smrtonosno orožje za finančno in kradljivo oligarhijo, ki nam vlada. Njihova zloraba ali razvodenitev s širjenjem programa bi bil politični samomor.
Dr. Stane Granda