V začetku meseca so mediji poročali o nameri vlade oz. ministrstva za kulturo, da ustanovi oz. podpre ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve: “V proračunu za leto 2022 je vlada v dopolnjenem predlogu sredstva za kulturo prerazporedila tako, da bomo dobili nov Muzej osamosvojitve Slovenije.” Temu sporočilu so značilno ugovarjali v strankah SD in Levica, predvsem Tanja Fajon in Luka Mesec; nakar je “skupina aktivistov .. izvedla protestno umetniško akcijo proti zagonu projekta Muzeja osamosvojitve Slovenije” in opozorila, da bo “muzej .. pomenil še dodatno izgubo sredstev za kulturo”. Aktivisti so s “protestnim performansom” hoteli povedati, da se iz denarja, ki naj bi bil namenjen ravno njim, “financira še takšna ustanova, za katero je že zdaj jasno, da bo služila predvsem kot propagandna institucija za trenutno oblast in nekatere posameznike, ki se slovenski javnosti predstavljajo kot osamosvojitelji”. Dodali so tudi, da sredi največje zdravstvene krize v zgodovini, ki kulturnemu sektorju povzroča neobvladljivo finančno škodo, ne bodo dopustili, da se “na račun tega siromaši že tako bizarno premajhen proračun za kulturo”.
Mimogrede rečeno, vedenje nasprotnikov Muzeja slovenske osamosvojitve izdaja nepričakovano negotovost. Medtem ko napovedujejo skorajšnji konec aktualne vlade, jih skrbi njena politika leta 2022. V protestnem pismu, ki so ga namenili ministru za kulturo Vasku Simonitiju in državni sekretarki Ignaciji Fridl Jarc, predali pa so ga varnostniku na ministrstvu, so izrazili prošnjo, naj znova premislita in se nato odločita za odstop. V povezavi s temi protesti se je – kot piše Fridl Jarčeva – na spletu pojavil klic k uboju funkcionarjev Ministrstva za kulturo: “To se zgodi izdajalcem lastnega naroda. Bodte veseli, da ni nekdo res naredu “traitors death” temle. Za vse, ki ne vete, kaj to je: človeku prerežejo želodec, njegova čreva potegnejo pred njega in jih zažgejo. Če to gleda, prau, drugače pa ima srečo in že prej umre.”[1]
Ne glede na surovost in nedostojnost takšnega komuniciranja gredo ponekod še naprej in globlje. Tako smo brali, da je “slovenska kultura eden od družbenih sistemov, ki s svojimi diskurzi pomagajo vdrževati slovenski osamosvojiteljski mit, to moralno osnovo tradicionalistično-militaristične politike Janševe vlade”.[2]
Ob vseh teh nedostojnostih se pojavlja vprašanje, kako države ohranjajo spomin na svoj začetek oz. na prelomne dogodke v svoji zgodovini. Večina držav je seveda starejših od Slovenije in je to vprašanje razrešila že davno. Gradivo o državnih začetkih ali prevratih hranijo v t.i. nacionalnih, tj. državnih muzejih, ki seveda niso isto kot Narodni muzej Slovenije, ki se ukvarja s starejšo (egipčansko, rimsko, srednjeveško…) zgodovino oz. z dogodki, ki so bolj kot z narodom povezani z ozemljem, kjer živi, z državo pa se večinoma ne ukvarja. V Sloveniji imamo še Muzej novejše zgodovine, ki je bil prvotno namenjen dogajanju v II. svetovni vojni (NOB) in ki ni namenjen zbiranju in sistematičnemu predstavljanju gradiva v zvezi z začetkom slovenske države. V zvezi s tem mnogi postavljajo (bolj ali manj nesmiselno) vprašanje, ali se je slovenska država zares začela leta 1991, ali je obstajala že v SFRJ? V nekdanjem trisobnem stanovanju na ljubljanski Cankarjevi ulici, v prostorih Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve obstaja t.i. Muzej slovenske osamosvojitve, ki – zaradi prostorske stiske in finančnega pomanjkanja – seveda ne predstavlja začetka slovenske države na primeren način. Na robu ljubljanskega Trga republike so še vedno trije jugoslovanski spomeniki: spomenika Draga Tršarja Edvardu Kardelju in revoluciji in kamnit blok s citatom iz ustave Socialistične republike Slovenije. Dva prazna betonska bloka (brez citatov) pri parku Zvezda naj bi pomenila spomenik sprave med partizani in domobranci.
Kako se do svoje državne dediščine vedejo Američani, Francozi ali Nemci? Ameriško deklaracijo o neodvisnosti (United States Declaration of Independence) hranijo v Kongresni knjižnici v Washingtonu, kjer so tudi Smithsonian’s National Museum of American History in številni spomeniki, ki so povezani z začetkom državnosti, npr. Washington Monument. V bližnjem Monticellu je hiša Thomasa Jeffersona. American Independence Museum je v New Hampsiru, muzej ameriške revolucije je v Philadelphiji.
Nemški dogodek, ki bi ga lahko primerjali s slovensko osamosvojitvijo, je združitev Nemčij leta 1990,[3] francoski muzeji “novejše zgodovine” pa se ukvarjajo s francosko revolucijo in z dosežki v II. svetovni vojni.[4] V obeh primerih gre za ugledne ustanove in prominentne stavbe.
Gre za brezobzirno diskvalifikacijo vlade in ministrstva
Nasprotovanje Muzeju osamosvojitve ima nekaj bolj ali manj zameglenih ozadij. Gre za brezobzirno diskvalifikacijo vlade in ministrstva, ki sta ga predlagala; v veliki meri pa gre tudi za nevednost, ki je posledica šolskih in medijskih malomarnosti v zadnjih tridesetih letih. Posebej groba in nedostojna je postala kampanja proti osamosvojitvi po letu 2008. Zaradi – s strani “kulturnih aktivistov” – prenapete polemike je ustanovitev Muzeja osamosvojitve še bolj nujna.
Slovenija doživlja tudi debato o “maslu in puškah” (guns or butter debate). Prenapeti in nespodobni protesti v zvezi z Muzejem slovenske osamosvojitve se pojavljajo hkrati s protesti proti naložbam v slovensko vojsko. Namesto, da v letih 2021-2027 kupimo za 780 milijonov evrov orožja za Slovensko vojsko (pri čemer se res ne ve, kdo bo na Slovenskem vladal čez pet let!) naj bi gradili bolnišnice ali podobne socialne ustanove. Te ustanove so krvavo potrebne, vendar njihovo financiranje ne more biti povezano z obrambo države. Morda je mogoče kaj prihraniti pri vojski, pri zdravstvu se pa ve, koliko denarja so spravili v svoje žepe prebrisani posredniki pri nabavah operacijskih miz, žilnih opornic in vseh mogočih medicinskih pripomočkov. Skrb za zdravje državljanov je v moderni državi nekaj samoumevnega; glede spoštovanja in varovanja države pa so se državljani odločili na plebiscitu leta 1990 in na referendumu o EU in Natu leta 2003. Takrat je bilo slovenskim upravljalcem enkrat za vselej naročeno, da morajo skrbeti za varovanje države in njenega zgodovinskega gradiva.
dr. Dimitrij Rupel
[1] Z zgodovino nemške države oz. z njenimi prelomnimi dogodki se ukvarjajo npr.: Museum Deutsche Einheit Bad Bodenteich, Das Deutsche Historische Museum Berlin, Staatliche Museen zu Berlin, Haus der Geschichte Bonn… Nemci so svoj napačni del zgodovine (holokavst) označili s spominskim parkom Denkmal für die ermordeten Juden Europas v Berlinu.
[2] Francozi imajo poleg Louvra Musée de la Révolution française, Musée del’Histoire vivante, Musée d’histoire de France (Versailles), Hôtel national des Invalides, La contemporaine… številne knjižnice in arhive.
[3] Dr. Ignacija Fridl Jarc, “Minister za kulturo Vasko Simoniti naj odstopi zaradi laži”, Sobotna priloga Dela – PP29, 21. novembra 2020.
[4] Mojca Pišek, “Vloga kulture pri militarizaciji Slovenije”, Delo, 20. novembra 2020.