Iz vseh informativnih oddaj, z vseh TV postaj so nas obvestili, da je gospod, ki ima hude težave z išiasom, spregovoril, da je potrebno voljo Evropejcev spoštovati in predlagati spremembo glede poletnega časa. Evropska unija je izvedla vsesplošno glasovanje državljanov. O migracijah? O odstranitvi križev s krščanskih cerkva? O teoriji spola? Ne, ne, ne in še enkrat ne. O bistveno bolj pomembni zadevi. O tem, ali bi Evropejci še vedno čakali zadnjo nedeljo v marcu, ko bi jim elektronske ure preko signala skrajšale noč in jo zadnjo nedeljo v mesecu oktobru vrnile na t. i. “uradni čas”. Kot da Evropa nima nikakršnih problemov, odkar se je odrekla ravnim kumaricam.
Poletni čas je bil vpeljan z namenom boljšega izkoristka dnevne svetlobe. Da bi ljudje v skladu z naravo, torej sončnim vzhodom, vstajali bolj zgodaj in ne bi prespali najlepšega dela dneva. Seveda sta bila zadaj želja in cilj, da se prihrani energija, zato je leta 1982 tudi Jugoslavija, ki je bila že v hudi ekonomski krizi, upniki so zahtevali vračilo kreditov, delali smo predvsem za izvoz in za devize, z veseljem pokazala svojo evropsko naravnanost in se priključila premiku ure.
Torej poleg t. i. standardnega časa smo imeli tudi poletni čas. Mogoče mislite, da gre za temo, ki je povsem marginalna, vendar se motite. Kot rečeno, se je Evropska komisija približala ljudstvu, izvedla nekakšen referendum in se odločila, da bo upoštevala voljo ljudstva, in sicer 0,84 odstotka prebivalstva. Lepo in prav. Kdor je želel, je pri elektronskem posvetovanju lahko tudi sodeloval. Kdor ni, naj si krivdo pripiše sam. Mogoče bi tak način morali uporabiti tudi za referendume v Sloveniji, kjer namesto tistih, ki gredo na referendum in izrazijo svojo voljo, odločijo tisti, ki jim je vseeno. Zanimivo je, oziroma kar pomembno, da se Evropska komisija zelo redko posvetuje s prebivalci zveze o bistveno bolj usodnih vprašanjih zanje. Recimo o migracijah. Prepričana sem, da bi bil odziv gotovo za dve decimalni mesti drugačen.
Tako so trenutno v teku javna posvetovanja, na primer: o pomoči držav pri ribolovu, za boljše pravno urejanje, o oceni direktive o čiščenju komunalne odpadne vode, v zvezi z uveljavljanjem pravic intelektualne lastnine in Evropskim opazovalnim uradom za kršitve pravic, o novi spletni platformi za dostop javnosti do dokumentov Evropske komisije, o predhodnih sestavinah za prepovedane droge … in še vrsta drugih za državljane bolj ali manj pomembnih ali nepomembnih področij.
Evropska komisija je tako opravila npr. javno posvetovanje o izvedbenih ukrepih v zvezi z odpravo maloprodajnih pribitkov za mobilno gostovanje, naloženih z uredbo o evropskem enotnem trgu elektronskih komunikacij.
Denar zlepi karkoli je potrebno
Malokdo pa ve, da je med 13. novembrom 2017 in 23. februarjem 2018 potekalo javno posvetovanje o lažnih novicah in dezinformacijah na spletu. Ja, žal EU komisijo skrbi samo splet in ne tako imenovani osrednji mediji. Namen posvetovanja je bila opredelitev lažnih informacij in ocena že sprejetih ukrepov za boj proti temu pojavu ter (seveda) uvedba novih ukrepov za obravnavo različnih vrst lažnih vsebin. Po domače povedano, gre za cenzuro. Rezultati še niso objavljeni, objavljeno pa je, da so prejeli 2.784 odgovorov posameznikov in 202 odgovora določenih organizacij. Odziv ni impresiven, podatek na spletu, da bo rezultat javnega posvetovanja, skupaj s podatki Eurobarometra in poročila posebne skupine, vključen v poročilo komisije konec pomladi leta 2018, je mogoče najti, vsaj jaz pa nisem našla končnega poročila. Pri brskanju po internetu pa ugotoviš, da je med organizacijami, ki so se odzvale na javno posvetovanje, naveden Časoris, zavod za informiranje in izobraževanje, Strugarska ulica 9, Ljubljana, katerega ustanoviteljica in zastopnica je Merljak Zdovc Sonja, ki je v zadnjem letu od države prejela 21.679,68 evra. Največ od ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, nekaj evrov manj kot 7.000, sledita Urad vlade RS in, glej ga zlomka, Mestna občina Ljubljana, potem pa še vrsta različnih osnovnih šol.
Omenjena gospa Merljak me ne zanima, o njej le toliko, da je bila seveda podpisnica znamenite peticije v času, ko je Slovenija predsedovala Svetu EU, s katero je skušala svetu dokazati, da vlada v Sloveniji cenzura, ki jo izvaja predsednik vlade in predsedujoči Svetu EU Janez Janša. Kako gre peticija proti cenzuri skupaj z omejitvijo pisanja na spletu, prepuščam vam, očitno pa je denar lepilo, ki lahko zlepi, karkoli je potrebno.
Levica se ni spravila na tajkune Mermala, Rigelnika, Škrabca, Petriča
In sedaj od silne kampanje o premikanju ali nepremikanju urnih kazalcev, ki jo vodijo mediji, k bistvu. Kaj medijem, ki jih poletni čas tako okupira, pomeni premik države v leto 1945? Samo malo več kot nič. Še preden imamo vlado, smo že priča poskusom medijskih hiš, ki nam hočejo prikazati rdečo za belo, nevtralno, sredinsko, in nevtralno, sredinsko za črno, hudičevo. Tarča, ki jo je vodila na nacionalni TV tovarišica “ali obljubite, da ne boste šli v koalicijo s stranko SDS”, je levo od sebe pravilno umestila tovariša Mesca in njegovo klapo, na desno pa tri opozicijske stranke, ki so, vsaj ena od njih, prejele kar četrtino vseh glasov na parlamentarnih volitvah. Če včasih razlagajo, da vabijo na predstavitve tudi tiste stranke, ki sicer niso parlamentarne, pa jim javnomnenjske ankete kažejo visok odstotek, so sedaj na nacionalni TV pokazali, da sicer vabijo parlamentarne in hkrati tudi tiste, ki jim ankete kažejo še višji odstotek kot volitve, vendar jim ne prepustijo besede. Priznam, sama bi studio zapustila ob takem vodenju in pozvala gledalce, da odrečejo plačevanje prisilnega prispevka, ki krmi zaposlene na RTV SLO. Navajeni, da nimajo besede, da bi obrazložili svoje poglede, so stali in se verjetno spraševali, zakaj jim niso ponudili vsaj stolov, če že ne mikrofona. Tako pa nihče od prisotnih ni povzdignil glasu in preglasil neumnosti, ki so zapisane v koalicijski pogodbi in so jih člani formalne in neformalne koalicije prodajali za čisto zlato. Je mogoče voditeljica opozorila, da ima naša država ne samo ustavo, temveč je tudi z vstopom v EU zavezana k spoštovanju človekovih pravic do zasebne lastnine, pravice, da posamezniku država ne nacionalizira premoženja, pravice, da ga ne obtožuje za utajevalca davkov in narodnega izdajalca? Se spominjate časov, ko je bilo pivo nacionalni interes? Voda kar naenkrat več ni bila, kajti ko prodaš ali uničiš vodna zajetja, si pravico, zapisano v ustavi, lahko nekam vtakneš. Sedaj je naš nacionalni interes, da izženemo kapitaliste, to je podjetnike, ki niso uspeli sprivatizirati družbenih podjetij in jih uničiti, okrasti ter na cesto pometati na tisoče zaposlenih, temveč tiste, ki so začeli sami, z lastnim znanjem, sposobnostjo, učinkovitostjo in svojim kapitalom. Ki so, kot Henry Ford, ki je izdelal prvo vozilo v delavnici v svoji hiši, zakorakali v svet proizvodnje, tekmovanja na trgu in uspeli. Ni večjega greha za levico, kot da uspeš z lastnim delom, ne da bi kradel. Ker če kradeš, si njihov, lahko te izsiljujejo, lahko te zlorabijo za lastno promocijo … Zato se je levica spravila na Akrapoviča, Boscarola, Batagelja in ne na Mermala, Rigelnika, Škrabca, Petriča in še bi lahko naštevala … In tudi vsi tisti, ki ste volili novi obraz komedijanta in obraze bivše vlade, ki se je skoraj požrla med seboj, vse za to, da ne bo nove vlade sestavljala SDS, se povsem brez razloga privoščljivo smejite. Ker navkljub želji po obvladovanju spleta resnica pride na dan. In davčna uprava bo morala tudi vas obdavčiti. Fotografije na nekaj 10 tisoč evrov ocenjene vile bodo še naprej krožile po spletu, prav tako vaša vozila, vikendi itd. In če vsega tega nimate, tudi nimate razloga za zadovoljstvo. Ker to pomeni, da tudi nikoli ne boste imeli. Ker okolje, ki vam ga pripravlja vlada, ki je levičarsko rdeča, ne omogoča nobenega napredka, ne gospodarskega in ne osebnega. Lahko se potolažite z gandijevsko mislijo, da se ni nihče dvignil iz pepela, če ni šel zmagovito skozi ogenj trpljenja. Ali bo vaša pot skozi ogenj trpljenja zmagovita, pa je seveda vprašljivo. Ognja trpljenja, ki so ga naredili ideološki predniki na levi strani zbranih v oddaji Tarča, žal veliko ljudi ni preživelo. Tistih, ki so prišli skozi ogenj zmagovito, pa je bilo le nekaj. Tisti, ki so ohranili čisto vest in jasno misel. Zato ne bi dala niti roke v ta ogenj, ki nam ga pripravljajo z vrnitvijo v leto 1945.
Tako je vprašanje, ali poletni čas obdržimo ali se vrnemo na “uradni” čas, res brezpredmetno. Dosti bolj na mestu je vprašanje, ali so izvoljeni in njihovi volivci na levi strani, skupaj z novinarji glavnih medijskih hiš, orientirani v času in prostoru. Ker ravnokar ne premikamo kazalcev ure, temveč letnice na koledarju. Odgovor poznam. Vi pa ga tudi poiščite.
Potem bo čas za ukrepanje.
Lucija Šikovec Ušaj