Kolikokrat ste že videli kakšen oglas za delo v javni upravi, za katerega niso potrebne delovne izkušnje, le diploma iz specifične smeri humanističnih ved, znanje slovenskega in pogovorno znanje angleškega jezika, morda še osnovno poznavanje računalniških orodij?
- Kolikokrat ste že videli razpise za javna naročila, ko je kakšna javna agencija v razpis za nakup vozila zapisala zelo specifično, a nikoli razloženo tehnično zahtevo (501 liter prtljažnega prostora, 2,65 m medosne razdalje, V6 motor – najbolj originalna je bila druga Drnovškova vlada, ki je specificirala vozilo z vrati, ki se sama zaprejo, če so priprta)? Potem pa se je po nekem božjem čudežu pojavi ponudnik, ki je ponudil točno takšno vozilo, ki je bilo sicer nekaj tisoč evrov dražje, a je imelo 520 litrov prostora, namesto 498 litrov, kot ga je ponudil konkurent za manj denarja? (Aja, v času Drnovškove vlade, ki je zahtevala vozilo s pnevmatskim zapiranjem vrat, je to posebnost ponujal le Daimler Benz v svojem razredu S.)
- Kolikokrat ste že videli kakšnega zaposlenega na državnih agencijah ali zavodih, ki je uradno direktor, v resnici pa sploh ne ve, kaj so pristojnosti inštituta, ki ga vodi? Videli ste, kako se zapleta, govori na pamet, bere z lista papirja, obupno skuša braniti kakšno nenavadno potezo, ki jo je sprejel njegov organ, medtem pa postaja zmeraj bolj jasno, da je on sam le profesionalni podpisovalec dokumentov, ki jih zanj pripravi politika, in sploh ne ve prav dobro, kaj podpisuje.
- Kolikokrat ste že prebrali kakšno “analizo”, ki jo je za ministrstvo naredil kak povprečen, z vlado ideološko kompatibilen politkomisar, in videli, da je vsebinsko na ravni povprečne srednješolske seminarske naloge, pa je avtorju vseeno prinesla honorar v vrednosti povprečne delavske plače?
- Kolikokrat ste poslušali kakšnega znanca, ki se je veselil, ko je njegov lokalni prijatelj/sorodnik prevzel kak vladni resor, češ zdaj pa bo služb zanj in za vse okoli njega, ki predstavljajo zaupno skupino novo izvoljenega ministra? Iz štajerskih koncev vem za primere iz vseh mest v bližini, ko so predstavniki političnih strank ob začetku mandata zaposlili celotno bližnjo in daljno žlahto, prijatelje, znance in naključne prijazne avtoštoparje. Kolikokrat ste že slišali: “Ufff, končno so sestavili koalicijo. Upam, da bom septembra že začel na MOP-u.”?
- Kolikokrat ste že slišali kakšnega ministra, državnega sekretarja ali predstavnika funkcionarjevega kabineta, ki je prišel na televizijsko soočenje, da brani točko A, potem pa je njegov nastop potekal nekako takole: “Glede točke A še ne morem povedati nič specifičnega, saj se moramo uskladiti še z ministrstvom B in C. Točka A je vsekakor na listi prioritet te vlade, a bo poleg medresorskega usklajevanja potrebna še podrobna analiza, ki jo bodo opravili izbrani strokovnjaki. Ti bodo delovali v okviru projektne družbe, ki jo bo vlada ustanovila posebej za potrebe točke A. Da zaključim, vlada se intenzivno ukvarja s točko A, še posebej stranka, ki ji pripadam.”
Morda se ne najdete v vsakem od zgoraj omenjenih scenarijev. Prepričan pa sem, da ste doživeli vsaj enega od njih. Dobrodošli v Slovenijo. Dobrodošli v deželo, kjer je vladanje vojni plen.
Ministrstva kot vojni plen
Dejan Prešiček in Marko Bandelli sta bila prva, ki sta kot vrh ledene gore po pomoti pokazala, kako porozna je izvršilna oblast in kako globoko se je korupcija zajedla ne le v sistem vladanja, ampak v samo zavest povprečnega politika. Prešiček je dejal, da ni prebral pravilnika, zato je šoferju ukazal, da zanj opravlja osebne opravke. Bandelli je grozil lokalnemu politiku, da bo ostal brez sredstev, če ga ne bo ubogal. Prešiček in Bandelli sta pokazala, kar že dolgo jemljemo kot samo po sebi umevno, zdaj pa smo to videli tudi prav odkrito, brez sprenevedanja. Prešiček bi potreboval pravilnik, ki bi mu povedal, da ni normalno, če uslužbenci ministrstva opravljajo osebne posle ministra. Saj dobro razumemo, kaj se je pletlo po njegovi glavi. Ministrstvo je njegovo. Tam lahko dela, karkoli si želi. Bandelli se je opravičil, potem ko je z nepodelitvijo sredstev grozil lokalnemu predstavniku in pričakoval, da bo ministroval še naprej. Tudi tukaj dobro vemo, kaj se je pletlo po njegovi glavi. On je minister! Zakaj pa ne bi smel po osebnih preferencah odločati o stvareh, ki so v pristojnosti njegovega ministrstva? Njegovi otroci doma jočejo in ne razumejo, zakaj bi ljudstvo ravno njihovemu očetu odvzelo to sveto pravico.
Ministrstva so postala vojni plen. Osebni fevd. Nagrada za zvesto politkomisarsko delovanje v preteklosti. Ravno tako, kot so se nekoč delili partijski položaji. Če se postavimo v čevlje človeka, ki razmišlja tako, je povsem jasno, zakaj mu je nekaj najbolj normalnega, da uslužbenci, ki jih plačujejo davkoplačevalci, zanj vozijo inštrumente. Prav tako bo takemu človeku nerazumno, da ne sme po kavbojsko groziti z negativno selekcijo pri deljenju javnega denarja. Ko je na položaju, je on posvečeni delivec tega denarja. To je njegova pravica.
Politična odgovornost funkcionarja se konča takrat, ko se konča njegov mandat
Afera maketa je le podaljšek takšne miselnosti. Plenilske logike upravljanja z javnimi sredstvi. Legendarni stavek Jureta Lebna bo šel v zgodovino: “Absurdno se mi zdi, da smo tisti, ki sprejemamo odločitve, potem odgovorni za vse.” Vsi privrženci državnega upravljanja gospodarstva naj si ga natisnejo na A3 papir, dajo v okvir in obesijo na steno, da jih bo vsakič znova opominjal, zakaj so privatizacija, liberalizacija trga, tržno-kapitalistična logika dobri za blaginjo vseh nas. Če smo se iz primera Prešiček in Bandelli naučili, da so ministrstva osebni fevd, kjer ima funkcionar carte blanche za razpolaganje z resursi ministrstva, smo se na primeru Leben naučili, kaj v okviru funkcionarske službe pomeni politična odgovornost funkcionarja. Nič več kot abstrakcija, za katero pri nas ni še nihče odgovarjal. Zavoženi infrastrukturni projekti, skrivnostno višanje sredstev izbranih gradbenih podjetij in oglaševalskih agencij, zelo zanimive svetovalne pogodbe z ministrstvi … to je norma, ki se nekako vzame kot cena, ki jo socialistični patriciji odštejejo davkoplačevalskih plebejcem. V zameno za priboljške nam oni naklonijo svojo superiorno sposobnost makro-upravljanja (ki je prej niso nikoli uspeli pokazati v zasebnem sektorju). No, v zasebnem sektorju je drugače. Uprava, lastniki in upniki lahko direktorja tudi osebno tožijo. Z visoko plačo pride v paketu odgovornost. Direktor zasebne družbe odgovarja z vsem svojim premoženjem. V slovenski pravni praksi poznamo primer, ko je sodišče direktorju prisodilo 2,5 milijona evrov kazni, ker ni preveril bonitete svojih kupcev in zaradi tega podjetje spravil v stečaj. Na drugi strani pa se po stari ljudski šegi politična odgovornost funkcionarja konča takrat, ko se konča njegov mandat. Če je nato ponovno izvoljen (ali pa zopet postavljen na funkcijo s strani tistih, ki so bili izvoljeni), so stari grehi odpuščeni. Seveda pri tem sodelujejo tudi organi pregona in tožilci, ki niso motivirani na enak način kot zasebni lastniki družb, da bi ugotavljali kazensko odgovornost.
Korupcija je v velikih organizacijskih sistemih neizbežen pojav. Vsekakor pa se korupcijska tveganja na državni ravni močno povečajo, dlje kot je režim na oblasti. Psihologi, ki preučujejo korupcijo in njen vpliv na družbo, ugotavljajo, da se kognitivna naklonjenost korupciji veča premo sorazmerno s časom, ko je posameznik na oblasti, in s suverenostjo njegovega vladanja. V Sloveniji se je zamenjalo kar nekaj homogeno levih vlad. A vse so izhajale iz enega samega ekonomsko-medijsko-propagandnega centra moči. Ljudje, ki so jih vodili, so s sabo pripeljali nekaj novih d.o.o. kruhoborcev (ki jih boste zaznali po tem, da so njihova podjetja vsak v svojem “mandatu” nenadoma skrivnostno začela služiti milijone, nakazane iz raznih vladnih institucij), a platforma slovenske novo-obrazne levice je že od Pahorjevega trojčka naprej trdno definirana skupina ljudi, ki obvladujejo zdravstvo, infrastrukturo, energetiko, živilsko-predelovalno industrijo, vse tri veje oblasti in medije (najpomembnejšo komponento popolnega nadzora).
Leva vlada uvedla prometne nalepke, da je pokrila nesmotrn nakup falcona
Morda bi lahko kdo rekel, da so lahko upravičeno arogantni in brezskrbni. Morda res – dokler jih bodo s trdim delom hranili slovenski izvozniki. Ali pa tako dolgo, dokler ne bo ljudem zares prekipelo, ko se bo nabralo dovolj udarnih zgodb, ki bodo pronicale v javnost kljub odporu režimskih medijev. Stanje, ki ga imamo zdaj, zelo močno spominja na absolutno aroganco Drnovškove tretje vlade. Vlade, kjer se je Drnovšek po ponovnem prihodu na prestol počutil tako nepremagljivega kot danes Šarec. To so bili časi kaviar socialističnih ekscesov. Časi, ko smo v državi z 2 milijonoma ljudmi in povprečno plačo približno revaloriziranih 500 evrov kot kakšni arabski despoti kupovali luksuzno letalo Dassault Falcon za 35 milijonov dolarjev, medtem ko so se predstavniki drugih držav vozili po svetu z rednimi linijami v ekonomskem razredu. Ko so mediji – takrat so še opravljali svojo nalogo – pritiskali na vlado, zakaj potrebujemo takšno letalo, je takratni minister Mirko Bandelj arogantno rekel, da je nakup smotrn in da so celo izpogajali dobro ceno. Dodal je še, da bi lahko letalo – prestižen, z luksuzom napolnjen poslovni reaktivec, katerega ura leta stane toliko kot ura petih propelerskih letal in osmih helikopterjev – uporabljali za prevoz ranjencev! No, na koncu so se zmotili, ko osnovni ceni niso prišteli DDV-ja, tako da je letalo stalo več kot 40 milijonov ameriških dolarjev. Le leto preden so začeli kupovati falcona, so davkoplačevalce obremenili z zelo izvirno idejo “prometnih nalepk”, ki smo jih morali lepiti na vetrobranska stekla. Predstavljale so absolutno nepotreben strošek in se izkazale za “maketarski” obvod javnega denarja do zasebnih podjetij Mirage in Cetis, ki sta jih tiskali vse do leta 2005, ko jih je odpravila prva Janševa vlada.
Bolj bodo drzni, več si bodo upali, bolj bo dišalo po pomladnem letu 2004
Takšne poteze vladajoče klike so simbol arogance, ki jo lahko rodi le absolutno prepričanje v dolgoročno, skoraj kraljevsko obstojnost oblasti. No, leta 2004 so spoznali, da ima takšen način vladanja rok trajanja. Šarec ima prednost, da so njegovi sponzorji v zadnjih desetih letih po krizi povsem pokorili medije in mu tlakovali pot do fatamorgane ljudske podpore, kakršno v svetu uživata le Vladimir Putin in Kim Jong Un. Še naš nesrečni, krvavi Kumrovčan je bil po smrti v teh krajih dokaj osovražen kot serijski morilec in človek, ki je narod pahnil v desetletja socialistične stagnacije, medtem ko se je on vozil v pullmanu 600. No, vsaj preden so ga predstavniki globoke države za ideološke potrebe rehabilitirali. Torej, ne bi bilo napak trditi, da so mediji Šarca utrdili še bolj kot Maršala v izdihljajih bivše socialistične federacije. Ena stvar pa utegne Šarčevo vnebovzetje dramatično prekiniti. Vedno več ljudi uporablja socialna omrežja kot medije in iščejo informacije sami. S tem so seveda izpostavljeni tudi lažnim novicam, a hkrati tudi resničnim, nefiltriranim novicam. Povprečen Slovenec se danes informira z branjem Dela, Dnevnika, Večera, Mladine ter gledanjem TV Dnevnika nacionalne televizije in novic komercialne televizije, kjer jim vsak dan sveže prispevke o dosežkih koalicije pripravlja Šarčeva bodoča evroposlanka. A zmeraj ne bo tako. Tradicionalni mediji umirajo. V ženske in moške se pred našimi očmi spreminjajo otroci, ki bodo preskočili naše Forum 21 medije in se informirali tam zunaj v divjini. Nekateri napačno. Nekateri brez privzgojenih in priučenih filtrov, ki bi jim pomagali razbrati, kaj je res in kaj ne. A več bo takšnih, ki bodo razumeli, kot tistih, ki ne bodo. Ljudje informacijske dobe v povprečju ne bodo neumni. In kar je najbolj pomembno – resnico si bodo poiskali sami. Novinarji, ki danes ustvarjajo koalicije, nadzirajo priljubljenost politikov, plasirajo ideološke tematike in demonizirajo kapitalizem, pa si bodo gotovo poiskali kakšno drugo zaposlitev. Ko bomo dobili prvo pravo desno vlado brez levih primesi, bo tudi bazen delovnih mest manj plitev, kot je danes, in se bodo namesto v službi tranzicijskega kapitala lahko dokazovali tudi v kakšni povsem prostotržni panogi.
Vsekakor brez izdatne podpore družbenopolitičnih delavcev iz ljudskega oddelka “Mediji” ne bi bilo te koalicije. Zaradi njih tudi ni vsedržavnega ogorčenja nad načinom vladanja, ki spominja na modus operandi zadnje Drnovškve vlade. A bolj ko bo Šarec pijan od oblasti, s katero ga napajajo režimski mediji, bolj bo brezbrižen. Bolj ko bo brezbrižen, drznejši bodo ljudje, ki javni denar sifonirajo v zasebne žepe pod varnim dežnikom njegove priljubljenosti. Dokler medijev ne bodo nerežimske publikacije prisilile, da tudi oni poročajo o tem, kar se že več tednov govori na socialnih omrežjih. Več bo takšnih zgodb, več bo ljudi, ki jih bo privlačil neposreden dostop do nefiltriranih informacij z medmrežja. Potem bo vse drugače. Ironično bo morda ravno medijsko zasejana vladna aroganca pripomogla k Šarčevemu padcu. Bolj bodo drzni, več si bodo upali, bolj bo dišalo po pomladnem letu 2004.
Mitja Iršič