Poslanka LMŠ Jerca Korče ni vredna veliko časa, besed in razprav. Je prazna poslanka, njena konstrukcija argumentov, kadar sploh kaj poskuša argumentirati, je zelo šibka in tako hitro, kot se je v politiko povzpela, bo tudi poniknila. Edino, kar bo od nje ostalo v spominu, bo njena laž, kako je prvak opozicije Janez Janša na zaprti seji komisije za nadzor obveščevalnih služb grozil, da bodo letele glave.
Jerca Korče služi tako le za uverturo v ta zapis o laži v politiki, ki ji kot siamski dvojček služi tudi laž v novinarstvu. Laž Korčetove so mediji in novinarji zelo minimizirali, niso pa je mogli povsem prezreti, so se pa zelo trudili, da se ta tema ni dolgo obdržala na medijski in politični agendi.
V kazenskem zakoniku laž nastopa v pridevniški obliki na več mestih: lažno poročilo, lažni dokumenti, lažne listine in podobno. V politiki pa laž sodi v polje morale in etike. Politiki se lažejo, da bi ljudi prevarali in da bi na podlagi laži državljani prišli do napačnih informacij in sklepov. Tak je bil nemara tudi namen Korčetove. Janez Janša je, s tem ko je zahteval javno objavo magnetograma, z resnico odrezal laži glavo. Če tega magnetograma ne bi objavil, bi ljudje verjeli laži Korčetove, saj so mediji že orkestrirano napovedovali afero z grožnjo. Laž, izrečena v parlamentu, ni sankcionirana s kakšnim členom v kazenskem zakoniku. Za izrečeno laž bi lažnivim politikom morali izstaviti račun: politik, ki je bil ujet na laži, mora odstopiti! Krasti sendviče je grdo in nespodobno, toda laganje v politiki je še hujše, predvsem pa bolj škodljivo.
Pravica do resnice v ustavo
Zavestno govorjenje neresnice je laž. Res je, da za Korčetovo ne moremo z gotovostjo trditi, da je zavestno govorila neresnico, kajti prav mogoče je, da ni razumela metafore, predvsem pa, da sploh ne razume, kaj se dogaja v parlamentu in zakaj je tam. Gotovo pa bo ceno te laži plačala na koncu mandata, kajti težko je, da bi bila še enkrat izvoljena.
Poslanci, ki so zapisali v ustavo pravico do pitne vode, bi morali zapisati v ustavo še pravico do resnice. Resnico bi morali državljani terjati tako iz ust poslancev kot novinarjev. Toda prej bomo morali sami spremeniti svoj odnos do laži v medijih in v politiki. Zahtevati je treba ničelno toleranco in potem bo naš politični in medijski prostor bistveno drugačen.
Na laž torej ne smemo pristajati in laži se ne smemo navaditi. Na primer, če neka Jerca danes izgovori majhno laž, ki ne bo ustrezno sankcionirana, bodo jutri sledile večje in še bolj drzne laži. Laž bo postala rutinska nepoštenost, ki se lahko sprevrže v patološko laganje s psihičnimi posledicami. V celotni družbi pa bi se morali naučiti razlikovati med lažjo in resnico. Laž v politiki lahko najbolje regulirajo volitve.
Še Hillary in Bill sta se opravičila
Bolj kot rutinska laž pa je v slovenski politiki in medijih pomembna strateška laž, to je takrat, ko se skuša posameznik ali skupina ljudi z lažnivimi vsebinami onemogočiti pri političnem delu. To na svoji koži nenehno doživlja Janez Janša s podtaknjenimi aferami. Strateškost teh laži je v tem, da politična konkurenca in mediji z roko v roki na dolgi rok sistematično ustvarjajo lažnive vsebine. Je pa laž privlačna tako za medije kot politike in želja po privlačnosti in odmevnosti obstaja tako pri politikih kot novinarjih. Biti odmeven, viden, znan, popularen, privlačen, pa naj stane, kolikor hoče. Če iz Šentflorjana pogledamo na mednarodni parket, se lahko spomnimo Hillary Clinton, kako je ob demokratski nominaciji v boju z Obamo za prikazovanje svojega junaštva posegla po laži, češ, kako se je ob svojem obisku v času vojne v Bosni in Hercegovini znašla v središču silovitega strelskega napada. To ni bilo res, Hillary si je to gladko izmislila, saj je bila v Bosni in Hercegovini ob koncu vojne, pričakali so jo s pesmijo in z rožami. Tudi njen mož Bill ni bil prav vzor resnicoljubnosti, ko je trdil, da z Monico Lewinsky ni imel spolnih odnosov.
Vojne dogodke, prežete z junaštvom in nevarnostjo, si je pripisoval znani novinar NBS News Brian Williams. Svojemu televizijskemu občinstvu je razlagal, kako je bil kot poročevalec v vojni z Irakom v helikopterju, ki ga je zadela granata. Filmsko, vendar Williamsa v tem helikopterju seveda ni bilo. Toda Clintova in Williams sta se za svoje laži opravičila. Koliko pa je v Sloveniji politikov in novinarjev, ki so se pokesali zaradi laganja?
Miro Petek