Slovenci smo si pred nekaj več kot tridesetimi leti priborili svojo lastno državo. Takratno priložnost smo tudi s pomočjo vplivov iz okolja dobro izkoristili in uresničili tisočletne sanje svojih prednikov. Proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja se je na vzhodu Evrope zamajala in padla boljševistična hiša na pesku. Države, ki so tvorile vzhodni blok, so padle kot domine. Diktatorji, ki so igrali s kartami Marxa in Lenina, so izgubljali zadnje partije svojega pokra z ljudstvom, ki so ga ves čas potiskali k tlom. Padla je zlagana ekonomija in padel je sistem, kar je ponazoril tudi padec berlinskega zidu. Demokraciji so se odprla vrata tudi v tem delu Evrope.
Diktatura seveda ni, če to trdi neka politična opcija, medtem ko je druga na oblasti. Izmenjava oblasti je temelj demokracije, ob tem pa je pomembno, da priznamo volilne rezultate. Vlado sestavi tisti, ki je na volitvah prejel največ glasov volivcev. Diktatura je politična ureditev, v kateri ima neomejeno oblast razred ali posameznik, ko že obstajajo demokratične in parlamentarne ureditve. Točno to je tisto, za kar se zavzema aktualna slovenska opozicija – za diktaturo jim gre. Ta je v zadnjih skoraj dveh letih dokazala, da želi oblast zase za vsako ceno. Torej oblast za svoj politični razred, ki ga vzdržujejo in prinašajo naokrog že več kot 75 let.
Diktatura in totalitarizem sta tesno povezana. Sta pravzaprav eno in isto. Diktatura je mogoča le v totalitarizmu. Glej hudiča, točno tisti, ki jih je v Sloveniji polna usta očitkov o diktaturi, so že petkrat zavrnili obsodbo vseh totalitarnih režimov. To dejstvo jih razkrinka bolj, kot se zdi na prvi pogled. Hočejo oblast, ki je po demokratični poti ne morejo doseči.
Če bi jim to uspelo – nasilen prevzem oblasti, bi lahko vzpostavili le totalitarno oblast – diktaturo, kot so jo daljnega leta 1945 že. Ampak oni demokratični oblasti, ki zagotavlja nemoteno delovanje države, očitajo diktaturo. To je njihov sprevržen način delovanja. Neutemeljeno očitajo tisto, kar sami želijo oziroma so.
To znajo oni še drugače. Nekaterim osamosvojiteljem in drugim očitajo članstvo v Zvezi komunistov pred več kot tridesetimi leti. To očitajo tistim, ki so jih spregledali, jih zapustili in v osamosvojitvenih procesih zrušili njihov sistem. To je tisti sistem, ki bi ga oni radi nazaj. Torej očitajo nekaj, kar so nekateri zaradi njihove tiranije in propagande bili, oni pa so zaradi sle po diktatorski oblasti še vedno.
KUL hoče diktaturo
Samozvana Koalicija ustavnega loka (KUL) se s spodkopavanjem ustavne ureditve vse bolj oddaljujejo od tistega, kar naj bi njihov naziv pomenil. Udarna sila tega famoznega združenja je radikalna in vse bolj nasilna stranka Levica. Ta s populizmom, ki je značilen za vse totalitarne režime, nase veže tudi druge stranke KUL. Tega ne bi mogli početi, če tudi ti ne bi imeli v sebi ekstremno totalitarnih nagnjenj.
Pretekli petek je zasedal odbor državnega zbora, ki je pristojen za šolstvo, vodi pa ga poslanka Iva Dimic, ki je znana po svoji strpnosti in korektnosti. Na dnevnem redu so bile spremembe zakona o organiziranju in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Ta zakon predvideva več zastopanja v svetih šol predstavnikov iz lokalnega okolja, ki bi jih imenovali občinski sveti.
Večni nasprotniki vsega in vsemu iz združenja KUL so seveda tudi proti tem rešitvam, ki prinašajo več demokracije in jemljejo nekaj moči veljakom. Pri tem se sklicujejo na nekakšno stroko v šolah, ki s tem nima nič. Imela pa je z uvajanjem ukrepov PCT v šole, ki jih mora izvajati, na mnogih šolah pa so imeli z izvedbo težave, češ da nimajo dovolj navodil. Popolnoma enako je bilo z izvajanjem pouka na daljavo. To je ta stroka, na katero se sklicujejo.
Na seji odbora, ki se je začela ob 14. uri, so poslanci Levice in poslanec LMŠ ves čas zavlačevali z replikami in zahtevami po proceduralnih predlogih, ki po vsebini to niso bili. Pred glasovanjem so vse stranke KUL zahtevale vsaka po 45 minut odmora za posvetovanje. Zahteva je sicer legitimna, jasno pa je bilo in kasneje se je tudi v praksi izkazalo, da zgolj taktizirajo, ker želijo pridobiti na času.
Pred sejo je predsednica odbora Iva Dimic zaprosila kolegij predsednika DZ za dovoljenje za delo prek 22. ure, če bi bilo treba. Kolegij je z glasovanjem to možnost sicer zavrnil, vendar to za poslance po poslovniku ni zavezujoče. Poslanka LMŠ Tina Heferle je celo trdila, da je kolegij o tem sprejel sklep, kar seveda ni res, saj kolegij tovrstnih sklepov ne more sprejemati. Še posebej ne zavezujočih.
Ker se je seja zavlekla, je poslanec KUL Levice Luka Mesec točno ob 22. uri na podlagi prej navedenega zahteval takojšnjo prekinitev seje, kar je bil že ves čas cilj borcev za diktaturo iz KUL. Ker Iva Dimic seje ni želela prekiniti, saj za dokončanje seje ni bilo na razpolago drugih časovnih terminov, je v poslancih Levice in v poslancu LMŠ izbruhnil njihov pravi karakter, ki ne dopušča nikakršne oblike demokratičnega odzivanja.
Mesec je dal torej intonacijo svojemu razglašenemu orkestru, naj začne razgrajati. Začeli so se sprehajati po dvorani in uprizarjati cirkus. Tolkli so po mizah in prižganih mikrofonih, da je odmevalo po dvorani. Ker med potekom glasovanja Mesec ni dobil besede, je samovoljno prižgal mikrofon in napovedal svoj nastop z besedami, da si je kar sam vzel besedo. Nehal ni niti, ko mu je predsedujoča ugasnila mikrofon … Boštjan Koražija iz stranke Levica je ob 23. uri zahteval takojšnji sklic kolegija predsednika DZ, ker se seja odbora ni končala ob 22. uri. Za kolegij je torej čas primeren, za odbor pa ne. Butale v vsem svojem sijaju.
Poslanec Kovačič iz Stranke Alenke Bratušek je v svojem razburjenju brez pravega vzroka večkrat napovedal svojo obstrukcijo in celo odhajal iz dvorane, vendar se je vsakič znova vrnil. Vmes po enem izmed povratkov v dvorano mu je ušel celo vzklik “fašizem”. Nič novega, itak imajo polna usta besede, ki najbolj opisuje prav njih oziroma njihove metode, s katerimi poskušajo uveljaviti svoj edini zveličaven prav v vsem.
Samovolja je drža diktatorja
Predsednik sržavnega zbora se je kljub izpolnjevanju vseh pogojev odločil, da na decembrsko sejo ne bo uvrstil na odboru sprejetih sprememb ZOFVI. Najavil je, da bo to obravnavano šele na januarski seji. To je naredil pobalinsko, saj je ugotovil, da nima nobenih formalnih razlogov za razveljavitev odločitve poslancev na odboru, kar so od njega zahtevali antidemokratično nastrojeni poslanci iz KUL.
Njegova odločitev za preložitev obravnave te materije je nenavadna, podlage pa nima v ničemer. Gre za čisto samovoljo, ki dodatno ovira tekoče delo parlamenta. Ker ni nekih učinkovitih sredstev zoper to pobalinstvo predsednika DZ, obstaja nevarnost, da se ga bo posluževal še v prihodnosti, kar bo šlo na račun demokracije in učinkovitega dela.
Tak način vodenja parlamenta onemogoča oziroma ovira demokratične procese v zakonodajni veji oblasti. Oviranje demokracije ne more biti nič drugega kot težnja po diktaturi, ki je edina protiutež demokraciji. Kombinacija enega in drugega ni mogoča. Imamo lahko le eno ali drugo, pot v diktaturo pa se vedno začne s krnitvijo demokratičnih pravic.
Davorin Kopše