fbpx

Totalitarci med parlamentarci

Kolumnist Davorin Kopše

Več kot trideset let po uvedbi demokratičnega sistema v Republiki Sloveniji je bila že petič na dnevnem redu slovenskega parlamenta Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu. To je resolucija, s katero bi na politični ravni obsodili vse totalitarizme, ki so v zgodovini tlačili človekove pravice in povzročili nešteto žrtev. Gre za resolucijo, ki temelji na resoluciji, ki jo je Evropski parlament zmogel sprejeti že aprila leta 2009. Resolucija je pomembna zaradi širokega značaja obsodbe totalitarnih režimov v preteklosti in zaradi gledanja v prihodnost, kjer naj se te grozote tudi s pomočjo obsodb nikoli ne ponovijo.

V totalitarnih sistemih radi poudarjajo demokracijo, ker vedo, da je človeku blizu. Izvajali pa je nikoli niso. Nasprotno, človekove pravice niso bile uveljavljene v totalitarnih sistemih, kjer se vlada s trdo roko oblasti mimo volje ljudstva. Naj omenim le Demokratično republiko Nemčijo, kot se je v času vladanja komunizma imenovala takratna Vzhodna Nemčija, kjer je bila resnična demokracija nezaželena. Mnoge totalitarne države po tem ključu same sebe imenujejo demokratične.

V Jugoslaviji smo poznali samoupravni socializem, kar naj bi celo presegalo vse demokratične standarde. Danes pa se soočamo z bizarnim izrazom demokratična opozicija, kar bi si radi nadeli v zahrbtni in izključevalni opozicijski koaliciji KUL. Ravno člani te združbe in nekateri pridruženi miselni pohabljenci današnjega časa so tisti, ki so z gnusom zavrnili obsodbo vseh totalitarizmov. Za njih je bila demokracija od vedno sovražnik številka ena.

Slovenija danes pripada delu sveta, ki je sistemsko določil demokratične standarde in človekove pravice. Žal imamo velik del DZ, ki se s tem še vedno ne more sprijazniti. To se vedno najbolj odraža v času, ko ta totalitarni del politike ni na oblasti. V aktualnem mandatu so dnevno politiko zaostrili celo tako daleč, da izključujejo vsakršno možnost sodelovanja z demokratično izvoljeno politiko po naslednjih demokratičnih volitvah. Kdor jih pozna, ve, zakaj tako ravnajo.

Dvainštirideset sramotnih glasov
Po sprejemu resolucije v evropskem parlamentu je bila torej še petič tudi v Sloveniji na mizi resolucija slovenskega parlamenta, da se tudi na nacionalni ravni reče stop totalitarizmom oziroma jih razglasi za zlo. Žal smo lahko ob glasovanju demokrati še enkrat žalostno povesili pogled, saj je bilo dvainštirideset poslancev demokratičnega parlamenta demokratične Slovenije še enkrat proti in večinske obsodbe s tem ni bilo.

Dvainštirideset poslancev je glasovalo proti obsodbi fašizma, nacizma in komunizma. V veliki vnemi zagovarjanja ljubega zločinskega komunizma, ki ga poskušajo ponovno oživiti, so torej zaščitili tudi dva druga totalitarizma, ki sta v svojem bistvu sorodnika komunizma. Kot je znano, so paktirali do Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo. Težko je verjeti, a to se je v slovenskem parlamentu zares zgodilo. Še več, niti ustreznega pojasnila nimajo. So proti in totalitarna pika.

Tako je v Sloveniji zato, ker nismo izvedli lustracije, ki je bila v devetdesetih na mizi, a je bila enako kot obravnavana resolucija zavrnjena. Te dni sem zasledil objavo na tviterju, da se je komunistična pošast v času osamosvajanja Slovenije le potuhnila, kar je sicer znano. Prvič pa sem slišal, da je eden največjih rabljev v času revolucije in komunizma Mitja Ribičič takrat izjavil, da je začasen umik z oblasti dobra taktika, sodstva pa ne smejo izpustiti iz rok. Ja, še danes ga branijo. Zakaj?

Afera Stožice
Zato, ker ne obračunamo z duhom totalitarne preteklosti, imamo Vrhovno in Ustavno sodišče, kakršni sta. Obsojajo tudi nedolžne, če jim to politično koristi. Zato želijo svoja delegirana evropska tožilca. V pristojnosti tega tožilstva je med drugim zelo pomemben pregon storilcev zlorab evropskih kohezijskih sredstev. Le koga bosta preganjala, namišljene ali prave kriminalce, ki so najpogosteje na njihovi ideološki strani? Zlorab evropskih sredstev je namreč bilo v Sloveniji kar nekaj, zgodilo pa se do zdaj ni še nikomur nič. Na primer Janković in Jakič iz totalitarno ideološke politične stranke Pozitivna Slovenija (Roman Jakič je kasneje prestopil v Stranko Alenke Bratušek, kjer pa se prav tako prepevajo revolucionarne komunistične pesmi – npr. Bandiera rossa), ki sta »biznisirala« v Stožicah.

Soobtožena Zoran Janković in Roman Jakič (Foto: STA)

Nagon po samoohranitvi
V boleči zgodovini slovenskega naroda se je zgodil narodov samoohranitveni refleks, ki namesto razumevanja in priznanja v mnogih še vedno buri duhove. Govorim o delu Slovenije, kjer se je rodilo domobranstvo. Kardelj je že leta 1940 v Zagrebu jasno povedal, da bo komunistična partija v primeru okupacije organizirala odpor le pod pogojem, če bo imela ob tem priložnost izvesti tudi revolucijo in priti na oblast. Načrtovali so bratomorno revolucijo.

Italija se je ob okupaciji Slovenije odločila za mehkejši pristop od Nemčije. V ljubljanski pokrajini se z okupacijo za navadne ljudi življenje ni veliko spremenilo, kot v svoji odmevni knjigi Razkol piše novinar in zgodovinar Jože Možina. Komunisti so se torej odločili za odpor proti okupatorju prav v delu Slovenije, kjer je bilo za to realno gledano najmanj razlogov. To so storili 22. junija, ko je Hitler prekinil prijateljstvo s Stalinom. Do takrat komunistov okupacija Slovenije ni zanimala. Zanimala jih je oblast, motilo pa jih je domoljubje. Od takrat se v povezavi z njimi, oblastjo in domoljubjem ni nič spremenilo.

Junija 1941 je bila sprejeta odločitev za izvedbo revolucije in prevzem oblasti. Velika glavnina boja je bila usmerjena proti domačim političnim nasprotnikom, kar se je odrazilo v številu žrtev na strani civilistov, ki so jih povzročili tako imenovani narodni osvoboditelji. Spomladi 1942 je število civilnih žrtev skokovito naraslo. Teh, kot vidimo, ni povzročil okupator, ampak revolucionarji, ki so izvajali svoje nasilne roparske pohode. To je bil tudi razlog za ustanavljanje vaških straž. Šele leta 1943 so se straže s prvimi ustanovitvami obrambnih vojaških formacij preimenovale v domobrance. Pa še ti na začetku niso streljali v bandite, ampak z zavestjo, da so tudi na drugi strani Slovenci, mimo njih, da bi jih le pregnali.

Lahko torej trdimo, da komunistov v bistvu nacisti in fašisti ne motijo nič bolj in nič manj kot politični nasprotniki. Pokazatelj je kot rečeno nova, že peta zavrnitev obsodbe totalitarizmov. Nič jim ni mar – ne moti jih, če so na seznamu obsodb še drugi totalitarizmi. Da bi zaščitili svojo sveto partijo, so pred obsodbo zaščitili tudi svoje genetske totalitarne brate naciste in fašiste. Življenjsko ogroženi prebivalci so se torej povezali z manjšim zlom, da bi zaščitili svoja življenja in da bi se zaščitili pred pogromom zla komunističnih podivjancev. V parlamentu pa smo doživeli zaščito dveh zločinskih sistemov, da bi zaščitili svoje politične interese. Razlika je velikanska.

“Preimenovani komunizem”
Domobranstvo je torej samoobrambna organizacija, ki se ni nikoli borila za oblast in ni nikoli postala režim, vseeno pa so jo obrambne sile totalitarizmov v razpravi DZ omenjale in obsojale. Preimenovani komunizem se ima v Sloveniji celo v opoziciji za oblastnika, ki bi rad diktiral smer in način vladanja demokratične oblasti. V vsem času obstoja demokratične Slovenije se torej niso v ničemer preobrazili. Najprej so bili Komunistična partija in Zveza komunistov, od osamosvojitve dalje pa se izdajajo za prenovitelje, združene v listah, in nazadnje za Socialne demokrate skupaj z ideološkimi sateliti Levico, stranko Alenke Bratušek in listo Marjana Šarca (KUL). »Isto sranje, samo drugo pakovanje«, bi rekli na jugu.

Le kolikokrat se bo Slovenija še morala osvobajati, da bo dokončno osvobojena? Obsodba totalitarizmov je temelj te namere. Do obsodbe vseh totalitarizmov ne bomo svobodni niti v duhu niti realno. V hramu demokracije potrebujemo demokratične parlamentarce, ne 42 totalitarcev!

Davorin Kopše