Čas, ki si ga bomo zapomnili

Predsednik Zbora za republiko France Cukjati. (Foto: Nova24TV)

Vse kaže, da bo leto 2020 ne glede na pandemijo koronavirusa zaznamovalo naše sedanje in bodoče življenje. Politični odnosi se razgaljajo in zaostrujejo, v ospredje pa stopajo svetovnonazorska vprašanja, za katera smo si kar naprej dopovedovali, da jih ne smemo odpirati.

Boleča slovenska razdeljenost
Slovenski narod je že dolgo nazorsko razdeljen. “Kulturni boj” poznega devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja se je odvijal na ravni besed, dokazovanja in prepira, komunistična revolucija pa nas je pahnila v krvavo razklanost. Proti koncu prejšnjega stoletja se je spopad navidezno umiril in delno spremenil svoj obraz. A v bistvu gre še vedno za ideološki spopad med rimsko-krščansko tradicijo in novimi ideologijami, ki so več ali manj le dnevne potrošniške narave in se uporabljajo za opravičevanje ne ravno humanih in plemenitih ciljev.

Če katera stran svojih stališč ne utemeljujejo na nespornih dejstvih, ampak se prepušča slepemu sovraštvu, potem “kulturnega boja” ni možno preseči ali vsaj omiliti z dialogom. Namesto spopada argumentov in iskanja resnice dobimo spopad “na življenje in smrt”.

Da leva postkomunistična politika s svojim medijskim arzenalom táko stanje tolerira ali celo opravičuje in spodbuja, je razumljivo, saj ji je pisano na kožo. Če se slučajno pojavi desnosredinska vlada, ki želi zamejiti razbohoteno tranzicijsko patologijo in zagotoviti več pravičnosti, pluralnosti in zaupanja v pravno državo, se sproži mehanizem prostaškega nasprotovanja, kot je kričanje po cesti: “Ubi Janšu!”, “smrt janšizmu” in tako naprej. Če ministri in premier, ki so odgovorni za delovanje države in njenih institucij, opozorijo na nedelovanje organov pregona ali na “čudno” delovanje državne RTV, sodstva, šolstva in tako dalje, pa se usuje plaz kritike, kako se desničarji upajo vtikati v delovanje “naših” “samostojnih in neodvisnih” institucij.

Foto: Demokracija

Že preprost državljan se upravičeno sprašuje, ali so državne institucije res lahko tako “samostojne in neodvisne”, da počno, kar hočejo in ne glede na pričakovanja tistih, ki jih plačujemo? Ali organi pregona res lahko tako “samostojno in neodvisno” zavračajo obravnavo velikih in praktično že razgaljenih kriminalnih dejanj, kot sta pranje Iranskega denarja in ropanje države z nabavo precenjenih žilnih opornic? Ali je sodstvo res lahko tako “samostojno in neodvisno”, da z levo roko pošilja nedolžne ljudi v zapor, prave zločince pa ščiti? Je državna RTV res lahko tako “samostojna in neodvisna”, da mirno laže in izkrivlja podobo desno-sredinske vlade in njenih ukrepov?

Slabo se piše državi, katerih pomembne institucije, ki naj bi bile “samostojne in neodvisne”, vodijo ljudje brez vesti in moralne integritete. Ljudje torej, ki niso “samostojni in neodvisni”, saj jih očitno obvladujejo drugi interesi in drugi ljudje. Gorje državi, v kateri celo legalno izvoljeni vladi, ki je odgovorna za delovanje države, ni dovoljeno spremljati delovanje njenih “samostojnih in neodvisnih” institucij.

Spopad civilizacij
Leta 1993 je znan ameriški politolog Samuel P. Huntington napovedal, da bodo po razpadu Sovjetske zveze in po koncu hladne vojne postale kulturne (in religiozne) identitete glavni vir konfliktov in globalnih vojnih spopadov. Njegovih prerokb nismo jemali resno, dokler se v Evropo ni začelo množično vdiranje radikalnega Islama. Tistega Islama, ki v svojih “no-go-conah” vzpostavlja šeriatsko pravo, sovraštvo do tradicionalne evropske kulture pa vedno znova dokazuje s terorističnimi napadi, posiljevanjem evropskih deklet in s kričavimi demonstracijami pod geslom “Islam will dominate the world, freedom can go to hell!” (Islam bo obvladal svet – k vragu svoboda!).

Foto: Demokracija

To ni upor proti evropski socialni politiki, to ni boj za preživetje in vsakdanji kruh, boj za pravično in pravno državo, saj vse to imajo. To je boj za nekaj, za kar so ti bojevniki pripravljeni žrtvovati vse, kar jim nudi Evropa, celo svoje življenje. To ni samo besedni, prepirljivi, ideološki spopad, to je krvav spopad na življenje in smrt. To je “spopad civilizacij”.

Tudi slovenski “kulturni boj” levičarjev ni boj za preživetje in vsakdanji kruh, boj za pravično in pravno državo, boj za slišanost in medijsko pozornost, saj vse to imajo več kot drugi. Je boj za ideološko interpretacijo življenjskih dejstev. Boj za interpretacijo pravice do lastništva, zasebne pobude, medijske svobode, boj za interpretacijo sovražnega govora, avtonomnosti sodstva, itn., celo boj za interpretacijo biomedicinskih dejstev o spolu. V ozadju je čutiti razraščanje ideologije, ki smo jo Slovenci izkusili že v času fašizma in nacizma, predvsem pa v času komunizma. Gre za ideologijo, ki “avantgardi” omogoča svobodo lagati, krasti in ubijati. Ideologijo, ki je v nasprotju s tradicionalno zahodno kulturo. Tudi med Slovenci torej še vedno, vse bolj in vse očitneje poteka “spopad civilizacij”.

Zdi se, da tudi slovenski spopad prerašča v fizično nasilje. Da gre vse manj za spopad besed in argumentov ter vse bolj za spopad brez vsebine, brez razloga, smo videli v seriji petkovih kolesarskih protestov. V njih ni bilo zaznati nobenega smiselnega programa, nobenih konkretnih vsebinskih zahtev, ampak le slepo sovraštvo. Enako brezvsebinske so bile tudi nasilne demonstracije petega novembra, v katerih se je spontano sproščala adrenalina žejna pretepaška drhal, ki sama po sebi nima velikega političnega pomena, je pa zelo uporabna za uresničevanje levih totalitarnih ideologij in delovanje terorističnih organizacij, katerih cilj je organizirano sovražiti, škodovati in ubijati.

Spopad za tradicionalna demokratična načela
Z vse večjo ostrino se pred nas postavljajo vprašanja, ali bo Evropa uspela ohraniti svoj način življenja, svobodo govora in demokratično družbo brez šeriatskih “no-go con”? Bo uspela nadzorovati svoje meje ali pa bo pijano mižala pred nezakonitim vdorom nepreglednih množic neznanih ljudi? Ali bo uspela ohraniti temelje svoje identitete, ki je v sobivanju kultur in identitet vseh evropskih narodov? Bo uspela ohraniti kritično presojo vseh novih ideologij, ki si jih nekateri ideološki zanesenjaki izmišljujejo in drugim surovo vsiljujejo? Bo uspela ohraniti temelje družbenega sožitja, ki jih povzemajo prastara načela, kot so ne laži, ne kradi, ne ubijaj?

Vsa ta vprašanja postajajo vse bolj aktualna. Vse bolj jasno je, da gre res za spopad civilizacij, ki niso kompatibilne. Šeriatsko in zahodno pravo nista združljiva. Pa tudi kultura laži, prevare, izključevanja in sovraštva ni združljiva s kulturo resnice, poštenosti in pripravljenosti na sobivanje in skupno iskanje rešitev. Prvinsko vrednostni multikulturalizem ni možen! Ne govorimo namreč o barvi kože ali drugih telesnih znakih, ampak o vrednostno-nazorski opredelitvi človeka, družbe, naroda.

Spopad civilizacij se stopnjuje. To je sicer strah zbujajoče, a obenem se zdi, da gre za nujno fazo evolucije človekovega nazorskega duha. Se pa ta spopad lahko konča le z zmago resnice in “zdrave pameti”, ki je zorela skozi tisočletja zahodnih kultur, od judovsko-grško-krščanske do prosvetljenstva. Ne bo šlo brez razkrivanja in razgrajevanja slepe agresivnosti, slepega sovraštva in slepega izključevanja, v katerega so še mnogi ujeti.

To je pot, ki nam je usojena. Pot, ki se izrisuje v “revolucionarnem” letu 2020.

France Cukjati